To so slovenski politiki, ki so se borili tudi s peresom

Pred dnevi je nekdanji slovenski premier in predsednik največje opozicijske stranke SDS Janez Janša izdal svoj prvi zgodovinski roman z naslovom Noriško kraljestvo – Beli panter. Janša pa ni prvi slovenski politik, ki se je lotil tudi pisateljevanja.

Mladoslovenski Martin Krpan Predvsem t. i. mladoslovenci iz druge polovice 19. stoletja so se poleg politike pogosto ukvarjali tudi s pisateljevanjem. Fran Levstik (1831–1887) velja za enega prvih klasikov slovenske pripovedne proze.

Najbolj znan je po povesti Martin Krpan (izvirno: Martin Krpan z Vrha) iz leta 1858. Kot politik je Levstik med drugim sodeloval v taborskem gibanju (1868–1871), organiziral je čitalnice in sokolsko telovadno organizacijo.

Jurčič in Kersnik Mladoslovenski politik (ti so nasprotovali t. i. staroslovencem na čelu z Janezom Bleiweisom) je bil tudi Josip Jurčič (1844–1881), ki je leta 1866 med drugim napisal Desetega brata, prvi slovenski roman.

Pisateljeval je tudi mladoslovenski politik Janko Kersnik (1852–1897). Pisatelj, ki je bil tudi deželni poslanec na Kranjskem, je med drugim napisal povest Jara gospoda.

Tavčar – pisatelj in nekdaj najvplivnejši slovenski politik Skoraj najbolj znan politik, ki je bil hkrati tudi pisatelj, pa je Ivan Tavčar (1851–1923). Tavčar je bil skupaj z Ivanom Hribarjem dolgoletni voditelj slovenskih liberalcev. Najprej je bil kranjski deželni poslanec, nato je bil državni poslanec na Dunaju, nazadnje pa še ljubljanski župan.

Svoji dve najbolj znani deli je napisal na stara leta, ko so njegova najboljša politična leta že minila. Leta 1917 je tako pod psevdonimom Emil Leon izdal Cvetje v jeseni, leta 1919 pa pod istim psevdonimom zgodovinski roman Visoška kronika.

Krščanskosocialistični dramatik Pozneje vsaj tisti najbolj znani in najvplivnejši slovenski politiki niso (pogosto) pisateljevali. Prvak slovenskih katoliških konservativcev Ivan Šušteršič (1863–1925), ki je bil po uvedbi splošne volilne pravice leta 1907 najvplivnejši slovenski politik, ni pisateljeval tako kot njegov liberalni tekmec Tavčar.

Je pa dramska besedila, ki vsaj zdaj niso toliko znana, pisal krščanski socialist Janez Evangelist Krek (1865–1917), ki je bil znotraj katoliškega tabora Šušteršičev tekmec.

Neuspešni Cankar Pogojno lahko med pisatelje in politike štejemo tudi Ivana Cankarja (1876–1918). Najbolj znani slovenski pisatelj, ki je bil velik privrženec socialdemokratov, se je namreč kratkotrajno preizkušal v politiki.

Leta 1907 je bil na listi socialnodemokratske stranke kandidat za državnega poslanca, a ni bil izvoljen. Pozneje ni več sodeloval v volilnih tekmah, na kožo mu je bilo bolj pisano sodelovanje na razpravah in predavanjih. Seveda pa Cankar ni spadal v sam politični vrh.

Kocbekov strah in pogum Anton Korošec (1872–1940), najvplivnejši slovenski politik po prvi svetovni vojni, si za razliko od svojega zaveznika Kreka ni želel pisati dram.

Tudi najvplivnejši komunistični slovenski politiki po drugi svetovni vojni (Edvard Kardelj, Boris Kidrič …) niso bili pisatelji. Pisatelj pa je bil Edvard Kocbek (1904–1981), krščanskosocialistični politik, ki pa so ga komunisti po drugi svetovno vojni kmalu vrgli iz politike. Politično usoden je bil zanj Strah in pogum iz leta 1951.

Titov tekmec Prežihov Voranc Pred drugo svetovno vojno pa je bil med jugoslovanskimi komunisti – do spora z Josipom Brozom Titom – v vrhu Lovro Kuhar (1893–1950), bolj znan pod pisateljskim psevdonimom Prežihov Voranc (roman Doberdob, novela Samorastniki …).

Če pogledamo med zdajšnjimi politiki, lahko ugotovimo, da je pred vstopom v politiko precej pisateljeval Dimitrij Rupel, ki je januarja 1989 soustanovil Slovensko demokratično zvezo (SDZ), prvo slovensko opozicijsko oziroma demokratično stranko po drugi svetovni vojni. Nato je bil še dolgoletni zunanji minister in krajši čas tudi ljubljanski župan.