Veličasten shod proti korupciji v Ljubljani

Beseda korupcija je beseda, ki se ji zadnje čase sploh ne moremo izogniti, saj je "preplavila" medije in politiko. Vsi se borijo proti korupciji, vsi obtožujejo druge za korupcijo. Po odstopu protikorupcijske komisije sta bila ta mesec v slovenski prestolnici že dva shoda proti korupciji. Na prvem shodu se je zgodil celo incident, ko je eden od protestnikov ljubljanskega župana Zorana Jankovića poškropil s solzivcem.

SLS v boju proti korupciji Protikorupcijsko gibanje in shodi pa so se na Slovenskem dogajali že pred desetletji, tudi pred drugo svetovno vojno. Z bojem proti korupciji je politične točke nabirala zlasti takratna Slovenska ljudska stranka, ki jo je vodil Anton Korošec. Koroščeva SLS, ki je bila med letoma 1920 in1927 na jugoslovanski ravni večino časa v opoziciji, je korupcije obtoževala svoje politične nasprotnike na oblasti – liberalce, ki jih je v Sloveniji vodil Gregor Žerjav, in liberalcem naklonjeno Samostojno kmetijsko stranko (SKS), katere prvi mož je bil Ivan Pucelj.

Korošec o neusmiljenem metanju ljudi čez krov Tako je Korošec na srečanju zaupnikov svoje stranke novembra 1923 dejal: "Naša stranka bo vedno stala tam, kjer je borba proti korupciji. /…/ Nam se hoče čistih, svežih voda in četudi se mora par desetin ljudi vreči neusmiljeno čez krov."

Liberalci mu niso ostali dolžni, ampak so takoj navrgli nekaj protiobtožb na račun Koroščeve stranke. Upravni odbor Delniške stavbinske družbe, lastnice znanega ljubljanskega hotela Union, je namreč pod ceno prodal stavbišče na Miklošičevi ulici Vzajemni posojilnici, ki je spadala pod okrilje SLS, in s tem oškodoval male delničarjev za milijon takratnih kron.

Liberalci vračajo udarec SLS Ker je bila večinski delničar v stavbinski družbi Vzajemna posojilnica sama, je to pomenilo, da je prodajala sama sebi in ob tem oškodovala druge delničarje. Ob tem je SKS naklonjeni Kmetski list napisal: "To seveda ni korupcija, to je navadna kupčija, pravijo klerikalci. Mi pa pravimo: Obupno žalostno je, da imajo tisti ljudje, ki toliko govore o korupciji, o njej tako slabe pojme, kadar gre za denar. Prodaja stavbišča družbe Union, to je verno ogledalo klerikalne stranke in njenega boja proti korupciji."

Časopisno poročanje o korupciji, za katerim so stale posamezne stranke, se je zaostrilo leta 1926. Kot je aprila 1926 zapisal tedanji opozicijski SLS naklonjeni Domoljub: "V vladnih strankah se je nakopičilo toliko nepoštenja, gnilobe in tatvine na škodo državi in ljudstvu, da se vsaka vlada utopi v blatu svojih strank. Prav v zadnjih dneh je v Belgradu (Beograd, op. p.) kljub tiskovnemu zakonu tako zasmrdelo po korupciji v visokih krogih, da je politično ozračje postalo nevzdržno in da so vsi prepričani, da se mora v tem oziru nekaj korenitega ukreniti, sicer znajo te kobilice v visokih cilindrih in šimičevljih snesti vso državo."

Opozicija proti koruptivni vladi srbskih radikalcev in hrvaških kmetov "Vsa belgrajska javnost je danes prepričana, da je proti korupciji potreben najodločnejši boj. Dr. Korošec je to poudarjal že leta 1924 in pripravil zakonski načrt proti korupciji – pa so ga korupcionisti s pomočjo žerjavovcev izrinili iz vlade. Ko bi že takrat začeli z bojem proti korupciji, bi bilo državi prihranjenega precej stotin milijonov in davki bi bili lahko nižji," je še pisal Domoljub.

Boj proti korupciji je bila leta 1926 rdeča nit opozicijskega boja strank t. i. ožje opozicije (Koroščeve SLS, Demokratske stranke Ljubomirja Davidovića, Jugoslovanske muslimanske organizacije Mehmeda Spahe in Srbske kmečke stranke) proti koalicijski vladi srbskih radikalcev in Hrvaški kmečki stranki Stjepana Radića.

Protikorupcijski shod v Ljubljani Stranke t.i. ožje opozicije so, kot je zapisal Slovenski gospodar, sestavljale "mogočno in neustrašno gibanje proti korupciji, ki objema v naši državi najvišje kroge". Opozicijske stranke so tudi sklenile, "ker je vlada odklonila oster nastop proti korupcionistom", da pripravijo v Ljubljani, Zagrebu, Sarajevu in Beogradu množične shode proti korupciji. Prvi shod je bil prav v Ljubljani junija 1926, na njem pa so se, kot je vzneseno zapisal Slovenski gospodar, zbrali slovenski, srbski in muslimanski poštenjaki. Takšen je bil po poročanju omenjenega časopisa ljubljanski shod: "V nedeljo se je vršil shod v veliki dvorani hotela Union in na dvorišču, ker v dvorani ni bilo dovolj prostora za mnogobrojne množice, ki so prihitele iz vseh delov Slovenije, da slišijo one, ki imajo smisel ter korajžo za neustrašno pobijanje korupcije. Ljubljanski shod je bil tako veličasten in dobro obiskan, da sličnega shoda ni videla Ljubljana od leta 1918 do sedaj."

Korupcija kot glavni krivec obupnega gospodarskega stanja Nasprotniki SLS, kot piše Slovenski gospodar, ki ne more skriti svoje naklonjenosti SLS, niso sedeli križem rok, saj so "žerjavovci, pucljevci in slovenski radikali delali mesec pred shodom na vse kriplje, da bi se shod sploh ne vršil, ali da bi bila vsaj udeležba bolj mala. S svojo pisavo, zahrbtnostjo in hujskanjem so dosegli ravno nasprotno, namreč veličastno manifestacijo slovenskega naroda proti korupciji in korupcionistom, ki so glavni krivci obupnega gospodarskega stanja v naši državi."

SLS se je naslednje leto sporazumela s srbskimi radikalci in stopila v novo jugoslovansko vlado. Po atentatu na Radića je Korošec julija 1928 prevzel položaj ministrskega predsednika. Prvič in zadnjič v zgodovini kraljeve Jugoslavije je postal premier Slovenec. Vendar ne za dolgo, saj je kralj Aleksander 6. januarja 1929 uvedel diktaturo.