Petek, 5. 8. 2016, 20.07
7 let, 1 mesec
Brazilija – propadla zgodba o uspehu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,68
1
8. julij 2014. Bila je šele 26. minuta polfinalne tekme svetovnega prvenstva med Nemčijo in Brazilijo. Dobrih 58 tisoč gledalcev na štadionu Estádio Mineirão v Belo Horizonteju je v šoku opazovalo, kako je Fernandinho, zadnji vezni igralec brazilske reprezentance, izgubil žogo 25 metrov od svojih vrat. Sledil je nemški šah mat v treh potezah in gol Tonija Kroosa za neulovljivih 0-4.
Sanj o novem, skupaj že rekordnem šestem naslovu svetovnega prvaka je bilo konec – in to na kakšen način. Poraz z 1:7 je pri najstarejših obudil spomine na zloglasni Maracanazo, poraz v finalu proti Urugvaju na domačem prvenstvu leta 1950. Na najbolj travmatični dan brazilskega nogometa v njegovi zgodovini. Na dan, ko je več kot sto tisoč ljudi na najbolj kultnem štadionu na svetu preglasila – tišina.
Olimpijske igre izzivov: kriminal, doping, novi rod
1:7 proti Nemčiji – simbol konca brazilskega čudeža
Brazilija je nogomet in nogomet je Brazilija. Polfinalni potop, ki mu je sledil še prepričljiv poraz proti Nizozemski v obračunu za tretje mesto, ni mogel bolj simbolizirati dejstva, da je šlo v zadnjih letih vse, kar je bilo povezano z največjo južnoameriško državo, le še navzdol.
Od gospodarstva, ki je zašlo v spiralo krize, do političnih pretresov, ki so naposled odnesli predsednico Dilmi Rouseff.
Brazilijo označuje prva črka združenja BRICS. Vrh skupine petih hitro rastočih držav je julija 2014 gostila brazilska predsednica Dilma Rouseff, ob njej so ruski predsednik Vladimir Putin, indijski premier Narendra Modi, kitajski predsednik Xi Jinping in južnoafriški predsednik Jacob Zuma.
Prva črka v BRICS
Slabo desetletje nazaj je bilo vse drugače. Brazilija je bila eden od gospodarskih čudežev "novega" sveta. Bila je prva črka v skovanki BRICS, umetno ustvarjeni okrajšavi za pet hitro rastočih držav (še za Rusijo, Kitajsko, Indijo in Republiko Južno Afriko), ki med sabo v resnici niso imele nič skupnega.
Formula za gospodarsko rast, večjo od šestih odstotkov, se je zdela preprosta.
Visoke cene železa, nafte, mesa, kave in drugih dobrin, ki so jih odkupovali na Kitajskem, v ZDA, tedaj že finančno stabilizirani Argentini in v gospodarskem smislu cvetoči Evropi, so polnile državno blagajno.
Slaba olimpijska popotnica: krvavo streljanje, solzivec …
Obdobje predsednika Lule
Predsednik Lula, še eden v množici južnoameriških levičarskih voditeljev, ki so na začetku novega stoletja osvajali celino, je denar porabljal za različne vrste socialnih programov, namenjenih izkoreninjenju revščine, in javno dostopne storitve.
S povečanjem srednjega sloja, ki je cvetel v ekonomiji, odprti za vlaganja iz tujih držav, je v državi s skoraj 200 milijoni ljudi nastal velikanski potrošniški bazen - temelj hitro rastočega domačega povpraševanja.
V obdobju predsednika Luiza Inacia Lule da Silve je šlo Braziliji dobro, govorilo se je celo o brazilskem ekonomskem modelu.
"Brazilski model"
Začelo se je govoriti o "brazilskem modelu". V resnici je šlo za čudno zmes levičarskih politik, filozofije prostega trga in nekaterih receptov iz Azije, uporabljenih v demokratični državi. Toda zdelo se je, da deluje.
Med največjimi dvajsetimi svetovnimi korporacijami sta še pet let nazaj kar dve prihajali iz Brazilije: naftni velikan Petrobras in rudarska skupina Vale. Brazilija je v ekonomskem in političnem smislu postala nesporna številka dve zahodne hemisfere.
Svetovno nogometno prvenstvo in olimpijske igre sta bila le podaljška te zgodbe. Podobno kot nekoč v primeru Južne Koreje in Kitajske.
Ponosno v olimpijsko areno, pogumno na umazano vodo
V čem so igre v Riu drugačne od iger v Pekingu in Seulu
A med njimi obstaja tudi pomembna razlika.
V Seul in Peking je olimpijska druščina prišla, ko sta bili obe državi na vrhuncu svojih gospodarskih ciklov. Korejski tiger je konec leta 1988 še vedno živel v skoraj dve desetletji dolgem obdobju rasti, ki ga je šele sredi devetdesetih letih dotolkla azijska finančna kriza. Leta 2008 pa je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo Kitajska postala drugo največje gospodarstvo sveta.
V Brazilijo igre prihajajo, ko je "zabava" že zdavnaj končana, račun za zapitek pa (pre)visok.
Družbeni konsenz je razpadel, za sabo pa pustil tempirano bombo.
Brazilska tempirana bomba
Svetovna kriza, ohladitev Kitajske, padec cen surovin ter serija napačnih političnih, monetarnih in drugih odločitev so brazilsko gospodarstvo pahnili v recesijo, ki traja že skoraj tri leta. Družbeni konsenz, eden od temeljev "brazilskega modela", je razpadel. Za sabo je pustil tempirano bombo:
- državo, ki z relativno dragim zadolževanjem vzdržuje sistem subvencij za množice socialno šibkejših in manj razvite regije,
- visoko inflacijo in brezposelnost,
- številne korupcijske afere,
- državo v politični krizi, ki ji ni videti konca.
Če k temu prištejemo še izbruh virusa zika in visoko stopnjo kriminala, se je pravzaprav težko spomniti, ali so olimpijske igre kadarkoli po drugi svetovni vojni gostovale v gospodarskem, političnem in družbenem smislu bolj depresivnem okolju.
Prve "hladnovojne" igre po hladni vojni
Prav tako še nikoli po letu 1984, ko je vhodni blok bojkotiral igre v Los Angelesu kot odgovor na zahodni bojkot iger leta 1980 v Moskvi, niso bile tako politično zaznamovane.
Ruski dopinški škandal, pri katerem je Mednarodni olimpijski komite skušal hoditi po vrvi, a je z nje hitro padel, je le eno od bojišč nove hladne vojne. Svet se vse bolj pogreza v dolgoročno nestabilnost.
ZDA bodo na predsedniških volitvah izbirale med Trumpovim izolacionizmom in trdo linijo Hillary Clinton v odnosu do Moskve. EU počasi, a vztrajno razpada pod bremenom napačnih ekonomskih politik, ki so skupaj s prihodom beguncev dokončno obudile speče nacionalizme. V Južnokitajskem morju se meje po novem rišejo z vojaškimi ladjami. Terorizem postaja "večna" grožnja.
In kaj lahko Braziliji prinesejo olimpijske igre?
Kaj bodo Brazilije prinesle igre? V resnici nič.
Težko se je torej znebiti vtisa, da igre ne bodo imele večjega dometa in dolgoročnega učinka. Ponudile bodo le dva tedna zabave za svet v času poletnih počitnic na severni polobli. Ne bodo ustavile vojn v Siriji in Južnem Sudanu ali spopadov v Libiji in vzhodu Ukrajine. Prav tako ne bodo rešile brazilskega gospodarstva, saj bo njihov ekonomski učinek prešibek.
Braziliji lahko v času, ko obupano potrebuje dobre novice, igre prinesejo le nekaj medalj: v judu, odbojki, plavanju, boksu, jadranju …
In seveda nogometu, ki se s slabimi rezultati reprezentance in izsušenim bazenom talentov, iz katerega so nekoč nepretrgano prihajali svetovni zvezdniki, odlično ujema s trenutno celostno podobo države. Morda bi bila prva zmaga reprezentance na olimpijskih igrah simbolna odveza za potop pred dvema letoma in nedavni polom na Copa Americi - a v resnici slaba tolažba.
1