Kosovski Albanec: Takoj bi se vrnil v Slovenijo

Ramo Gasi na prvi pogled spominja na enega izmed stoterih gradbenikov, ki so po propadu gradbenih baronov v Sloveniji lani prosjačili za izplačilo že tako mizernih dohodkov. Tudi Ramo je nekoč delal v gradbeništvu in tudi on je danes brezposeln. Prav tako kot 50 odstotkov prebivalcev občine Klina, ki jo od kosovske prestolnice Priština loči slabih 50 kilometrov in ki izstopa zaradi novozgrajene, kar dva milijona "težke" mestne hiše, ki je replika washingtonske Bele hiše in nesramno bode v oči v samem osrčju mesta Klina.

Gasi je oče šestih otrok. Z ženo, šiviljo po poklicu, ki je prav tako brez zaposlitve, z 250 evri socialne pomoči preživljata šest lačnih ust. "Najmlajša hči ima 13 let, najstarejša 21. Na fakulteti dobiva same desetke. Trudi se. Po končani fakulteti namerava v Albaniji opravljati še magisterij," se pohvali. Družina Gasi prebiva v hiši brez fasade, tako kot večina prebivalstva na Kosovu, saj lastnike nepremičnin po ureditvi fasade "nagradijo" s plačilom davka. "Hišo smo zgradili sami, za fasado je zmanjkalo denarja," pove.

V najin pogovor, ki – ironično – poteka pred glomazno "whitehousovsko" mestno hišo, v kateri si je tudi župan Sokol Baširi omislil svojo ovalno pisarno, občasno vpleta tudi slovenske besede. Te so mu v spominu ostale še iz časov služenja vojaškega roka v Sloveniji ob koncu 70. let prejšnjega stoletja. Pol leta je preživel v Celju, nato ravno toliko v Mariboru. Ko se mu je ponudila možnost zaposlitve, se je odločil ostati. Šest let je delal kot varilec v podjetju Borisa Kidriča, kjer je bil zadovoljen. "Za male 'pare' sem dobil tudi stanovanje," pravi, "a ker so bili starši že v letih, sem se odločil, da se vrnem na Kosovo." Slovenija mu je ostala v lepem spominu. "Če bi danes imel kak kontakt, zvezo, bi se takoj vrnil v Slovenijo," pravi.

Za nastalo situacijo krivi kosovsko vojno pred 12 leti. "Po vojni nič ni več tako, kot je bilo. Če želimo doseči položaj, s katerega ste Slovenci štartali leta 1991, potrebujemo še najmanj deset let," je prepričan. Življenjske razmere so klavrne. V državi se poleg klientelizma, nepotizma in korupcije spopadajo še z visoko stopnjo brezposelnosti. "Industrije praktično ni, vse tovarne so prodali," potoži. Sam je bil kot varilec 17 let zaposlen v eni od tovarn v Klini. "Podjetje je kupil nek privatnik, delavce – bilo nas je 60 – odpustil in zaposlil svoje ljudi." Danes poprime za razna priložnostna dela. "Občasno delam kot varilec, sicer pa sem pripravljen delati karkoli. V svojem poklicu težko najdem zaposlitev," pravi. Od odrešilne upokojitve ga loči še deset let.

O Kosovskih Srbih nima slabega mnenja, prav tako ne o politični situaciji. "Če primerjam politično situacijo s časom pred vojno, niti ni tako slabo. Še deset let, pa bo bolje. Je pa res, da vsaka politična oblast gleda nase, na svoje prijatelje. S Srbi nimam težav. Mislim, da tukaj lahko živimo in delamo skupaj, medtem ko so razmere na severu Kosova precej bolj napete. Številni Srbi so se med vojno odselili, prodali so svoje hiše in zemljo. Danes se nekateri vračajo in te močno podpirajo tako Srbija kot države zveze Nato. Drži pa, da so bili naši odnosi pred vojno precej boljši." Na Kosovu se počuti varno. "Če nikomur nisi storil žalega, se nimaš česa bati."