Sobota, 12. 1. 2019, 20.00
5 let, 9 mesecev
Ukrajinka, ki po idrijsko že zna govoriti, se na ovinke še ni navadila
Olja Bašelj se je pred devetimi leti preselila iz Ukrajine v Idrijo. V Slovenijo jo je namreč pripeljala ljubezen, saj je v Ukrajini na poroki spoznala bodočega moža. Dobro govori slovensko, a sliši se, da je doma v Idriji, govori namreč z idrijskim naglasom. In če se je na jezik in vse drugo dobro navadila, se na idrijske ovinke še vedno ni povsem. Prihaja namreč iz Husiatyna, kjer je ravnina, kamor seže pogled.
Prvo leto, ko je bila v Sloveniji, je, medtem ko je bil mož v službi, z njegovo mamo ostajala sama doma. In ker ni znala niti besede slovensko, mama pa ne njenega jezika, si je pomagala s slovarjem in se zelo veliko naučila tudi od mame.
"V enem letu sem že znala povedati, kar sem potrebovala. Ko sem začela delati, je bil moj mlajši sin star okoli štiri mesece, na porodniškem dopustu pa je bil moj mož. Takrat sem šla na brezplačni tečaj slovenščine, ki mi ga je nudila občina in nato sem naredila tudi izpit. Lani so mi v službi zagotovili tečaj, v katerem sem se lotila predvsem slovnice," je povedala Olja.
Pravi, da ima slovenščina veliko več skupnega z ruskim jezikom kot z ukrajinskim. "Več besed, tudi če se izgovarjajo isto, pomenijo v ukrajinskem jeziku nekaj čisto drugega. Tako na primer beseda 'huda' pomeni 'jezna', v Ukrajini pa 'suha'. Ženska bi tako lahko bila v Sloveniji jezna, pri nas pa suha," se smeji Olja.
Ob prihodu v Slovenijo ji je bilo težko
Ko je prišla v Slovenijo, ji je bilo sprva težko. "V tujini si, nikogar ne poznaš, ničesar ne razumeš, nobenega od sorodnikov ni zraven. Mož, njegova mama in starejša sestra Marija so mi bili v zelo veliko oporo," pravi Olja, ki pravi, da je bilo zelo pomembno, da je ob sebi imela nekoga, na kogar se je lahko zanesla.
Stara je 36 let, in če bi bila starejša, bi bilo verjetno težje, pravi. "Težko se je prilagajati, vse ljudi spoznavati na novo. Je kar hudo in ne vem, če bi še enkrat šla v to. Ko zdaj kdaj govorim o tem in se spominjam vsega za nazaj, si rečem le 'dobra si'."
Boštjan je najprej za več kot en mesec prišel k Olji v Ukrajino, nato pa je na obisk k njemu prišla ona in v Sloveniji kar ostala. Ljudje so jo sprejeli, a nekateri so prave obraze pokazali ob napredovanju v službi
Ko je Olja prišla v Slovenijo, ni nikoli dobila slabega občutka glede tega, da je ljudje ne bi želeli sprejeti. V službi je bilo drugače. Kot kontrolorka je delala v proizvodnji in ker je bila tujka, se je morala še bolj potruditi in se je želela še bolj izkazati.
"Ko sem nato dobila priložnost za napredovanje, sem spoznala prave obraze nekaterih ljudi. V obraz mi sicer nihče ni upal ničesar reči, a veliko slabega sem slišala naokrog. Nekateri so bili verjetno jezni, prišli so pred mano, jaz, tujka, pa sem dobila možnost napredovanja, ki so jo morda želeli tudi oni. Zaposlena sem v Kolektorju. Zame je to odlično podjetje, saj mi omogoča, da se izobražujem, daje pa tudi priložnosti za napredovanje, a zato je najbrž treba vložiti več truda," meni Olja.
Standard je v Ukrajini nižji
V Ukrajini je standard nižji kot v Sloveniji, pravi Olja, a tam morda ni tako veliko revščine, kot pravijo nekateri. "Seveda je tudi revščina, a Ukrajina je zelo velika in ima 48 milijonov prebivalcev, tudi zato je verjetno videti, da je tega veliko več kot v Sloveniji," meni Olja.
"Če v Sloveniji ljudje nimajo dela, veliko dobijo od države. V Ukrajini država ne pomaga toliko. Pri nas je treba vse plačati tudi v zdravstvu, zato si v Ukrajini ne moreš privoščiti, da ne bi imel dela. Kar veliko ljudi gre zaradi slabših razmer v tujino. Menim, da jih je v zadnjih desetih letih odšlo pet ali šest milijonov, svojim otrokom želijo omogočiti boljše življenje," pravi Olja.
"Pri paketu mleka, kjer je cena enaka v Sloveniji in v Ukrajini, najbolj pride do izraza razlika v standardu. Če tu dobiš 1000 evrov plače, ti en paket mleka ne pomeni toliko. In ko si enkrat v tujini in dobivaš tako plačo, se je težko vrniti in se za isto delo sprijazniti z 200 ali 300 evri, ob tem pa bi paket mleka še vedno stal enako. Zato ljudje ostajajo v tujini," pravi Olja in dodaja, da so verjetno v večjih mestih, kot sta na primer Lvov in Kijev, plače višje, a verjetno so višji tudi tamkajšnji stroški življenja, meni.
Zdravniki poleg izvidov pokažejo še predračun za operacijo
Tudi njej se zdijo problematične čakalne vrste v zdravstvu v Sloveniji, a včasih, ko sliši negodovanje na račun zdravstva, meni, da se ljudje v Sloveniji niti ne zavedajo, kaj imajo. "V Ukrajini je treba plačati prav vse. Antibiotike sicer dobiš brezplačno, vse drugo pa se plača. Ko je bila moja mama operirana, je morala vse plačati," pravi Olja.
Ko ti v Ukrajini zdravniki povejo, kaj je s teboj narobe in da je potrebna operacija, ti pokažejo še seštevek, koliko bi to zdravljenje oziroma operacija stala.
Tudi Olja je imela strica, ki je imel raka in se je z njim bojeval pet let. "V tem času je porabil vse prihranke in ko denarja ni bilo več, je prodal mehanizacijo s svoje kmetije, da se je lahko zdravil še naprej. Zdravstvo je pri nas kar katastrofa," pravi Olja.
V Ukrajini je standard nižji, a razlika ni taka, kot pravijo mnogi, meni Olja.
Ukrajinske mamice imajo tri leta porodniškega dopusta
Presenetilo jo je, kako kratek je porodniški dopust v Sloveniji. "Ko sem imela hčerko v Ukrajini, si bil lahko na porodniškem dopustu tri leta in si od službe dobival nadomestilo. Lahko si bil doma tudi šest let, a po treh letih ni bilo več nadomestila. Ne vem sicer, kako je zdaj, a takrat je šel lahko otrok v vrtec šele, ko je dopolnil tri leta. Če ne bi imela porodniškega dopusta, bi morala biti doma moja mama," pravi Olja.
Pri nas opaža, da si ljudje šele, ko so v pokoju, privoščijo več uživanja, v Ukrajini pa je samoumevno, da takrat pazijo na vnuke.
Ko je začela delati, je delala le v dopoldanski izmeni, kar je bilo težko, ker je bil otrok še majhen. "Mož je čez dan res vse urejal, a ponoči ga ni slišal, vstajati sem morala celo noč, ob petih pa sem spet šla v službo. Lažje bi bilo, če bi bila malo več časa doma, da bi bil otrok že malo večji, a že od nekdaj hočem tudi jaz zaslužiti, ne bi mogla biti odvisna od nekoga drugega," pravi Olja.
V Sloveniji je kot v Karpatih
"Prihajam iz kraja, ki ima okoli 11 tisoč prebivalcev in je povsod sama ravnina. Pogrešam jo. Ko pogledaš ven, vidiš vse daleč naokoli. Ko prideš iz hiše v Idriji, je vse okrog zaprto. Narava v Sloveniji je sicer takšna, kot je pri nas v Karpatih. Do tja pa je od mojega kraja okrog sedem ali osem ur vožnje. Na gorato okolico sem se sicer kar navadila, nisem se pa še dokončno navadila na ovinke, še nikoli nisem doživela česa takšnega. Na začetku brez tablet proti slabosti sploh nisem mogla na pot," se smeji Olja.
"Na gorato okolico sem se sicer kar navadila, nisem se pa še dokončno navadila na ovinke, še nikoli nisem doživela česa takšnega. Na začetku brez tablet proti slabosti sploh nisem mogla na pot," pravi Olja. Nenavadno ji je bilo, koliko se Slovenci ukvarjajo s športom
Ob prihodu v Slovenijo je bila izredno presenečena nad ljudmi, ki so kolesarili, tekli, hodili v hribe in se na sploh zelo ukvarjali s športom. "Pri nas ni tega in sem nekaj časa vse to samo gledala. Sicer imamo tudi fitnese, seveda, in določeni mladi jih verjetno obiskujejo, a to ni pogosto. Pri nas so vsi bolj suhe postave in verjetno mislijo, da jim tega ni treba početi, kot sem mislila jaz," pojasnjuje Olja.
V Sloveniji se je odvadila mastne hrane
Kot pravi, je v Ukrajini hrana zelo mastna. Tudi solata in podobne jedi se večinoma delajo z majonezo. "Ko pridem zdaj domov in da mama na mizo kaj takšnega, jaz tega ne morem več jesti, mi je prehudo," pravi Olja.
Kot tradicionalno jed ob nedeljah skuhajo juho, boršč, poleg njega pa nekaj podobnega, kot so žlikrofi, in sicer piroge. Za praznike nimajo potice, za veliko noč vedno pečejo okrogel sladki kruh, ki je kot pecivo, ki ga potem lepo okrasijo in ga dajo v košaro, skupaj z drugimi dobrotami, kot je to pri nas.
Ljubezen jo je pripeljala v Slovenijo. Hčerka je za njo prišla kasneje
Z Boštjanom imata dva otroka. Hčerko Yuliyo ima Olja že iz prejšnjega zakona, stara je 15 let, imata pa še dečka Tiana, ki je zdaj star osem let. V Slovenijo je Olja januarja 2010 najprej prišla sama, ko sta skupaj z mamo v Ukrajini uredili vse potrebne dokumente, pa je avgusta v Slovenijo pripeljala še hčerko. Septembra je šla s šestimi leti v šolo in takrat je Oljo zelo skrbelo, kako bo, saj tudi ona ni znala niti besede slovensko.
"Nisem pričakovala, da bo šlo tako lahko. Tako hitro se je učila, da je njena učiteljica dejala, da od novega leta naprej ne bi nihče več opazil, da je prišla iz tujine. Verjetno je bilo zelo dobro tudi to, da je bila v razredu z nečakinjo mojega moža, doma sta se skupaj tudi igrali in tako je imela na začetku v razredu vsaj eno prijateljico. Kasneje se je sama naučila pisati in brati v cirilici, govoriti pa je Ukrajinsko seveda znala že vse," prihod svoje hčerke iz Ukrajine v Slovenijo opisuje Olja.
Domotožje ima predvsem med prazniki
V Sloveniji se sicer počuti kot doma, a dom v Ukrajini pogreša, najbolj predvsem med prazniki. "Zdi se mi, da smo v Ukrajini vendarle nekoliko bolj povezani. Na sveti večer, ki je bil letos za nas 6. januarja, smo vedno vsi, brez izjeme, šli k babici in se dobili. Bilo je bolj praznično. Tu naredimo tako, da, odkar smo se preselili v hišo, gremo na vaš sveti večer k družinskim prijateljem, oni pa na našega, ki je bil 6. januarja, pridejo k nam," opisuje Olja.
V Ukrajino se vrača enkrat na leto, če katero leto ne gre, pa poskusijo urediti, da pride na obisk v Slovenijo njena mama, očeta nima več. Prek Skypa in interneta je ves čas v stiku s sorodniki. "Drugače je s prijatelji - voščimo si za praznike, kadar pridem, se dobimo na pijači, ni pa tako, da bi se zelo pogosto pogovarjali po Skypu kot z družino," pravi Olja.
Pot v Ukrajino traja 19 ur, če gre vse tekoče in se na meji ustaviš le za okoli pol ure, a so bili tudi časi, ko so bili na meji tudi okoli pet ur.
Pot v Ukrajino traja 19 ur brez zapletov in čakanja na meji
Pot v Ukrajino traja 19 ur, če gre vse tekoče in se na meji ustaviš le za okoli pol ure, a bili so tudi časi, ko so bili na meji tudi okoli pet ur.
"Zelo pogrešam mamo in sorodnike. Ker je mama še živa, si seveda želim iti tja. Vprašanje pa je, kako bo, ko enkrat nje ne bo več, in ali me bo še tako vleklo domov. Meni sicer doma ni nič manjkalo, imela sem službo, svoje stanovanje, v katerem sva živeli skupaj s hčerko, imela sem vse," pravi Olja, ki sicer občasno pogreša dom, a ga je bila za ljubezen pripravljena zapustiti in v Sloveniji na novo zaživeti.
Kot njen mož ima tudi ona iz prejšnjega zakona slabe izkušnje in je vesela, da se je življenje obrnilo, kot se je. "Oba imava več izkušenj, veva, da se je treba več pogovarjati in tudi prilagajati, brez tega ne gre," pravi Olja, ki meni, da bi bilo brez podpore moža in njegove družine še veliko težje, strinja pa se, da se morda tudi zato, ker je prišla tako daleč, oba še toliko bolj trudita za dober odnos.
3