Veliki brat v enem mesecu ujel 800 prekrškarjev

Pred mesecem so v središču Zagreba na šestih lokacijah namestili 18 kamer, ki že kažejo svoje prve učinke: v tem razmeroma kratkem času so že izsledili okoli 800 prekrškarjev, ki so napačno parkirali svoja vozila ali niso spoštovali prometnih znakov. Ti so na svoj naslov dobili fotografije prekrška s plačilnim nalogom največkrat v višini med 300 in 500 kun (40 do 66 evrov) ali poizvedbo o identiteti osebe, ki je v času storjenega prekrška upravljala vozilo. Če se storilec ali lastnik vozila ne odzove, sledi kazen dveh kunskih tisočakov (dobrih 260 evrov).

Do konca tega projekta, vrednega 16 milijonov kun (dobra 2,1 milijona evrov), bodo zagrebški prometni redarji v prihodnjih mesecih namestili skupaj 225 tovrstnih kamer na 75 lokacijah v središču hrvaškega glavnega mesta.

Neposredna povezava s prometno policijo V nadzornem središču, ki je sicer povezan tudi s prometno policijo, so delovno mesto našli štirje uslužbenci v dveh izmenah. Z nadzornimi kamerami naj bi se postavili po robu tudi vandalizmu, pisanju grafitov, žeparjem, kradljivcem in drugim mestnim nevšečnostim, vztrajajo zagovorniki novega sistema nadzora. Nasprotniki so prepričani, da tak nadzor ni upravičen.

To ni isto kot hitrostne kamere Kako daleč smo s tem v Sloveniji, smo vprašali na mestnih občinah v Ljubljani in Mariboru, a nam iz evropske prestolnice kulture niti po dveh dneh niso uspeli odgovoriti na naša vprašanja. Veliko hitrejša pa je bila informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, ki nam je med drugim razkrila, da primerjava med statičnimi kamerami v mestu in policijskimi kamerami pri nadzoru hitrosti ni mogoča. Posnetki o vozilih, s katerimi niso bili storjeni prekrški, se namreč skladno z Zakonom o policiji takoj brišejo. "V zasebnost drugih ne sme biti poseženo na način, da bi se shranili njihovi posnetki," nam je pojasnila.

Vpogled nikakor ni mogoč kadarkoli Informacijska pooblaščenka meni, da je sistem videonadzora mogoče uvesti le ob izpolnitvi zakonskih pogojev, to je ob postavitvi opozorilnih napisov in zavarovanju sistema z namenom onemogočanja dostopa nepooblaščenim, in ko je ugotovljena ogroženost ljudi in premoženja, pri čemer je ukrep videonadzora sorazmeren s tveganjem nastanka škode. Vpogled v posnetke takega sistema je dopusten "le, kadar je prišlo do incidenta, v katerem je bila poškodovana varovana dobrina (življenje ali premoženje) in nikakor ne kadarkoli".

"Cena je previsoka" Toda ali javni interes opravičuje namestitev takih sistemov? Pooblaščenka ne dvomi: "Če imate v mislih javni interes v smislu ugotoviti in kaznovati vse kršitelje, od napačno parkiranih koles in avtomobilov, do torbičarjev, žeparjev, grafitarjev in drugih, morate na drugi strani vedeti, da je s splošnim videonadzorom svoboda posameznika bistveno okrnjena. Cena za obljubo višje stopnje raziskanosti prekrškov, ki so lahko sicer številčni, vprašanje pa je, koliko sploh ogrožajo družbo kot celoto, pa je po našem mnenju previsoka."

Najprej sum, potem pa vpogled, ne pa obratno Pooblaščenka opozarja, da Zakon o varstvu osebnih podatkov ne dovoljuje splošnega pregledovanja posnetkov videonadzornega sistema in s tem ugotavljanja morebitnih kršitev. "Pred vpogledom v videonadzorni sistem moramo imeti sum, da je do prekrška prišlo," je opozorila in dodala, da je zato zelo pomembno vedeti namen uvedbe videonadzora. "Če je bil ta uveden zaradi varovanja ljudi in premoženja, lahko v sistem pogledamo, če opazimo, denimo, na novo razbito izložbeno okno ali če je prišlo v pretepu do poškodbe posameznikov. Tudi takrat zožimo vpogled na čas, ko naj bi se škodni dogodek zgodil, in na ta način zagotavljamo sorazmernost pri obdelavi osebnih podatkov."

Če že, le za kazniva dejanja, in še to pod določenimi pogoji Zato pooblaščenka meni, da četudi bi se odločili, da je videonadzor javnih površin sprejemljiv in je posnetke dopustno uporabljati tudi za ugotavljanje kršitev, bi te morale biti takšne, ki resnično ogrožajo družbo. "Torej če že, bi se smeli takšni posnetki pod določenimi pogoji morebiti uporabiti le za ugotavljanje kaznivih dejanj, ne pa tudi prekrškov."

Poskusili so v eni slovenski občini V Sloveniji je sicer že obstajal podoben poskus uporabe videonadzornega sistema. "V eni od slovenskih občin so tako želeli ugotavljati napačno parkiranje, vendar je po odločbi pooblaščenca sodišče presodilo, da za takšno ravnanje ni zakonske podlage. Občina je z izvajanjem takšne prakse prenehala," je odgovorila Nataša Pirc Musar. Šlo je za občino Kamnik.

"Videonadzor ne poveča raziskanosti in ne zmanjša kriminalitete" Zanimalo nas je tudi, kako imajo te dvome razrešene drugod po svetu. "Pristopi in sam odnos do posegov v zasebnost se tudi znotraj držav članic EU precej razlikujejo, a ne glede na to, pa tudi v primerih, ki so znani po intenzivnosti posegov v zasebnost z videonadzornimi sistemi, statistike kažejo, da se raziskanost kršitev ni povečala, kriminaliteta pa se zaradi videonadzora tudi ni zmanjšala." To med drugim dokazujejo tudi lani objavljene analize učinkovitosti obsežnih sistemov videonadzora v Londonu in San Franciscu.

MOL: S kamerami je vandalizma manj V Mestni občini Ljubljana imajo nekoliko drugačne izkušnje. Na javnih površinah imajo nameščenih 160 kamer, od tega 60 na parkiriščih, a jih ne uporabljajo za kaznovanje prometnih prekrškov, ker zakonodaja tega ne omogoča, so nam pojasnili na oddelku za gospodarske dejavnosti in promet. Uporabljajo jih le za nadzor prometa in so označene skladno z zakonom, so še dodali.

"Po izkušnjah sodeč lahko rečemo, da z namestitvijo nadzornih kamer upada obseg vandalizma nad urbano opremo in javnimi površinami, kar se pozna tudi pri porabi proračunskih sredstev, saj škoda zaradi vandalskih pohodov in izživljanj posameznikov nad tujo lastnino ni zanemarljiva. Iz tega vidika lahko rečemo, da je uporaba nadzornih sistemov upravičena," so nam odgovorili pristojni na ljubljanski mestni občini.

"V vsakem trenutku nadzirati vsakogar je k sreči nemogoče" V uradu informacijske pooblaščenke pa po izkušnjah iz sveta ugotavljajo, da se z uporabo videonadzornih sistemov kriminaliteta kvečjemu preseli – na območja, ki so bolj umaknjena, kjer je nadzor manjši ali ga ni. "In tako na koncu pridemo do zaključka, da bi morali v vsakem trenutku nadzirati vsakogar – kar je k sreči nemogoče," je svoje odgovore sklenila informacijska pooblaščenka.