Pred Belo hišo protestira že 32 let

Connie Picciotto in njen protestniški bivak sta v neposredni bližini Bele hiše postala že skoraj spomenik, številni pa ga označujejo za najdaljši politični protest v zgodovini ZDA. Ko se je prvič udeležila protestov v parku, je bil predsednik ZDA Ronald Reagan. Sledili so George H. W. Bush, Bill Clinton, George W. Bush in Barack Obama. V parku je bila, ko sta izbruhnila škandal o prodaji orožja Iranu in afera Lewinsky, ko se je začela zalivska vojna in ko se je končala, ko je v Pentagon strmoglavilo letalo in ko sta se začeli in nadaljevali vojni v Iraku in Afganistanu.

Postala je del turističnega ogleda parka, učitelji jo dajejo za zgled družbenega aktivizma, nastopila je v filmu Fahrenheit 9/11 Michaela Moora in v številnih časopisnih zgodbah. A kljub svoji bogati zgodovini ima aktivizem Connie, kot jo kličejo znanci in prijatelji, negotovo prihodnost, poroča Washington Post.

Connie je danes stara 77 let, njeno zdravje pa se je po nedavni nesreči, ko jo je zbil taksi, močno poslabšalo. Kljub šibkemu zdravju vztraja in upa, da bo Obama prvi predsednik, ki se bo z njo tudi sestal in slišal njeno zgodbo.

Protest se je uradno začel 3. junija 1981, ko se je Connie pridružila Williamu Thomasu, ki je pred Belo hišo stal z napisom: "Iščemo: modrost in iskrenost." Nekdanja sodelavka na veleposlaništvu v New Yorku, ki je denar služila tudi kot varuška, je prišla v Washington, da bi oblastnike pozvala, naj ukrepajo v zvezi s krizo družin, nato pa je videla fotografije posledic jedrskih bomb in postala mirovnica in nasprotnica jedrskega orožja. S Thomasom sta aktivizmu posvetila življenje. Mimoidočim sta dneve in noči razdeljevala letake in knjige ter jih skušala izobraževati o nevarnosti orožja. Verjela sta, da bo osveščanje četudi zgolj peščice prebivalstva dovolj, živela sta na ulici in preživela zaradi donacij mimoidočih in prijateljev, ki so jima občasno ponudili uporabo kopalnice. "Takrat nisva živela, ampak sva preživela," pravi Connie. Kmalu se jima je pridružila Ellen Benjamin, ki se je pozneje poročila s Thomasom, in čeprav so dan za dnem skupaj protestirali, je bila Connie prepričana, da je Ellen vohunka.

Tem za protestiranje v vseh letih ni zmanjkalo: vojne na Bližnjem vzhodu, zlorabe človekovih pravic na Kitajskem, genocid v Afriki, spori v Izraelu. Sprotni dogodki so samo podžigali osnovno idejo o miru in razorožitvi, uspelo pa jim je doseči tudi, da so njihov predlog jedrske razorožitve predstavili kongresu, čeprav nikoli ni prišel dovolj daleč, da bi o njem glasovali.

Thomas in njegova žena sta se nato odselila v lastno hišo Peace House, kjer so se poleg Connie zadrževali še številni drugi aktivisti, ki so se izmenjevali pred Belo hišo. Leta 2009 je Thomas umrl, Ellen in Connie pa sta nadaljevali proteste. Ellen se je preselila v novo hišo in začela pisati knjigo, Connie pa še vedno vztraja v parku.

Z njo je nedavno protestiralo tudi gibanje Occupy, ki je Connie pomagalo pri protestih po prometni nesreči. Ellen je še vedno lastnica Peace House, v kateri živijo Connie in protestniki gibanja Occupy, a si vzdrževanja hiše ne morejo privoščiti, zato jih Ellen poziva, da hišo počasi zapustijo.

Connie vseeno upa, da bo gibanje Occupy nadaljevalo njen aktivizem in da bo njeno zgodbo slišal tudi predsednik ZDA. V vseh teh letih se namreč noben predsednik ni oglasil pri Connie in Obama je morda zadnji, ki bo imel to priložnost.