Sodniki so lahko prijatelji tudi s stečajnimi upravitelji

Pred dobrim mesecem smo bili priča aferi, v kateri so bili na tnalu stečajni upravitelji. Plaz so sprožile objavljene fotografije z rojstnodnevne zabave sodnice Dide Volk. Na njeni zabavi so se znašli tudi nekateri stečajni upravitelji. S sodnico smo se pogovarjali o tem, kaj je naredila narobe, zakaj so stečajni upravitelji dobivali visoke nagrade, kaj je bilo ekscesnega na njeni zabavi in tudi kaj je predlagala ministru Pličaniču, da bi država v sodstvu privarčevala. Danes je težko biti vaš prijatelj. Mogoče res. Nikoli pa nisem svojih prijateljev zanikala. Vedno sem znala ločiti zasebno življenje od službenega. V mojem primeru je to opravljanje sodniške službe. Na sodišču sem že skoraj 30 let, od tega sem več kot 20 let sodnica. V teh letih se je nabralo veliko ljudi, s katerimi smo se srečevali poslovno in tudi zasebno. V tem ne vidim nič spornega. Torej so sodniki lahko prijatelji s stečajnimi upravitelji in, recimo, odvetniki? Mislim, da lahko, dokler to ne vpliva na konkretne zadeve. Dokler to ne vpliva na sojenje, na vodenje stečajnih postopkov, če že te omenjate. Način, kot je bilo to prikazano v zadnjih dneh v tako imenovani aferi, je ljudi prepričal o tem, kako je vse narobe. Težko je zdaj prepričati prepričane. Vse je bilo prikazano aferaško z enimi očmi in brez poslušanja druge strani. To je zelo pomembno. Tisti, ki poznajo stečajne postopke, vedo, da je stečajni upravitelj organ postopka. Lahko rečemo, da sodišče in stečajni upravitelj delujeta skupaj za isto stvar. Sodnik odloča in skrbi za zakonitost postopka. Sodnik naj bi nadzoroval stečajnega upravitelja? Sodnik težko nadzoruje upravitelja, ki ima vso dokumentacijo, vse papirje, cenitve … Kako naj se sodnik spušča v cenitev, če nam je predložena uradna cenitev cenilca. Lahko jo samo potrdimo. Zaradi nepoznavanja postopka se v javnosti ustvarja nejasna slika. Ker tudi preostalih stvari sodniki ne morejo preverjati, je toliko bolj pomembno, da upravitelju zaupaš, da veš, da je pošten, da dela vestno, da je strokovnjak. Ko smo imeli še sistem imenovanja upraviteljev, smo se sodniki za take odločali. Vsaj zase lahko to trdim. Preprosto moraš zaupati, ker čisto vsega se ne da preveriti. Pa tudi tega znanja sodniki nimamo. Jasno, da nadzorujemo zakonitost postopka, sodišče odloča s sklepom, skoraj vedno po predlogu upravitelja. Če se proda 600 kvadratnih metrov zemljišča v Portorožu za 14.000 evrov, je to meni sumljivo, čeprav tudi sam nisem nepremičninski strokovnjak. Sodnik ne more vedeti za ceno vsakega zemljišča. Pred sabo vidi samo zemljiškoknjižne podatke. Lahko je šlo za nezazidljivo parcelo. Domnevam, da je sodnica ali sodnik, ki je ta primer vodil, dobil cenitveno poročilo in je izdal takšen sklep. Če je bila cenitev napačna, je to zadeva upravitelja in tudi njegova odgovornost. Ocenjevalci vrednosti nepremičnin so pooblaščeni ocenjevalci. Sodniki ne moremo vedeti, ali sta se upravitelj in cenilec morebiti dogovorila za prenizko cenitev. Zdaj smo prišli do takega absurda, da sodnik sploh več ne opravlja svojega dela. Vsi o vsem dvomijo. Predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša pravi, da je bilo vaše obnašanje neprimerno in ekscesno. Takoj naslednji dan sem mu napisala pismo, na katerega nisem dobila odgovora. Želela sem pojasnilo, zakaj meni, da je moje obnašanje ekscesno. Objavljene fotografije so posnete na mojem praznovanju rojstnega dne. Poleg teh, ki so bile objavljene, je bilo posnetih še več kot 100 fotografij. Objavljene fotografije so bile izbrane namenoma. Na praznovanje mi pridejo voščit številni prijatelji. Tudi taki, ki niso iz pravne stroke, celotna družina, bilo je vsaj 15 otrok. Te izbrane fotografije, ki so bile ukradene, so bile posredovane novinarjem z nekim namenom. Priznati pa moram, da ne vem, ali so želeli škoditi meni ali komu drugemu. Verjetno gre za zasebno zgodbo in mislim, da je stečajni upravitelj Igor Bončina že povedal, da gre za povezavo med njim in njegovo ženo, s katero sta trenutno v ločitvenem procesu. Ali je kdo želel škoditi tudi meni, sodstvu ali pa na splošno vsem tem postopkom, pa ne morem razpoznati. Ne vem, kaj bi se lahko odkrilo. Želim si, da se zadeve raziščejo, in naj se mi že enkrat pove, kaj je narobe. Še danes ne vem, kaj sem naredila narobe, čeprav sem izgubila vse, kar sem imela. Mislim, da sem 30 let delala pošteno, zdaj pa se drznejo brez kakršnegakoli očitka moje zasebne fotografije takole razdajati. Kako bi se drugi počutili, če bi se zasebne fotografije z dopustov, praznovanj … znašle na spletu in bi si jih lahko vsak ogledoval ter jih komentiral? Tega občutka se preprosto ne da opisati. Če se zgodi tako hud vdor v zasebnost, kot je bil ta, potem mora biti za to početje utemeljen razlog. Javnost mora iz tega potegniti nekaj dobrega. Tukaj ne najdem nobenega razloga za vdor v zasebnost. Predsednik vrhovnega sodišča Masleša je razlagal, da bo zahteval poročilo, ki bo narejeno v nekaj dneh. Ali je kdo v zvezi s tem stopil v stik z vami, vas je kdo kaj vprašal za potrebe poročila? Ali je poročilo končano, ste ga videli? Nihče me ni nič vprašal. Samoiniciativno sem dala poročilo gospodu Panjanu, predsedniku okrožnega sodišča, ki je pripravljal poročilo za Maslešo. Tisto poročilo je objavljeno na spletni strani vrhovnega sodišča, da si ga lahko vsak ogleda. Sproženi pa so tudi preostali postopki, pričakujem seznanitev.

Kaj so v tem poročilu ugotovili?

Tam niso nič ugotovili, ker se ne da nič ugotoviti v tako kratkem času. Gre za neko splošno poročilo. Hkrati pa so sprožili nekaj postopkov. Na zahtevo predsednika imam oceno sodniške službe, ki je sicer ne bi nikoli več imela, ker sem dosegla položaj svetnice. Pri tej oceni je nekaj točk tudi o obnašanju v javnosti, zasebno … Bomo videli, kako bodo to ocenjevali. Z veseljem pričakujem te ocene, zanima me. Mislim, da so bile izrečene ocene o neprimernem, ekscesnem obnašanju, celo da smo hudodelska združba, neprimerne tako za predstavnike sodstva kot za ministra.

Nevpleteni smo dobili občutek, da stečajni upravitelji, ki se družijo s sodniki, potem dobivajo visoke nagrade, prijateljem prodajajo zemljišča po nizkih cenah, upniki pa na koncu nič ne dobijo.

Zase lahko rečem, da imam dar za nepristranskost, zato sem se dokaj hitro odločila za sodišče. Verjetno bi mi bilo veliko lažje v življenju, če bi lahko bila odvetnica. Zelo zgodaj sem začutila, da bi rada bila sodnica, in v tem poslu, razen zadnji mesec, zelo uživala. Drugače pa ni bilo dneva, ko nisem z veseljem opravljala tega poklica. V krogu, kjer deluješ, se stke ogromno prijateljstev. Zakaj ne s stečajnimi upravitelji? Delali smo dobro, strokovno in pošteno. Dokler se ne pokaže drugače, so to vse skupaj samo neki pavšalni očitki.

Visoke nagrade pa so bile!

Kar zadeva nagrade, so vsi pozabili povedati, da je bil junija 2009 sprejet podzakonski predpis na podlagi novega zakona. Stečajni upravitelji so ga takoj opazili in je bil tako napisan, da ni omejeval nagrad navzgor. V stečajnih postopkih, kjer so bile velike mase, določalo se je po določenih parametrih, so se podeljevale ogromne nagrade. Ampak to ni bila napaka sodnika. Sodnik se je moral odločiti na podlagi podzakonskega predpisa. Nato je bila cela afera in minister je sprejel nov predpis oziroma popravek tega predpisa. Potem so se nagrade določale na podlagi novega predpisa. Nihče takrat ni naredil ničesar narobe.

Minister, ki je napisal tak predpis?

Da, ampak ne sodnik. Krivec je samo tisti, ki je sprejel tak predpis.

Minister Pličanič pravi, da gre v vašem primeru za neprimerno oziroma sporno prakso, govorilo se je celo o hudodelski združbi. V odprtem pismu v Dnevniku ste zapisali, da ste mu pred objavo fotografij poslali neke predloge za izboljšanje stanja v sodstvu.

Poslala sem mu predloge, ki bi prinesli ogromno prihrankov, tako časa kot denarja. Gre za predloge v zvezi z izvršilnim zakonom. S to temo se ukvarjam več kot 20 let, zato mislim, da nekaj vem o tem. Tudi teoretično se s tem ukvarjam. Imela sem ideje, kako bi se z malenkostnimi spremembami doseglo bistvene prihranke, in sem mu jih poslala. Material mu je bil posredovan in obljubil je, da bodo te predloge upoštevali. Več od zagotovila, da bodo predlogi upoštevani, nisem dobila.

Kaj ste predlagali?

Kot sodnica na gospodarskem oddelku sem priča temu, da smo zasuti z zadevami, ki prihajajo v izvršbe. Vse zadeve po vloženih ugovorih zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki jih je izdanih več kot 200.000 letno, prihajajo avtomatsko na pravdo, in sicer okoli 30.000 zadev letno. Problem je, da o večini teh zadev sploh ne sodimo. Zagotovo o manj kot 50 odstotkih. Vendar je s temi zadevami ogromno dela: najprej sledi poziv k doplačilu takse, potem jim ponudimo mediacijo, s tem so določeni stroški, saj se pošilja obsežno gradivo … Če se za mediacijo ne odločijo, sledi poprava tožbe, saj predlog za izvršbo nima potrebnih sestavin tožbe. Tožeča stranka, nekdanji upnik, mora popraviti tožbo in navesti vse, kar mora vsebovati tožba. To je vse skupaj že 5–6 kuvert, delo sodišča, veliko tiskanja na papir … Moja ideja je, da se ukine avtomatizem odstopa zadev iz izvršbe na pravdo, ampak se stranke pouči, da lahko v 30 dneh vložijo tožbo in plačajo takso po priloženem nalogu. Tako bi tožbo vložili le tisti, ki se želijo pravdati. Na ta način bi pravdna sodišča prejela že pripravljene tožbe s plačano takso in bi odločali le v tistih zadevah, kjer se stranke želijo pravdati. To je zgolj ena izmed idej.

Ali ste imeli kakšno idejo v zvezi s stečajnimi postopki?

Ena od zadev, ki bi jih morali popraviti v stečajnem postopku, je, da vodimo stečaje v zadevah, ko podjetja nimajo nobenega premoženja. To je veliko predrag postopek, ki ga plačuje država. V takih primerih bi morali pravne osebe izbrisati iz sodnega registra, kar je urejeno v istem zakonu. Za pravne osebe, ki so brez premoženja, je torej v istem zakonu predviden izbris. Postopek izbrisa pa je čisto poceni. Mi plačujemo 3.600 evrov za postopek stečaja podjetja, ki nima ničesar. Iz tega denarja se plačajo stečajni upravitelj, objave … Tu stečajni upravitelj nima veliko dela, saj ni nobenega premoženja.

Na vašem rojstnem dnevu so bili verjetno tudi kakšni odvetniki?

Mnogi stečajni upravitelji so tudi odvetniki. Zadeve so pripeljane do absurda. Mnogi moji prijatelji odvetniki se lahko spomnijo, da so zadeve, ko sem jaz sodila, tudi izgubili. Mislim, da mi niso zamerili. Vedno smo znali to ločiti. Z mnogimi smo bili sošolci, z drugimi smo bili skupaj pripravniki …

Zakaj so vas tako izpostavili, če sami ne vodite več stečajnih postopkov? Ste postranska škoda tega zasebnega boja?

Ne vem.

Zakaj v tem primeru ni nihče govoril o odvetnikih, saj če je sporno druženje, je druženje sodnika z odvetniki še bolj sporno? Ali gre za neko gonjo proti stečajnim upraviteljem?

Ne vem. To bi lahko odgovoril tisti, ki je vse skupaj pripravil na tak način. Mislim, da je bilo vse skupaj prikazano z nekim namenom in z zgodbo, ki je ni. Če so nekaj našli, je dobro, da se pove, kaj je narobe, in ugotovi, ali je to res narobe. Ne pa, da se povzroči taka škoda vsem, ki smo potegnjeni v to zgodbo.

Očitno je nekdo hotel povedati, da se stečajni postopki vodijo bolj po domače, da so stečajni upravitelji delali zelo po domače ter bolj za svoje žepe in žepe svojih prijateljev kot za upnike.

Za svoje stečajne postopke lahko rečem, da ne. Moramo vedeti, da je stečajni postopek namenjen upnikom, katerih interes je, da so čim bolje poplačani. Načelo enakega obravnavanja upnikov je krovno načelo.

Primer Citrus: očitajo vam, da ste skupaj s svojo prijateljico, stečajno upraviteljico Mojco Breznik, delali v nasprotju z načelom, da morajo biti upniki čim bolje poplačani.

Mojca Breznik je bila določena za stečajno upraviteljico v primeru Citrus s sklepom druge kolegice sodnice. V času posnetih fotografij tega spisa sploh nisem vodila. Predodeljen mi je bil mesec dni pozneje. Kolegica , ki je odhajala, je že vse opravila, vsa dejanja prodaje in tako dalje, zato tega sploh ne bom komentirala. Moj spis je postal oktobra 2008. Edina zadeva, ki sem jo opravila jaz, je bila potrditev te tako imenovane visoke nagrade na podlagi podzakonskega predpisa, ki je takrat veljal. Poleg sklepa o končanju postopka je bil to edini sklep, ki sem ga izdala v primeru Citrus.

Ali so tovrstne "afere" voda na mlin tistim, ki pravijo, da sodniki ne bi smeli imeti trajnega mandata?

Ne vem, kakšen je namen. Nikoli se nisem ukvarjala s politiko, zato tudi ne razpoznavam morebitnih tovrstnih namenov. Kar zadeva mene, nimam težav s tem, da bi sodnike vmes preverjali. To se je zdaj zgodilo tudi v mojem primeru. Če sem delala karkoli narobe, naj povedo. Vedno lahko ugotovimo, da sodnik ne izpolnjuje pogojev za opravljanje sodniške službe, in mu ta funkcija preneha.

Ali imate danes kaj manj prijateljev kot pred objavo fotografij?

Nikogar nisem iskala, ampak moji prijatelji so vseeno prišli do mene. Veliko sem vložila v prijateljske odnose. Če se z nekom družiš 20 let, potem si marsikaj skupaj preživel. Tudi slabe stvari. Nista se vedno cedila samo med in mleko. Prijatelji so tudi za to, da ti stojijo ob strani, da ti pomagajo, in tudi tokrat je bilo tako. Vsi z moje rojstnodnevne zabave so prišli do mene. Na to sem ponosna in za to, da jih imam, sem hvaležna.