Po dveh desetletjih Hrvaška vstopa v EU

Hrvaška bo 1. julija uresničila še drugi strateški cilj, polnopravno članstvo v EU, potem ko je leta 2009 vstopila v Nato. Do Bruslja se je Hrvaška prebijala dobri dve desetletji, praktično od razglasitve neodvisnosti leta 1991, ko so državljani evforično podpirali vrnitev k evropski demokratični družini in njenemu gospodarskemu sistemu.

Prošnjo za vstop v EU vložila leta 2003 Mukotrpno institucionalno pot do članstva je začela na vrhu EU-ja in držav zahodnega Balkana v Zagrebu novembra 2000, ko je začela pogajanja o sporazumu o stabilizaciji in pridruževanju (SSP). Obenem se je s tem dokončno odprla v svet. Po desetletju vladavine HDZ in smrti prvega hrvaškega predsednika Franja Tuđmana je leta 1999 oblast prevzela levosredinska vlada premierja Ivice Račana, ki je 21. februarja 2003 na vrhu EU v Atenah vložila prošnjo za članstvo.

Prevladovalo je navdušenje zaradi političnega in institucionalnega okvira, ki naj bi zagotovil pravno državo in blaginjo, ki jo je obetalo članstvo v EU. Maja 2004 je EU namreč doživela zgodovinsko širitev z desetimi novimi članicami, med katerimi je bila tudi Slovenija. Le dober mesec dni pozneje je Hrvaška dobila status kandidatke. Vlado je že vodil premier Ivo Sanader, ki je zmagal na parlamentarnih volitvah konec leta 2003, vendar pa je bil vstop v EU eden redkih državnih projektov, ki so ga podpirale vse največje hrvaške politične stranke ne glede na ideološko usmeritev.

(Ne)sodelovanje s haaškim sodiščem za vojne zločine premaknilo datum pogajanj Za sredino marca 2005 načrtovani začetek pogajanj je bil nato za pol leta prestavljen zaradi ocen več članic EU, da Zagreb ne sodeluje dovolj s haaškim Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije. Haaško tožilstvo je zahtevalo izročitev generala Anteja Gotovine, ki je bil na begu od leta 2000. Hrvaška je tako pogajanja začela šele 3. oktobra 2005 skupaj s Turčijo. Pred tem je haaško tožilstvo prižgalo zeleno luč, ker so dobili zaupne informacije o Gotovini. Slednjega so prijeli dva meseca pozneje v Španiji.

Zadnje od 35 pogajalskih poglavij je Hrvaška zaprla 30. junija 2011. V primerjavi z državami, ki so postale članice EU v novem tisočletju, so bila hrvaška pogajanja najdaljša. Bila je tudi prva država, na kateri je Bruselj po razočaranju nad slabo pripravljenostjo Bolgarije in Romunije preizkusil poostreni mehanizem pogajanj. Hrvaška je bila tudi prva kandidatka, za katero so uvedli predpristopno opazovanje izpolnjevanja zavez od podpisa pristopne pogodbe do polnopravnega članstva. Po vstopu Grčije leta 1981 bo tudi prva, ki bo vstopila v evropsko družino sama in ne skupaj s katero drugo kandidatko.

Slovenska blokada prispevala k zamudi v pogajanjih Poleg tega, da se je EU po veliki širitvi nekaj let prednostno ukvarjal z notranjimi institucionalnimi problemi, v Zagrebu ocenjujejo, da bi se pogajali vsaj leto manj, če ne bi bilo slovenske blokade pogajalskega procesa, najprej zaradi razglasitve hrvaške-ekološko ribolovne cone (ERC) leta 2008, ki jo je Ljubljana ocenila kot prejudiciranje meje na morju, in nato zaradi spora o meji med državama.

Poleg tega je 1. julija 2009 nepričakovano odstopil premier Sanader, ki je bil v Bruslju zelo priljubljen. Neprepričljivo je trdil, da se je za odstop odločil, ker ni želel popustiti slovenskim pritiskom zaradi meje. Kot se je izkazalo pozneje, je Sanader postal vzorčen primer boja hrvaških oblasti proti korupciji, kar je pripomoglo tudi k zaprtju enega ključnih pogajalskih poglavij – o pravosodju in človekovih pravicah.

Pristopna pogodba končno podpisana leta 2011 Slovensko oviro je odstranila Sanaderjeva naslednica Jadranka Kosor, ki je s takratnim slovenskim premierjem Borutom Pahorjem sklenila arbitražni sporazum. Njena vlada je zaprla vsa pogajalska poglavja, s predsednikom države Ivom Josipovićem pa sta 9. decembra 2011 v Bruslju podpisala pristopno pogodbo z EU.

Hrvaški državljani so na referendumu januarja lani podprli članstvo države v EU z dvotretjinsko večino, tri mesece pozneje pa je haaško sodišče Gotovino oprostilo obtožb vojnih zločinov. Se je pa lani znova zapletlo v odnosih s Slovenijo in spor o Ljubljanski banki je ogrožal načrtovani datum vstopa Hrvaške. Slovenija ni začela postopka ratifikacije hrvaške pristopne pogodbe, dokler ni bil dosežen dogovor o LB-ju. Šele marca letos sta državi podpisali memorandum o reševanju vprašanja prenesenih deviznih prihrankov iz zagrebške podružnice LB.

Hrvaška ena bolje pripravljenih novih članic? Hrvaški državni vrh je prepričan, da je država zaradi opravljenega zahtevnega pogajalskega postopka ena najbolje pripravljenih novih članic za članstvo. Pričakujejo, da bodo takoj po poteku predvidenega roka, 1. julija 2015, vložili tudi prošnjo za vstop v schengen. Načrtujejo čimprejšnjo uvedbo evra, s katerim je tesno povezan tečaj kune. Je pa Deutsche Bank prejšnji teden ocenila, da Hrvaška ne bo v monetarni uniji pred letom 2020.

Hrvaška vstopa v EU v času, ko stebre območja evra in celotne EU maje kriza. Ta pa nikakor ne prispeva k optimizmu hrvaških državljanov, ki večinoma ne pričakujejo, da bodo s članstvom čudežno okrevali niti da bo bruseljska birokracija z denarjem iz evropskih skladov prinesla rešitev za vse njihove težave. Navdušenje nad EU je nadomestilo ravnodušje, ker ne verjamejo, da bo članstvo prineslo boljše čase.

Vse večja zaskrbljenost med državljani Zaslediti je kvečjemu vse večjo zaskrbljenost in negotovost zaradi neoliberalnega ekonomskega modela, ki ga v skladu s politiko EU brezpogojno izvaja tako levosredinska vlada, kot je to počela njena desnosredinska predhodnica. Posledice petletne gospodarske krize, ki ji ni videti konca, občutijo neposredno – visoka brezposelnost, splošen padec življenjskega standarda kot tudi nov val izseljencev, predvsem mladih.

Nedavna raziskava je pokazala, da je med prebivalci podpora vstopu Hrvaške v EU padla na 60 odstotkov, dober teden pred vstopom pa le slaba polovica državljanov verjame, da bo Hrvaška imela koristi od članstva. Leta 2005 jih je to pričakovalo slabih 85 odstotkov.