Karađorđevići v boju za Dedinje

Pred dvema letoma je slovensko sodišče odločilo, da Aleksandar Karađorđević, sin kneza Pavla, regenta Jugoslavije, ni upravičen do vrnitve posestva Brdo pri Kranju. Čeprav Karađorđević ni zahteval celotnega kompleksa, temveč le zemljišča, ki jih je njegov oče vpisal v zemljiško knjigo, je bila zahteva zavrnjena in protokolarni prostori nekoč kraljeve rezidence so ostali v celoti v državni lasti.

Zdaj pa se podobna sodna bitka začenja tudi za kraljeve dvorce na Dedinjah v Beogradu. Beli in Stari dvor, ki sta bila nekoč kraljeva rezidenca, sta trenutno v lasti srbske države, razglašena za kulturni spomenik najvišje kategorije. Po zdaj veljavni zakonodaji bi dvorci za vedno ostali v lasti srbske države, saj spomenik posebnega pomena ne more biti v naravi vrnjen lastnikom.

Toda v Srbiji so se postopki denacionalizacije šele dobro začeli. Dediči dinastije Karađorđevićev sicer še niso vložili zahtevka za vrnitev dvorcev na Dedinjah, a ni rečeno, da ga ne bodo. Mnenja o tem, ali so upravičeni do dvorcev ali ne, pa so v srbski javnosti deljena.

"Kompleks na stotih hektarih je neprecenljiv, iz njega se ne sme odnesti niti ena slika ali luč," je za Večerne novosti dejala Gordana Gordić, sodelavka srbskega zavoda za kulturno dediščino. V dvorcih je veliko umetniških del, tapiserij iz 16. in 17. stoletja, ki naj bi bila enkraten spomenik. Zato zaščitniki kulturne dediščine menijo, da bi bilo nemogoče, da bi tak spomenik delili med različne lastnike in dediče.

Naj se vrne v naravi Čeprav je bil kompleks zgrajen s kraljevim in ne državnim denarjem. Najstarejši del kompleksa je t. i. Kmečka hiša, zgrajena leta 1924. Nato so do leta 1929 zgradili še Kraljevi dvorec, kamor se je preselil kralj Aleksandar. V sklopu dvorca so še kapela, ki je bila krstna cerkev Karađorđevićev, pa Beli paviljon, Zlati in Modri salon, zgradba dvorne garde in koncertna dvorana. Kompleks je delo srbskega in ruskega arhitekta in je primerek tako imenovane srbsko-vizantinske arhitekture. Notranjost, ki je bogato okrašena s freskami, je bila dokončana leta 1934.

Leto pozneje so zgradili še Beli dvor, ki ga je kralj namenil sinovom Petru, Tomislavu in Andreju. Ko so kralja Aleksandra ubili v Marseillu, je gradnjo nadaljeval knez Pavel in se v dvorec tudi naselil. Po njegovi smrti so dvorec podedovali sinovi, a je bil po vojni zasežen in ga je kot protokolarni objekt in občasno rezidenco uporabljal Tito. Pozneje pa tudi Slobodan Milošević.

Člani Mreže za restitucijo menijo, da je razglasitev celotnega kompleksa za najvišji državni spomenik le mahinacija, s katero bi radi zaustavili vračanje odvzetega premoženja. "Karađorđevići so upravičeni do vrnite svojega premoženja, pa čeprav bi dobili le denarno nadomestilo," je prepričan Mile Antić, član mreže.

Vrnjena vila Sicer je Aleksandar Karađorđević, ki je otroštvo preživel v Starem dvorcu, pred kratkim dobil vrnjeno vilo Črnogorko na Užiški ulici, ki je bila last njegove mame, kneginje Olge, po vojni pa je v njej bival Edvard Kardelj. Ob tem se je knez iskreno zahvalil državi, da je njemu in njegovi sestri kneginji Jelisaveti omogočila vrnitev materine nepremičnine in da je bila s tem popravljena zgodovinska napaka. "Tako s kneginjo Jelisaveto ob obiskih Beograda ne bosta več bivala v hotelih, temveč v svoji hiši," je dejal njegov odvetnik.

Knez in kneginja pa se vsako leto za srbsko novo leto vrneta tudi na dvorce na Dedinje, ki so zdaj kot turistična atrakcija odprti za javnost. Ob novem letu v Belem dvoru revnim otrokom delita darila. Tudi letos ni bilo nič drugače.