"V vsakem razredu je lahko Leonardo da Vinci, ki gre mimo nas"

"Slovenska družba zaradi nepoznavanja problematike disleksije in okostenelosti šolskega sistema ogromno izgublja. Otroci z disleksijo preprosto izpadejo iz šolskega sistema," je prepričana specialna pedagoginja Romana Murn, ki ključni problem disleksije v Sloveniji vidi v tem, da se v šoli na ta problem ne opozarja v zadostni meri. "Učitelji in šolska svetovalna služba sta prva in zakonsko vezana, da v kolikor pri otroku opazijo posebnosti, obvestijo starše," pravi Murnova, a ugotavlja, da tega ne počnejo ali pa le v redkih primerih.

Dislektiki kot skriti zakladi "Starši morajo otrokom z disleksijo nuditi dnevno podporo in pomoč, jih dnevno motivirati, saj jim sistem neprestano dokazuje, da so neuspešni," meni Murnova, ki je prepričana, da so dislektiki skriti zakladi. "V vsakem razredu je lahko en Leonardi da Vinci, Mozart, Goethe, Einstein, Picasso ali Beethoven, ki gre lahko mimo nas," pravi Murnova in opozarja na pomen podpore staršev in širšega socialnega okolja, ki dislektikom omogoča, da dosežejo stanje, ko lahko začnejo razvijati potenciale.

Disleksija: dominacija desne možganske polovice Nagnjenost k disleksiji je dedna. Srž problema je v tem, da pri dislektikih dominira desna možganska polovica. "Vse, kar čutijo, vidijo, razmišljajo, naprej predelajo z desno polovičko, medtem ko je center za govor, branje in pisanje v levi polovici, ki ni njihova glavna. Ko poskušajo brati, pripovedovati, gredo iz desne polovičke v levo in nazaj in zato potrebujejo več časa," pojasnjuje Murnova.

Tudi do tisočkrat hitrejše razmišljanje v desni možganski polovici A vse le ni tako črno. V desni polovici možganov so namreč centri za domišljijo, estetiko, prostorsko dojemanje, barve, šport, glasbo in ples, pa tudi za poslovne priložnosti, poleg tega pa desna polovica lahko razvije izjemno hitrost razmišljanja. Če otrok najde področje, ki ga veseli, je lahko tudi do tisočkrat hitrejša kot leva polovica.

Globačnikova: Vse več izobraževanj za prepoznavanje disleksije in za delo z učenci "V Evropi je zaznati porast te vrste primanjkljajev," pravi Bojana Globačnik, profesorica defektologije z Urada za razvoj šolstva na ministrstvu za šolstvo in šport, zato je vse več različnih izobraževanj namenjenih učiteljem za prepoznavanje te motnje in za delo z učenci. Ugotavlja, da so vzroki za rast tako okoljski kot organski, ključnega pomena pa je zgodnje odkrivanje disleksije, ki se najpogosteje zazna v šolskem obdobju, ko se povečuje zahtevnost dela.

V šolo naj se vrne eksperiment Večina snovi v šolah se podaja prek pisanja in branja, otroci z disleksijo pa potrebujejo drugačno razlago. "Taki otroci morajo eksperimentirati, videti, okusiti, preizkusiti in otipati in tu bi jim morali priti nasproti. Namesto da se na primer o smreki učijo le iz knjige, bi morali v gozd, kjer bi se na lastne oči prepričali, za kaj gre," pravi Murnova in predlaga, da se v šolski sistem vrne eksperiment, da se otroke vzgaja tako, da se ponovno uporablja srce, roke in razum. Izpostavlja tudi velik pomen sodobne tehnologije, ki je še posebej v pomoč učencem in dijakom v višjih razredih. Otrok lahko predavanje posname na diktafon, med poukom uporablja računalnik in tudi pisne naloge lahko natipka na računalnik in ga po elektronski pošti pošlje učiteljici.

Tudi med znanimi in uspešnimi je precej dislektikov Tudi med slovenskimi znanimi imeni najdemo precej dislektikov. Jurij Zrnec, Jerca Mrzel, Saša Pavček in Gojmir Lešnjak so le nekateri izmed njih, med tujimi pa se s to težavo soočajo ustanovitelj Appla, Steve Jobs, igralca Salma Hayek in Orlando Bloom, režiser Steven Spielberg in številni drugi.

Gojc: Obtožili so me, da sem bebec Igralec Gojmir Lešnjak Gojc, aktiven član društva Bravo, je disleksijo v osnovni šoli doživljal kot izjemno veliko krivico, ki je, kot sam pravi, pri njem vse do današnjih dni pustila precej grenak priokus. "Obtožili so me, da sem bebec, a mislim, da sem zdaj že dokazal, da to ravno nisem," se spominja Gojc. Da njegova borba z besedami izvira iz težav z disleksijo, je ugotovil šele med študijem slavistike, kjer sta se s profesorico psihologije pogovarjala o njegovih težavah. Gojc, sicer diplomirani igralec, si besedila najlažje zapomni, če mu jih berejo drugi. Tako ima besedila za gledališke predstave posnete na cedejih in se jih s poslušanjem uči med vožnjo, na vajah pa mu pomaga šepetalka. Pomembno vlogo vidi v osveščanju staršev in učiteljev, saj so "oblike disleksije v velikem razponu in bi na ta način marsikateremu dislektiku prihranili očitke na račun lenobe in nezainteresiranosti za šolsko snov."

Kako je nastalo Blejsko jezero – knjiga desetletnega dislektika Ena izmed najprodornejših spodbudnic za ozaveščanje o problemu disleksije pri nas je Mira Zupan, mati 10-letnega Rika Henrika Zupana z Bleda, za katerega je širša javnost izvedela januarja letos ob izidu njegove knjige, namenjene dislektikom, z naslovom Kako je nastalo Blejsko jezero in odmevnem obisku pri šolskem ministru Igorju Lukšiču.

Črke kot popolne tujke

Mira Zupan, članica društva Bravo, je na sinove težave postala pozorna, ko je deček obiskoval drugi razred osnovne šole. "Črke mu preprosto niso šle v glavo, zanj so bile popolne tujke. Niti besedi ata in mama ni znal prebrati." Za pomoč se je obrnila na Gotsko, kjer so na podlagi opisanih težav ugotovili, da ima disleksijo. Tej diagnozi je sledila vojna s papirologijo. "Hodila sem od vrat do vrat in v rekordnem času šestih mesecev (večina staršev za to običajno porabi leto dni) pridobila vsa strokovna menja, na podlagi katerih je bil Riko v tretjem razredu upravičen do treh ur učne pomoči tedensko. Sama sem nato 'dvignila roke', saj sem bila prepričana, da se bodo od takrat naprej z njim ukvarjali strokovnjaki." Težavam pa kljub temu ni bilo konca. "Marca so me klicali iz šole, češ da sin še vedno ne napreduje in da se moramo odločiti, ali bo ponavljal tretji razred ali pa se bo vpisal v posebno šolo. Bila sem pred težko odločitvijo in nisem vedela, kaj naj storim. In tako sva začela brati. Vsak dan sva imela normo – 20 minut branja. Šele ko sem besede razdelila na zloge in jih označila s svinčnikom, je Riko doumel, za kaj gre. Prebrala sva več kot 80 knjig za najmlajše in najin trud je obrodil sadove. Riko je konec šolskega leta bistveno napredoval, tako na področju branja kot pisanja. Še vedno bereva vsak dan. Nima počitnic, niti praznikov," pojasnjuje Zupanova.

Knjigo napisal, da jo "tamali lahko berejo" Riko Henrik Zupan je knjigo napisal avgusta lani. "Že od nekdaj je govoril, da bo, ko se bo naučil pisati in brati, napisal zgodbo," pripoveduje Zupanova. Pri izdaji knjige, ki jo je z ilustracijami opremil Rikov vrstnik Jadran Hohnjec, so upoštevali vsa priporočila strokovnjakov. Besedilo je v zeleni barvi, črke b, d, g, p so posebej obarvane, papir se ne blešči, pisava je preprosta, črke niso načičkane, razmik med vrsticami je večji.

Riko Henrik Zupan je medtem napisal že svojo tretjo knjigo (prvo z naslovom Boj je tudi ilustriral) z naslovom Vila Bleda, ki bo vključevala tudi pesem, zapisano v notnem zapisu, posebej prilagojenim za dislektike. Na vprašanje, zakaj se je lotil pisanja knjige, je preprosto odgovori, da "zato, da jo tamali lahko preberejo."

Slovenski dislektiki brez posebnih učbenikov Dislektiki bi za lažje razumevanje snovi potrebovali tudi prilagojene učbenike. A kot je šolski minister Igor Lukšič odgovoril Miri Zupan, Slovenija za tak projekt nima finančnih sredstev, na zavodu za šolstvo pa so nam odgovorili, da za kaj takega še niso prejeli pobude.