Mož, ki je dokončno porazil Hitlerja

Willy Brandt, s pravim imenom Herbert Ernst Karl Frahm, se je rodil 18. decembra 1913 v Lübecku. Bil je nezakonski sin trgovke iz tega mesta ob Baltskem morju, ki se je zapletla v kratkotrajno romanco z učiteljem iz Hamburga, Johnom Heinrichom Möllerjem. Kdo je njegov oče, je Brandt izvedel šele, ko je bil star 38 let.

Beg pred Hitlerjem v Skandinavijo Mladi Herbert se je zgodaj zapisal politiki. Že z rosnimi 13 leti je kandidiral za stranko SPD, s 16 leti se je včlanil v podmladek stranke, leto pozneje pa so ga sprejeli tudi v stranko. Že prihodnje leto pa se je vključil v bolj levo usmerjeno Socialistično delavsko stranko Nemčije (SAPD), ki se je jeseni 1931 odcepila od SPD.

To so bila leta vzpenjajoče moči Adolfa Hitlerja. Ko je njegova nacistična stranka (NSDAP) prevzela oblast v začetku leta 1933, je prepovedala tudi SAPD. Herbert Frahm, ki se je odločno postavil proti nacistom, je zato pobegnil na Norveško in od leta 1934 začel uporabljati tudi vzdevek Willy Brandt. Ime si je izbral po tovarni vojaških ladij v Lübecku William Brandt Wwe. Nacisti so Brandta razglasili za izdajalca domovine in mu leta 1938 vzeli nemško državljanstvo.

V Nemčijo se je Brandt, ki je po okupaciji Norveške (tam je tudi spoznal svojo prvo ženo) pobegnil v sosednjo Švedsko, vrnil po porazu nacizma. Novembra 1945 je kot novinar poročal za skandinavske časopise o Nürnberškem procesu. Državljan povojne Zvezne republike Nemčije (ZRN) je Brandt, ki se je ustalil v zahodnem Berlinu, postal leta 1948. Ime Willy Brandt, ki ga je od leta 1947 začel dosledno uporabljati, je od leta 1949 postalo tudi njegovo uradno.

Napeta leta Brandtovega županovanja v Zahodnem Berlinu Brandt je v Berlinu znova začel delovati v socialdemokratski stranki. Med letoma 1957‒1966 je bil župan zahodnega dela Berlina. V obdobju njegovega županovanja je leta 1958 izbruhnila t. i. druga berlinska kriza, v kateri se je Brandt odločno zoperstavil Sovjetom, ki so grozili, da bodo koridor med Zahodno Nemčijo in Zahodnim Berlinom izročili komunistični Vzhodni Nemčiji, če zahodni zavezniki v enem letu ne bodo zapustili Berlina in ga razglasili za svobodno mesto. Brandt je po tej krizi postal znan po vsej Nemčiji in svetu.

Leta 1961 je bil prvič kanclerski kandidati SPD. Med volilno kampanjo je doživel, kot je sam rekel, "najbolj črn dan svojega županovanja", ko so mu Vzhodni Nemci 13. avgusta pred nosom postavili Berlinski zid – od takrat je bil ta zid simbol razdeljenega mesta, razdeljene Nemčije in sveta, kapitalistično-demokratičnega zahoda in komunističnega vzhoda.

Brandt, ki je leta 1964 postal predsednik SPD, ni zmagal niti na zveznih nemških volitvah leta 1965, spet je bila CDU/CSU boljša od SPD, vendar je postal zunanji minister in podkancler v veliki koaliciji med obema največjima strankama. Na tako želeno kanclersko mesto se je zavihtel po volitvah leta 1969, ko je SPD skupaj z liberalno FDP oblikovala tako imenovano socialnoliberalno koalicijo.

Od "izdajalca domovine" do priljubljenega kanclerja Nekateri njegovi navdušeni privrženci na levici, ki so vedno sumničavo gledali na nemško desnico in ji očitali, da ni dovolj pretrgala vezi z nacistično preteklostjo, so takrat celo razglašali, da je Brandtov prevzem oblasti dokončen Hitlerjev poraz. Brandt, nekdaj politični begunec, označen kot izdajalec domovine, je postal prvi mož Zahodne Nemčije.

Kot zahodnonemški kancler je Brandt udejanjal tako imenovano novo vzhodno politiko (nem. Neue Ostpolitik), politiko popuščanja napetosti s komunistično vzhodno Evropo, zlasti z Vzhodno Nemčijo, Poljsko in Sovjetsko zvezo. S sporazumi s Sovjetsko zvezo (SZ) in Poljsko leta 1970 je ZRN priznal povojne nemške meje s SZ in Poljsko. Simbol te politike popuščanje je znani Brandtov padec na kolena pred spomenikom vstaje v varšavskem getu. Zaradi svoje mirovne politike je Brandt leta 1971 prejel Nobelovo nagrado za mir.

Leta 1972 je sledila normalizacija odnosov s komunistično Vzhodno Nemčijo. Ta sporazum pa bi Brandta skoraj stal kanclerski položaj, saj je več poslancev FDP zapustilo koalicijo in se priključilo CDU/CSU. V glasovanju v bundestagu pa sta kandidatu krščanske unije Rainerju Barzlu za zmago zmanjkala dva glasova (po nekaterih podatkih naj bi Vzhodna Nemčija podkupila dva poslanca krščanske unije, da sta glasovala proti Barzlu). Na predčasnih volitvah novembra 1972 je SPD doživela zgodovinski uspeh, saj je dosegla kar 45,8 odstotka glasov.

Usodna vohunska afera Zdelo se je, da bo Brandt še dolgo časa kancler, ko je izbruhnila vohunska afera. Štiriindvajsetega aprila 1974 je namreč kot strela z jasnega odjeknila novica, da so aretirali Brandtovega osebnega tajnika Günterja Guillauma, in sicer zato, ker je vohunil za komunistično Vzhodno Nemčijo. Petega maja je Brandt presenetljivo odstopil s kanclerskega položaj, namesto njega je prvi mož zahodnonemške vlade postal dotedanji finančni minister Helmut Schmidt.

Še naprej pa je ostal v politiki, vse do leta 1987 je bil predsednik SPD, leta 1976 je prevzel tudi predsedovanje Socialistični internacionali, ki jo je vodil do svoje smrti. Brandt, ki se je leta 1983 tretjič in zadnjič poročil, je leta 1990 nekaj časa upal, da se bo na velika vrata vrnil v nemško državno politiko kot prvi predsednik združene Nemčije, a je upanje izpuhtelo po prepričljivem porazu SPD na prvih vsenemških volitvah. Umrl je 8. oktobra 1992 za posledicami raka.