Benedikt XVI. prvi papež po 600 letih, ki odstopa

Možnost odstopa papeža predvideva 332. člen kanonskega prava in 44. člen kanonskega prava zahodnih Cerkva. Edini pogoj za veljavnost odstopa je, da je odločitev sprejeta svobodno in manifestirana na primeren način. Natančno število papežev, ki so odstopili, ni najlažje določiti zaradi več stoletij neurejenih zgodovinskih podatkov. Nekateri pravijo, da je odstopilo deset papežev, drugi da štirje – odvisno od interpretacije odstopa in podatkov. Prvi papež, ki je odstopil, je bil Poncijan (vladal od leta 230 do 235). V relativnem miru je Cerkev vodil pet let. Ko je marca leta 235 z vojaškim udarom prišel na oblast cesar Maksimin Tračan, se je spet začelo preganjanje kristjanov. Poncijan je bil skupaj s protipapežem Hipolitom pregnan na prisilno delo v sardinske rudnike svinca. 28. septembra 235 se je v izgnanstvu odpovedal službi rimskega škofa. Poncijanovo truplo so prenesli v Rim in ga v času Fabijana (od leta 236 do 250) pokopali v Kalistovih katakombah. Marcelin (od 296 do 304) je bil 29. papež in je doživel preganjanje kristjanov pod Dioklecijanom, kot ga dotlej svet še ni videl. Kot papež sicer ni odstopil, naj pa bi njegova dejanja vodila do tega, da je dejansko prenehal biti papež. Donatisti, ki so v Afriki nadaljevali spore okoli vprašanja krsta krivovercev, so ga dolžili, da je preganjalcem izročil svete knjige in se sam odmaknil od vere. Nekaj časa ga ni bilo na seznamu papežev, vendar je dandanes spet uvrščen na njih, njegovo papeževanje pa je označeno, da se je končalo z njegovo smrtjo 1. aprila 304. Obtožen, da se je odmaknil od vere Silverij (od 536 do 537) je bil sin papeža Hormizda, ki je bil pred duhovniškim posvečenjem poročen. Silverij je vladal v nemirnih časih, za njegov padec pa je poskrbela bizantinska cesarica Teodora, ki ga je skušala pri Rimljanih očrniti z obtožbami, da je ukazal odpreti Porta asinaria Belizarju, ki je decembra 536 vkorakal v Rim. Neki subdiakon Janez mu je 18. marca 537 snel palij in znamenja škofovstva, ga oblekel v redovna oblačila in ga dal zastražiti. Papeževemu spremstvu so sporočili, da se je Silverij odpovedal papeštvu in da je odslej navaden redovnik. Namesto njega je bil izvoljen za papeža Vigilij, ki je bil do 11. novembra 537, ko se je Silverij odpovedal papeški službi, pravzaprav protipapež. Silverij je zaradi lakote umrl 2. decembra 537 na otoku Palmarola. Papeževanje Janeza XVIII. (od 1003 do 1009) so zaznamovali spori med rimsko-nemškim cesarjem Heinrichom II. in makrogorfom Arduinom, ki se je razglasil za kralja samostojne Italije. Po šestih letih papeževanja je odstopil in zadnja leta svojega življenja preživel v samostanu. Trikratni papež Benedikt IX. je zagotovo edinstven primer; kot papež je služil kar trikrat (od 10. januarja 1033 do 13. januarja 1045, drugič od 10. marca 1045 do 1. maja 1045 in tretjič od 8. novembra 1047 do 17. julija 1048). Bil je izvoljen, zavrnjen, vrnjen, abdiciral je, odstavljen, ponovno imenovan, ponovno zavrnjen in na koncu izločen. Domnevno naj bi bil vsaj eden, morebiti pa dva, njegova odstopa veljavna po kanonskem pravu. Poznan je tudi kot papež, ki naj bi prodal svoje papeško mesto in sicer svojemu botru, da bi se lahko poročil. Njegov naslednik Gregor VI., ki je kupil papeštvo, je odstopil leto kasneje. Celestin V. (1294) je skušal vladati pod vladavino Karla II. s Sicilije, a je kmalu spoznal, da ne bo veliko več kot zgolj figura, zato je raje abdiciral po le petih mesecih. Njegov odstop je pomagal uveljaviti zakonsko možnost odstopa papeža, saj je izdal odlok, ki je razglasil za dovoljeno, da papež odstopi. Utrl pot možnosti odstopa papeža Gregor XII. (od 1406 do 1417) je vladal med zahodno shizmo, za mesto papeža pa sta se tedaj potegovala še dva tekmeca. Gregor XII. je obljubil, da bo spoštoval odločitev sveta v Konstanci, a pod pogojem, da ga sme sklicati. Prošnjo so odobrili, papež je sklical svet in s tem potrdil veljavnost njegove trditve, da je papež. Gregor XII. je odstopil 18. oktobra 1417, da bi svet lahko izvolil Martina V. kot njegovega naslednika, in tako pomagal ohranitni enotno Rimskokatoliško cerkev. Benedikt XVI. bo tako 28. februarja postal prvi papež po skoraj 600 letih, ki bo odstopil. Za vsak primer Znanih je tudi nekaj primerov pogojnih odstopov papežev. Pij VII. (1800–1823) je, preden se je leta 1804 podal v Pariz na kronanje Napoleona, podpisal dokument o odstopu, ki bi stopil v veljavo, če bi ga v Franciji zaprli. Med drugo svetovno vojno naj bi papež Pij XII. pripravil dokument z navodili, da če bi ga prijeli nacisti, da bi to pomenilo, da je odstopil, kardinali pa da naj pobegnejo na nevtralno Portugalsko in tam izvolijo njegovega naslednika. Papež Janez Pavel II. je napisal pismo o odstopu za primer, če bi zbolel za neozdravljivo boleznijo ali če bi se zgodilo karkoli, kar bi mu preprečevalo opravljanje njegovih dolžnosti.