Petek, 14. 2. 2025, 16.24
5 ur, 17 minut
Putin dobro ve: ni upanja za Trumpa
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,58
Donald Trump in Vladimir Putin veljata za močna voditelja, a v resnici Trump vodi državo, ki izgublja prednost pred svojo tekmico Kitajsko, Putin pa vodi državo, ki postaja vse bolj odvisna od Kitajske.
Otoplitev odnosov med ZDA in Putinovo Rusijo, ki smo ji priča po prihodu Donalda Trumpa v Belo hišo, je verjetno povezana tudi z željami Washingtona, da bi Moskvo odtrgal od Pekinga. Kitajska je namreč edina država na svetu, ki lahko resno ogrozi ameriško prevlado.
In resničnost je, da ruska agresija (na Ukrajino, op. p.) ni največje tveganje, s katerim se sooča Trump.
Kaj pa?
Velika možnost, da na pacifiškem prostoru v vzhodni Aziji izbruhne vojna velikih sil – vojna, ki bi jo lahko ZDA izgubile, o čemer kot narod že dolgo nismo govorili. Nikakor nisem defetist. Ne trdim, da bi izgubili vojno. Toda samo dejstvo, da je o tem mogoče razmišljati, je velika sprememba.
Tudi Američani že dolgo niso razmišljali o mobilizaciji za takšno vojno. In, odkrito povedano, nimamo ljudi, ki bi umrli v vojni takšnega obsega. Vsi govorijo o demografskem problemu, s katerim se soočajo Kitajci. Imajo pa kljub temu 50 milijonov moških, starih od 18 do 24 let. (Američanov, starih med 20 in 24 let, je okoli 12 milijonov, op. novinarja Foreign Affairs.) Torej, tudi če veliko mladih Kitajcev potone na dno Tajvanske ožine (pri poskusu kitajske invazije na Tajvan, op. p.), jih je mogoče še vedno veliko poslati v akcijo.
Tako v intervjuju za ameriški medij Foreign Affairs pravi znani ameriški zgodovinar Stephen Kotkin, ki med drugim velja za enega največjih poznavalcev ruske zgodovine.
ZDA bolj skrbi Kitajska kot Rusija
Tudi ameriški obrambni minister Pete Hegseth je ta teden v Bruslju obrambnim ministrom Nata jasno povedal, da je zadrževanje kitajskega vpliva za ZDA strateško pomembnejše kot Ukrajina.
Glede vojne v Ukrajini Kotkin meni, da bo v primeru, da Trump ne bo mogel izvesti znatnega pritiska na Putinov politični režim, Ukrajina obsojena na obrambni boj in vojno izčrpavanja proti premočni sili, ki lahko lažje žrtvuje življenja v veliko višjem obsegu. In četudi so lahko Ukrajinci kratkoročno uspešni in preživijo s pogumom in iznajdljivostjo, morajo še vedno doseči nek način sobivanja z rusko močjo, ki je ob njih in ne gre nikamor. Ukrajina mora zmagati v miru, še pravi Kotkin.
ZDA kljub preračunljivim in premišljenim nastopaškim nastopom Donalda Trumpa niso tako močne v razmerju do 1,4-milijardne Kitajske, ki je pred leti pokazala, da lahko s TikTokom ogroža ameriško prevlado na področju družbenih medijev, letos pa je z DeepSeekom še resneje zagrozila ameriški tehnološki prevladi.
DeepSeek kot kitajsko svarilo Trumpu?
Vprašanje je, ali je dejstvo, da se je kitajski klepetalni robot z umetno inteligenco DeepSeek na trgu pojavil ravno na dan Trumpove inavguracije, zgolj naključje ali nekakšno kitajsko svarilo Washingtonu.
Trump verjetno poskuša obratno, kot je v 70. letih preteklega stoletja storil ameriški predsednik Richard Nixon. Ta je s spravljivo politiko do Pekinga dokončno zabil klin med Kitajsko in Sovjetsko zvezo, dvema velikima komunističnima tekmecema, ki sta bila leta 1969 zaradi mejnega spora že na robu prave vojne.
Skuša Trump razbiti rusko-kitajsko zavezništvo?
Trumpov cilj pa bi bil lahko odtrgati Rusijo od Kitajske ali pa vsaj preprečiti nadaljnje zbliževanje. Ne preseneča, da Putin zagovarja vnovično pridružitev Rusije skupini G7 oziroma G8 z Rusijo. Iz te skupine je bila Moskva izključena po enostranski priključitvi Krima leta 2014.
Morda je zgolj še eno naključje. A pred dnevi, torej v času rusko-ameriške otoplitve, je v javnost pricurljalo poročilo o tajnem strateškem zasedanju, ki ga je vodil ruski premier Mihail Mišustin aprila lani. Na njem so razpravljali o tem, kako zahodne sankcije, ki so posledica ruske invazije na Ukrajino, škodujejo povezavam s tesnimi zavezniki Moskve v srednji Aziji. Tako Rusija ne more pritegniti države nekdanje Sovjetske zveze, kot je Kazahstan, bližje v svojo orbito, da bi lahko vzpostavila evroazijsko gospodarsko skupnost, ki bi lahko tekmovala z ZDA, EU in Kitajsko. Je to neke vrste sporočilo ruski javnosti, da je treba, vsaj za nekaj časa, končati konflikt v Ukrajini, da bi se lahko Moskva posvetila oblikovanju evroazijske makroregije? Odgovor na to vprašanje bo seveda dala prihodnost.
Kako so ZDA zmagale v drugi svetovni vojni in dosegle svetovno prevlado
Pri vprašanju odnosov med ZDA in Kitajsko ter njunega morebitnega merjenja moči zaradi Tajvana je zanimiv tudi naslednji odlomek iz zgoraj omenjenega Kotkinovega intervjuja za Foreign Affairs.
Imeli smo vojno v Iraku (mišljena je druga iraška vojna, ki se je začela leta 2003, op. p.) in šokantno nesposobnost nadaljnjega ukrepanja, kjer je Washington izgubil mir. In izgubili smo mir v Afganistanu. Imeli smo finančno krizo leta 2008 in veliko recesijo. Imeli smo veliko epizod, ki so okrepile njihovo mnenje (mišljeno je mnenje Pekinga in Moskve, op. p.), da smo v zatonu. Z veseljem so se oprijeli na primere, ki so dali prav njihovemu mnenju, da so ZDA in kolektivni Zahod, kot ga imenujejo, v zatonu in bo zato prišel njihov dan. Oni so prihodnost, mi smo preteklost.
ZDA so navajene najeti kopensko vojsko. Tako deluje ameriška vojaška moč. To je lend-lease (posoja in najem, op. p.) pristop k vojni. V drugi svetovni vojni smo pošiljali studebakerje (vojaški tovornjaki, op. p.), džipe, radijske sprejemnike in vojaške obroke, Sovjeti pa so poslali 27 milijonov ljudi, ki so umrli v premagovanju Hitlerjeve kopenske vojske. Na tihooceanskem bojišču smo Čankajšku poslali nekaj letal in orožja, on pa je priskrbel vojake. In izgubil je najmanj 13 milijonov vojakov (v bojih z Japonci, op. p.). Tako smo najeli sovjetsko kopensko vojsko na enem bojišču in kitajsko kopensko vojsko na drugem bojišču, poslali smo material in finance ter posledično zmagali na obeh bojiščih. A koga bomo zdaj najeli? Kdo je na voljo za najem?
Da, v prvi zalivski vojni (leta 1991, op. p.) smo uporabljali vrhunsko tehnologijo. Zaradi tega je število žrtev nizko, tudi v kopenski vojni, ki je običajno zelo smrtonosna za vojake in civiliste. Toda te stopnje tehnološke premoči v primerjavi s Kitajsko zdaj ni več pri različnih stvareh.
Trump hvali ruski (sovjetski) prispevek k zmagi nad Hitlerjem
Zanimivo je, da veliko število žrtev na sovjetski strani v času druge svetovne vojne s Hitlerjevo Nemčijo in njenimi zaveznicami omenja tudi Trump v svoji objavi na svojem družbenem omrežju Truth, s katero je sporočil začetek ameriško-ruskih dogovorov o koncu vojne v Ukrajini.
Trump trdi, da se je v telefonskem pogovoru glede konca vojne v Ukrajine s Putinom pogovarjal tudi o velikih človeških žrtvah, ki jih je v boju z nacistično Nemčijo imela Rusija oziroma Sovjetske zveza. Za Putina je to pomembna tema, saj meni, da Zahod premalo upošteva prispevek Rusije k zmagi nad Hitlerjevo Nemčijo. Na fotografiji je srečanje treh velikih na Jalti februarja 1945 (od leve proti desni): britanski premier Winston Churchill, ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt in sovjetski voditelj Stalin. Na Jalti so se veliki trije med drugim dogovorili o spremembi poljskih meja v korist Sovjetske zveze.
"Oba sva razmišljala o veliki zgodovini svojih držav in dejstvu, da smo se tako uspešno bojevali v drugi svetovni vojni, ob tem pa se spomnila, da je Rusija izgubila na desetine milijonov ljudi …" To so besede, ki jih Putin in Rusi nasploh radi slišijo, saj so prepričani, da Zahod zmanjšuje ali celo daje v nič sovjetski prispevek v boju proti Hitlerjevi Nemčiji.
Hitler je izgubil drugo svetovno vojno na vzhodni fronti
Zgodovinsko dejstvo je, da je bil večji del druge svetovne vojne od 75 do 80 odstotkov nemške vojske razporejene na vzhodu, v boju proti sovjetski Rdeči armadi. V bojih s Sovjeti je padlo približno štiri milijone nemških vojakov od skupno petih milijonov. Torej je na vzhodni fronti nemška vojska imela okoli 80 odstotkov mrtvih. Hitlerjeva vojaška moč je bila torej zlomljena v bojih na vzhodni fronti.
