Janez Janša
Sreda, 1. 2. 2023, 22.16
1 leto, 2 meseca
Sto let od rojstva očeta slovenske ustave
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,09
37
France Bučar je bil v mladosti član Osvobodilne fronte slovenskega naroda in partizan. Dolga leta, do političnega obračuna z njim v letih 1976-1978, je bil profesor na pravni fakulteti. Sledila so oporečniška leta in sodelovanje z Novo revijo, vrhunec njegove politične poti pa je bilo vodenje slovenske skupščine oziroma parlamenta med letoma 1990 in 1992.
Pred sto leti se je rodil eden od najpomembnejših osamosvojiteljev France Bučar. Bil je med avtorji znamenite 57. številke Nove revije, eden od dveh glavnih piscev slovenske ustave, zaradi česar je dobil vzdevek oče slovenske ustave, in predsednik slovenske skupščine (parlamenta) v času osamosvajanja Slovenije od Jugoslavije.
Pravnik in politik France Bučar se je rodil 2. februarja 1923 v Bohinjski Bistrici očetu Stanku Bučarju in materi Heleni Bučar (dekliški priimek Rozman). Oče je bil po poklicu čevljar. Zgodnje otroštvo je preživel v Bohinjski Bistrici, leta 1933 pa je v Šentvidu začel obiskovati Škofijsko klasično gimnazijo. Po maturi se je leta 1941 vpisal na pravno fakulteto. Slovenija je bila po napadu Hitlerjeve Nemčije in njenih zaveznic na Jugoslavijo aprila 1941 že razkosana med okupatorji.
Aretacija in odhod v partizane
Ker se je že kot dijak pridružil Osvobodilni fronti (OF), so ga Italijani maja 1942 aretirali. Do kapitulacije Italije septembra 1943 je bil zaprt na več krajih, med drugim v koncentracijskem taborišču v Gonarsu in v Novari. Po kapitulaciji Italije so ga znova zaprli Nemci, a mu je spomladi 1944 uspelo pobegniti med prevozom v Nemčijo in se vrniti v domovino, kjer je odšel v partizane – v Kokrški odred. S tem odredom je maja 1945 tudi vkorakal v Celovec.
Pozneje je bil vpoklican v Knoj in Ozno (jugoslovansko varnostno-obveščevalno službo), kjer je ostal do leta 1946, ko je odšel v civilno sfero. Tega leta se je tudi naselil v Ljubljani in se leta 1948 poročil z Ivko Zupan, piše slovenska zgodovinarka Mateja Ratej na spletni strani Slovenska biografija. Leta 1947 je diplomiral na pravni fakulteti in petnajst let delal v državnih uradih. Sledila je akademska kariera na ljubljanski pravni fakulteti, kjer se je leta 1967 redno zaposlil. Med študenti je bil zelo priljubljen, precej manj pa je postajala nad njim navdušena takratna komunistična oblast.
Bučar postane oporečnik
V 70. letih preteklega stoletja je sodu dno izbila njegova knjiga Podjetje in družba, ki jo je oblast razglasila za protisocialistično. Bučarja so najprej vrgli iz Zveze komunistov Slovenije (ZKJ), nato pa leta 1978 še s Pravne fakultete. Sledilo je obdobje oporečništva.
Bučar je bil eden od najbolj znanih novorevijašev, kot so rekli sodelavcem Nove revije. Na fotografiji so poleg njega med drugim še zakonca Tine in Spomenka Hribar, Jože Pučnik in Niko Grafenauer.
V zimskem semestru 1978 je bil Bučar gostujoči profesor na Tehnični visoki šoli v Eindhovnu na Nizozemskem. Deloval je tudi na podiplomskih tečajih univerz v Zagrebu in Sarajevu ter občasno na današnji Fakulteti za družbene vede (FDV).
Novorevijaš, ki naveže stike z Ottom von Habsburgom
Bučar je v 80. letih postal eden od najbolj znanih novorevijašev, piscev za Novo revijo. Bil je eden od piscev 57. številke Nove revije iz februarja 1987, v kateri je bil objavljen program za ustanovitev samostojne slovenske države.
Zelo je dvignil prah leta 1988, ko je na povabilo nemškega evropskega parlamentarca Otta von Habsburga, sina zadnjega avstrijskega cesarja Karla, nastopil na rednem zasedanju Sveta Evrope v Strasbourgu. Po njegovem pozivu Zahodu, naj denarno ne podpira socialistične Jugoslavije, saj ji s tem samo daje potuho, da se ne reformira, so ga nekateri označili celo za narodnega izdajalca.
Oče slovenske ustave in predsednik parlamenta
Leta 1989 je Bučar sodeloval pri ustanovitvi Slovenske demokratične zveze (SDZ). Po aprilskih volitvah leta 1990 (to so bile prve popolnoma demokratične in svobodne volitve v Sloveniji po letu 1927) je Bučar postal predsednik slovenskega parlamenta (takrat so mu uradno rekli Skupščina Republike Slovenije). Postal je tudi predsednik ustavne komisije.
V času osamosvajanja je bil France Bučar predsednik slovenskega parlamenta oziroma skupščine. Poleg njega sta na fotografiji Lojze Peterle (takratni predsednik slovenske vlade) in Milan Kučan (takratni predsednik slovenskega predsedstva).
Poleg Petra Jambreka je bil Bučar eden od glavnih piscev nove slovenske ustave, zaradi česar je dobil vzdevek oče slovenske ustave. Dobil je tudi vzdevek starosta slovenske politike. Bučar je bil zelo vnet podpornik osamosvojitve Slovenije od Jugoslavije, zanj je bila neodvisna slovenska država uresničitev tisočletnih sanj Slovencev.
Razglasitev samostojnosti
Kot predsednik skupščine je 25. junija 1991 razglasil Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Številnim Slovencem se je v spomin vtisnil tudi, ko je kot predsednik parlamenta poslanca Vitomirja Grosa, ta je ob parlamentarnem poskusu zamenjave Lojzeta Peterleta z Markom Voljčem leta 1992 po parlamentu delil banane, ustavil z besedami: "Mi tle ne boš afne guncal."
Po razpadu SDZ jeseni 1991 se je Bučar pridružil Demokratski stranki, ki jo je vodil Igor Bavčar. Na volitvah leta 1992 se je znova prebil v parlament. Leta 1994 je kandidiral za ljubljanskega župana. Prišel je v drugi krog, v katerem ga je premagal Dimitrij Rupel. Leta 1996 je končal svojo poslansko kariero. Leta 2002 se je znova poskusil vrniti v državno politiko, ko je kandidiral za predsednika države, a je v prvem krogu dobil le nekaj več kot tri odstotke glasov.
Podpora Jankoviću leta 2011
Oktobra 2011 je bil med skupino 26 znanih Slovencev na čelu z nekdanjim predsednikom države Milanom Kučanom, ki so v ljubljanski mestni hiši ljubljanskega župana Zorana Jankovića pozvali, naj kandidira na predčasnih državnozborskih volitvah. To njegovo potezo so zelo grajali na desni strani slovenske politike.
Bučar je 25. junija 1991 v slovenskem parlamentu razglasil Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.
Sam je leta 2013 v intervjuju, objavljenem v knjigi Boštjana Furlana, Ožbeja Peterleta in Marka Balažica Slovenija in pika!, to svoje dejanje pojasnil z besedami: "Ja, kakšne možnosti sem pa imel? Ali Janković ali pa Janša. Tertium non datur (Tretje izbire ni), a ne. Manjše zlo je boljše kot večje zlo. S tem še ni rečeno, da je prvo zlo res boljše."
Odlikovanja in kipi
Bučar je dobil najvišje odlikovanje Republike Slovenije, red za izredne zasluge. Bil je tudi prejemnik priznanja orden zaslug za narod III. stopnje. Leta 2009 je postal častni meščan Ljubljane.
Umrl je 20. oktobra 2015 v 93. letu starosti. Pokopan je bil tri dni pozneje z vojaškimi častmi na pokopališču v Bohinjski Bistrici. Decembra 2016 so na pravni fakulteti v Ljubljani slovesno odkrili njegov kip, maja 2017 pa je ljubljanski župan odkril Bučarjev kip ob stavbi državnega zbora na Trgu narodnih herojev.
37