Kako so profesorji uničili domovino

V Sloveniji je na predčasnih volitvah 13. julija prepričljivo zmagala tik pred volitvami ustanovljena Stranka Mira Cerarja (SMC). Ker je v tej stranki veliko univerzitetnih profesorjev in drugih, ki so zaposleni na slovenskih fakultetah, nekateri to stranko vidijo kot nekakšen projekt univerzitetnih profesorjev. Stranka profesorjev Miro Cerar, ustanovitelj stranke, je profesor na Pravni fakulteti, oba podpredsednika, Milan Brglez in Simona Kustec Lipicer, sta profesorja na Fakulteti za družbene vede (FDV). Na FDV je kot asistent na katedri za obramboslovje zaposlen tudi Erik Kopač, generalni sekretar SMC.

Tudi med poslanci SMC je nadpovprečno veliko profesorjev: poleg Brgleza, ki je postal predsednik DZ oziroma opravlja tretjo najpomembnejšo funkcijo v državi, in Kustec Lipicerjeve sta – če odštejemo Cerarja – profesorja še Mitja Horvat in Bojan Dobovšek. Poleg poslancev profesorjev SMC sta v DZ le še dva profesorja oziroma predavatelja, ki poučujeta na fakultetah: Vinko Gorenak (SDS) in Franc Trček (Združena levica).

Parlament profesorjev Skupaj v DZ učitelji na univerzah trenutno predstavljajo okoli 7,7 odstotka poslancev v zdajšnjem sklicu parlamenta, kar je precej več od njihovega povprečja v družbi. Če prištejemo vse profesorje, docente, lektorje in predavatelje, namreč ti predstavljajo le 0,33 odstotka slovenskega volilnega telesa.

Še bolj profesorski je bil znani nemški frankfurtski parlament v letih 1848–1849, ki je nastal po marčni revoluciji leta 1848. Od 830 poslancev je bilo kar 223 pravnikov, 124 učiteljev in 184 pripadnikov svobodnih poklicev (od tega 106 odvetnikov). 312 poslancev je bilo sodnikov in javnih uslužbencev. Univerzitetnih profesorjev in lektorjev je bilo 49. Samo 60 poslancev je prihajalo iz trgovine in industrije in le 46 iz kmetijstva, čeprav so kmetje predstavljali veliko večino prebivalstva takratne Nemške zveze.

Zaradi nadpovprečnega števila odvetnikov oziroma pravnikov, duhovnikov, profesorjev in javnih uslužbencev (poleg tega je bilo 75 odstotkov poslancev univerzitetno izobraženih, ti pa so takrat predstavljali le zelo majhen delež takratnega prebivalstva) se je parlamenta oprijel vzdevek Professorenparlament (parlament profesorjev).

Profesorji in odvetniki Bismarck, ki je pozneje kot kancler združil Nemčijo, naj bi tako ta parlament opisal z besedami: "Achtundachzig Professoren: lieb Vaterland, du bist verloren!" ("88 profesorjev: ljuba domovina, ti si izgubljena!")

Pozneje se je pojavilo več različic: od "Dreimal 100 Advokaten, Vaterland du bist verraten, dreimal 100 Professoren – Vaterland du bist verloren" ("trikrat sto odvetnikov – domovina, ti si izdana, trikrat sto profesorjev – domovina, ti si izgubljena") do "Zwei Professoren, Vaterland verloren, drei Advocaten, Vaterland verraten" ("dva profesorja, domovina izgubljena, trije odvetniki, domovina izdana").

Pruski kralj zavrne frankfurtske parlamentarce Frankfurtski parlament res ni imel srečne roke. Razklan je bil med privrženci velikonemške ideje (združitev vseh dežel Nemške zveze v nemško državo) in malonemške ideje (združitev Nemčije brez Avstrije), resno ga nista jemali niti Avstrija niti Prusija, veliko avstrijskih Slovanov, predvsem Čehov, pa ga je zavračalo. Slovenci, ki so lahko volili, so se večinoma volitev v frankfurtski parlament udeležili. Na koncu je med parlamentarci, ki so imeli seje v Pavlovi cerkvi v središču Frankfurta, zmagala malonemška rešitev. Parlamentarci so sklenili, da bo Nemčija parlamentarna monarhija, cesarsko krono pa so ponudili pruskemu kralju Frideriku Viljemu IV., a jo je ta zavrnil z besedami, da ne misli sprejeti "krone, ki zaudarja po revoluciji". Neslavni konec frankfurtskega parlamenta Aprila 1849 so parlament zapustili vsi poslanci iz Avstrije, maja pa tudi iz Prusije. Novih volitev ni bilo, kar je še bolj oslabilo parlament. Nato so odšli še vsi konservativni in liberalni poslanci, tako da so ostali samo še levičarski poslanci. Ti so konec maja odšli v Stuttgart. Junija je ostalo le še 99 poslancev, tako da parlament ni bil več sklepčen. Ko je oblast v Württembergu prepovedala seje in razgnala preostale poslance, je to pomenilo konec parlamenta.

Nemško združitev je pozneje, in to veliko bolje kot frankfurtski parlamentarci, uspešno izpeljal Bismarck, znan tudi po vzdevku železni kancler.