"Zaznavamo splošno histerijo do psov in njihovih lastnikov"

Društvo za zaščito živali Ljubljana do konca meseca po vsej Sloveniji in prek svojih spletnih strani zbira podpise za peticijo, s katero poziva k treznemu in premišljenemu spreminjanju zakonodaje o zaščiti živali. Prepričani so, da je afera bulmastif preveč čustveno in politično nabila ozračje in da sleherne pobude za spremembe zakonodaje o zaščiti živali, ki te dni prihajajo iz različnih virov, zdaj v tako naelektrenem ozračju ne bi bile primerne in dobre. Tudi zato, da bi morebitne zakonske spremembe bile pravilno utemeljene, v društvu pričakujejo transparentno preiskavo vseh dogodkov, ki so pripeljali do tragičnega dogodka na Oražnovi ulici 2. februarja letos.

Kako prostovoljci društva in pobudniki peticije vidijo pravo pot za uresničevanje odgovornega lastništva nad hišnimi ljubljenčki in kako zagotoviti primerno okolje tako za ljudi kot za štirinožce, je za www.siol.net odgovarjala Maja Kos, zakonita zastopnica Društva za zaščito živali Ljubljana.

Katere predlagane zakonske spremembe se vam zdijo preveč čustvene in strokovno neutemeljene?

Po dogodku 2. februarja smo poleg splošne histerije zaznali odzive nekaterih političnih strank in poslanskih skupin, ki so predlagali spremembe zakona oz. določil o odgovornem skrbništvu psov. Ti predlogi so zelo restriktivni in omejujejo lastnike psov, ker pa so dnevne razmere zdaj zelo spolitizirane, menimo, da v tem času ne bi prišlo do racionalnih odločitev.

Kaj konkretno je po vašem mnenju med predlogi preveč restriktivno? Denimo to, da naj bi vsi psi morali imeti nagobčnike. To je zagotovo odraz panike. Ali to, prav tako neutemeljeno, da bi dodatno omejili število živali, ki jih lahko ima posamezen lastnik – zdaj je to pet posamezne vrste. Nekateri želijo omejiti na največ enega psa po lastniku, a če govorimo o tropu, ki ga želimo omejiti in nadzorovati, potem pa bi morali prepovedati tudi sprehode, kajti ko se srečajo trije lastniki na sprehodu, vsak s svojim psom, ki se med seboj razumejo, je že to za nekatere lahko trop …

Torej menite, da lahko vsak lastnik odgovorno skrbi za pet psov v svojem gospodinjstvu? Zakon določa pet živali in to je zakonski maksimum. Pri številu ne vidimo težav, pri Baričevičevih bulmastifih je bil vse prej kot njihovo število problem kakšna zloraba. Če imajo ljudje pet psov katerekoli pasme, ali pet mačk, če smo že pri tem, se morajo zavedati odgovornosti. V društvu ogromno delamo na ozaveščanju bodočih lastnikov in naj se ne odločajo za žival, če jim je to, denimo, zgolj modna muha.

Kako komentirate pobude o domnevno nevarnih pasmah?

Odločno nasprotujemo zakonom, ki bi izvirali iz posameznih pasem in ne iz dejanj kateregakoli psa. Smo proti »pasemskim zakonom«, ki določajo nekatere pasme za nevarne. Pes je pes, pes je žival, to je dejstvo, dejstvo je tudi to, da imajo nekatere pasme genetske predispozicije, a je veliko odvisno tudi od okolja in zato je predvsem pomemben odgovoren skrbnik, kar vseskozi poudarjamo. Čeprav imamo psa, ki je bolj agresiven, smo kot lastniki dolžni, da do manifestacije tega ne pride. Pes bo tudi doma vedno kazal znake, preden bi ugriznil, tako čivava kot bulmastif, a ljudje velikokrat tega ne opazijo ali to preprosto prezrejo.

Omenili ste, da po 2. februarju zaznavate vsesplošno histerijo … Ta specifičen problem bi se moral končati že pred tremi leti, in ker se že takrat ni, se je zdaj končal tako, kot se je. Moramo se zavedati še številnih drugih posledic, ki jih je ta dogodek prinesel: denimo znižanja posvojitev po zavetiščih v Sloveniji, zlasti mešančkov pasem, kot so bulmastifi, in vedno več odkritih napadov na lastnike teh psov. Dobili smo ogromno prijav lastnikov, da ljudje na njih med sprehodi vpijejo, na forumih zaznavamo grozne, nestrpne in neupravičene komentarje, da ne omenjamo prejete prijave o neki ženski, ki je metala polena na sosedino psico, kar je tudi kaznivo. So pa tudi skupine ljudi, ko svojega psa preprosto privežejo kot alarmno napravo pred kmetijo ali gospodarsko poslopje – zakon privez sicer dopušča, a ko je pes vseskozi privezan, ga bo lastnik pokončal že po tem, ko enkrat zarenči – to ni le odsotnost nujnega razumskega poglabljanja v psa, temveč tudi panika.

Začne in konča se pri lastnikih, a je veliko teh neodgovornih. Kako ukrepati na tej strani? Tudi v peticiji smo zapisali, da nismo dolgoročno proti spremembam zakona. V Švici so, denimo, pred kratkim uzakonili tečaje in izpite za bodoče lastnike psov. Tudi v našem društvu smo za odgovorno odločanje in lastništvo, ki po našem mnenju vključuje ustrezno šolanje, socializacijo in nego psov, ustrezno kontrolo na javnih mestih, čiščenje iztrebkov in skrb za mirno in varno sobivanje v vseh oblikah naselij ter na javnih in drugih površinah. Zakonska podlaga, kako naj se obnašajo sedanji in bodoči lastniki psov, je tukaj, zadnja sprememba je bila sprejeta leta 2007. Naš zakon denimo določa, da mora biti pes na povodcu, a če se vendarle kaj zgodi, bo vedno nasrkala žival. Za izvajanje teh zakonov bi morala skrbeti Veterinarska uprava Republike Slovenije (VURS), a uradni veterinarji in veterinarski inšpektorji ne delajo tako, kot bi morali …

Kje vidite pomanjkljivosti njihovega dela? Na prijave se odzovejo veliko prepozno, pogosto ni povratnih informacij in odgovorov prijaviteljem, velikokrat ne opazijo očitnih nepravilnosti. Zakon o zaščiti živali in Pravilnik o zaščiti hišnih živali podrobno določata pogoje posedovanja psov in mačk. Tam piše, da mora biti pes zaščiten pred vsemi vremenskimi pojavi. Uta mora biti narejena glede na maso psa, mora biti dvignjena, da ne zaliva, streha mora biti takšna, da dodatno ne segreva, privez je sicer še vedno določen, a je predpisana najmanjša dolžina, živali ne smemo pustiti v avtu, veliko tega je zapisano. Še vedno pa se zgodi, da inšpektor ob verigi, dolgi meter in pol, ne vidi nič napačnega. In če že pride do kaznovanja lastnikov, se jih ne izterja.

V peticiji ste tudi zapisali, da pričakujete transparentno preiskavo dogodkov, ki so pripeljali do tragičnega dogodka na Oražnovi ulici. Kaj je po vašem mnenju ostalo neodgovorjeno?

Društvo je 11. februarja podalo kazensko ovadbo proti neznanemu storilcu zaradi suma mučenja in zlorabe živali izključno na podlagi izjave gospe Čadonič Špelič, da pri obdukciji živali niso iskali fizičnih znakov zlorabe. Mi smo bili nad temi zgroženi in smo sprožili postopek z namenom zavarovanja dokazov. Bali smo se, da bi po objavi obdukcijskega poročila, za katerega niso iskali znakov zlorabe, trupla sežgali, kakor je to običajno. Veliko je nejasnega; policija naj bi na kraju dogodka opozarjala na možnost zlorabe, a VURS trdi, da tega ni bilo v zapisniku. Informacije se vseskozi spreminjajo in niso bile transparentne. Najbolj smo zgroženi nad tem, da je pred tremi leti uradni veterinar izdal odločbe o evtanaziji psov, a te niso nikoli postale pravnomočne. Gospa Čadonič Špelič jih je takrat razveljavila, a danes razlaga, da je VURS takrat naredil vse, kar bi moral. Vsi se obračajo z vetrom.

Kaj bi se takrat moralo zgoditi? Odločbo uradnega veterinarja bi morali izpeljati.