Umrl je pesnik in akademik Ciril Zlobec

Zlobec se je rodil 4. julija 1925 v Ponikvah v občini Sežana, kot sedmi in tudi zadnji otrok v kmečko-delavski družini. Pesnik, esejist, romanopisec, antologist, prevajalec in akademik je umrl pri 93 letih.

Italijansko osnovno šolo je v obdobju fašizma obiskoval v bližnji vasi Avber. Konec leta 1941 je bil izključen iz semenišča, ker so odkrili, da piše pesmi v prepovedanem slovenskem jeziku. Poleg tega je urejal tudi ilegalno "literarno" glasilo in vanj tudi skoraj sam pisal.

Trendi Zlobec: V mojih letih se ne spodobi več biti živ

Po drugi svetovni vojni, v kateri je sodeloval kot partizan, je delal kot novinar in opravljal številne politične funkcije. "Bil je borec, obveščevalec, organizator slovenskega šolstva, tudi sam partizanski učitelj, celo okrajni šolski nadzornik," so v njegovo biografijo zapisali na spletni strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).

Leta 1950 se je že kot študent poročil in dvakrat postal oče.

Kot novinar je delal pri Ljudski pravici, Delu in na RTV, kjer je nastopil tudi v vlogi kulturnega urednika in odgovornega urednika za kulturo.

Bil je tudi predsednik Zveze pisateljev Jugoslavije. Skupaj z Jankom Kosom je urejal sodno prepovedano literarno revijo Beseda, polnih trideset let pa je bil glavni in odgovorni urednik Sodobnosti.

Trendi Zlobec: Minatti je poezijo živel z enako intenzivnostjo kot življenje

Njegova bibliografija obsega okrog 115 knjižnih enot

Bil je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegova bibliografija (poezija, proza, esejistika, prevodi v obeh smereh) obsega okoli 115 knjižnih del. 

Leta 1953 je skupaj s Tonetom Pavčkom, Kajetanom Kovičem in Janezom Menartom izdal pesniško zbirko Pesmi štirih, ki je do danes doživela številne ponatise.

Trendi Ciril Zlobec: Pavček je bil simbol radoživosti in življenja

Spodaj si lahko preberete nekaj pesmi iz Zlobčevega bogatega pesniškega opusa.

Razlogi so

Hčerki Varji

Čeprav nam jih življenje sproti ruši,
razlogi so: ko tonemo v temò,
v obup, se nam na temnem nebu v duši
kot severnica v kažipot prižgo.

Preveč temè se v nas je usedlo z leti,
prekrilo naš otroški kam in kod,
samo nazaj je treba se ozreti,
do svojih bosih nog spet najti pot.

Razlogi so, čeprav oko morda
jih več ne uzre, ne ujame več uho,
čeprav ob njih srce, od lepih sanj
utrujeno, nič več ne vztrepeta.

Razlogi za življenje so! Celo
ko je življenja v nas vse manj in manj.


Ko sva sama

Ko sva sama,
ko sva čisto sama,
ptici izpod hišnega napušča
na koralni čeri sredi oceana,
ko sva čisto sama,
južni sadež v ustih severnega dečka,
ko sva čisto sama,
gruda z žitnih polj v cvetlični vazi,
ko sva sama,
ko sva čisto sama
z varnim ničem vse okoli sebe,
vsa brez korenin spomina,
brez plodov izkušnje,
ko sva sama,
ko sva čisto sama,
ko sva še samo drhteč objem,
bi mislil, če je misel možna,
ko sva sama,
ko sva čisto sama s sabo,
da sem bog –

če ne bi te tako vso živel,
zemeljsko te ljubil, žena,
najpopolnejše od vsega,
ko sva sama,
ko sva čisto sama.


Slovenski sonet I

Vsi smo krivi. A kdo naj nas obsodi?
Vsi smo že podali svojo izjavo,
vsi smo že drug drugega zaslišali,
končajmo, bratje krivci, preiskavo.

Oslepljeni Polifemi smo,
maščevalno krivca zasledujemo
in drug drugemu se posmehujemo
z njih kratko pametjo: NIHČE!

In modri Odisej je res NIHČE.
S to psovko šel je, kot berač na zimo,
sam in plah, prodajat se v tujino.

Brez strahu vrnimo se v votlino.
In brez upanja. Le vhod pustimo
odprt. Zaradi zraka.


Zdaj je tu

Moralo je vdreti od nekod.
Skozi strop?
Skozi steno?
Skozi slabo zatesnjena okna?
Skrito v jutru, ki ga skoznje
vsak dan vdihne vase, utrujena,
ta soba?
Skozi vrata, ki že malodušno,
skoraj malomarno zapisujejo,
ki sproti že morda pozabljajo
vse naše odhode,
naša vračanja
in niso več nepodkupljiv mejnik
za svet na tej in oni strani?

Moralo je vdreti od nekod,
ker zdaj je tu,
vse bolj med nami,
ker nam je vse bolj tesno,
ker nam že zmanjkuje zraka,
ker drug k drugemu ne moremo,
ker drug drugega že več ne vidimo,
ker: ...
            se sploh poznamo še med sabo?


Ljubezen dvoedina

VI

In je skrivnost kot troedini Bog
ta najina ljubezen dvoedina,
od sanj nabrekla, bolna od spomina,
zavezanih oči in rok in nog,

svobodna v ječi, ki jo sama straži,
deviška v bokih, ki zorijo v greh,
se skriva in je rada na očeh,
resnici vdana, nedosežna v laži.

Je dom miru in večni izvor nemira
Z jutranjo in večerno zarjo vzide,
vso pot pozna od jutra do večera,

v najgloblji noči, zvezda, ne zaide,
opoldne žge in sveti nam iz neba.
Ljubezen - svetlo sonce in tema.