Slovenka v New Yorku: Občutek imam, da živim v filmu

29-letna Ana Grošelj živi v New Yorku, v mirnem predelu mesta na Upper East Side. Že drugo leto dela v priznani newyorški odvetniški pisarni Paul, Weiss, Rifkind, Wharton & Garrison LLP. V ZDA je pot do delovnega mesta v odvetniški pisarni nekoliko drugačna kot pri nas. Kot tujec moraš najprej opraviti LL.M. oziroma tako imenovani magisterij iz prava, sledi bar exam, ki je enak našemu pravosodnemu izpitu. Po opravljenih obveznostih si moraš v letu dni poiskati delodajalca, po sedmih letih pa običajno izveš, ali boš postal partner v odvetniški pisarni. 

Delo v največjih in najprestižnejših odvetniških pisarnah je nepredvidljivo, zahtevno in stresno, a kot pravi naša sogovornica, se ji v tem trenutku vse to zdi vredno. "Nihče te ne sili, da si v službi 12 ur na dan. Jaz sem se tako odločila, ker si želim delati več in ker se mi ta trenutek to zdi vredno. Mogoče mi na neki točki ne bo več in si bom premislila ter si našla službo nekje drugje." Pogled iz pisarne v New Yorku Foto: Osebni arhiv

Zakaj ste se odločili za selitev v ZDA in koliko časa že živite tam?

Že odkar sem bila majhna, sem sanjala o tem, da bom nekoč živela v New Yorku. Leta 2018 sem bila prvič tukaj na ekskurziji v sklopu študija in vedela sem, da bom enkrat živela tukaj. Dunaj imam zelo rada, a New York ima nekaj, česar ne znam opisati z besedami. Ko sem se preselila, sem vedela, da spadam sem. Občutek imam, kot da živim v filmu. Ko hodim v službo in gledam okoli sebe, se moram včasih uščipniti, da se zavem, da je to zdaj res moje življenje.  

V ZDA sem se preselila avgusta 2023. Na univerzi Harvard sem se prijavila na LL.M. oziroma tako imenovani magisterij iz prava, ki ga moraš v ZDA opraviti, če želiš na bar exam, kar je enako pravosodnemu izpitu v Sloveniji. Najprej sem živela v študentskem domu v Bostonu, kjer sem opravila LL.M., nato pa sem se preselila v New York.

Pogosto slišimo, da lahko v ZDA študirajo le zelo bogati, a to ni povsem res. V ZDA lahko študiraš tudi na državnih univerzah (state colleges) in javnih šolah, kjer je šolnina pogosto zelo nizka ali je šolanje celo brezplačno. Northwestern University (NWU) je recimo ena izmed najboljših univerz na svetu in je javna šola. Če si iz New Yorka, to pomeni, da tam lahko študiraš zastonj. Če želiš študirati v drugi državi ali na zasebni šoli, je sicer običajno treba plačati šolnino, a skoraj vse šole ponujajo veliko finančno podporo.

Na dodiplomskem študiju na univerzi Harvard lahko vsak študent, katerega družinski prihodki ne presegajo sto tisoč dolarjev, študira zastonj, če pa je dohodek družine pod 200 tisoč dolarji, se mogoče plača nekaj malega šolnine. To pomeni, da je v praksi pogosto ceneje študirati na Harvardu kot v Ljubljani, ker tam praktično nimaš nobenih stroškov. Mislim, da tega v Evropi veliko mladih ne ve, a bi lahko to marsikoga spodbudilo, da bi se odločil za študij v ZDA. Tudi sama prej nisem vedela, da obstaja možnost finančne podpore.

Foto: Osebni arhiv Selitev čez lužo, tudi zaradi ogromno birokracije, ni preprosta. Kako je bilo pri vas in kako dolgo je trajalo, da ste pridobili vsa potrebna dovoljenja za bivanje?

V ZDA mi je zelo všeč to, da je vse odlično organizirano, še posebej kar zadeva študij. V Evropi sem se večkrat počutila izgubljeno, tukaj ti na fakulteti povedo vse, kar moraš vedeti. Od fakultete sem tako prejela vsa potrebna potrdila, s katerimi sem šla na ameriško veleposlaništvo v Ljubljani in dobila študentski vizum. Ko želiš podaljšati bivanje še za eno leto, preprosto vložiš prošnjo za podaljšanje in praviloma ti ugodijo.

Nekoliko bolj zapleteno je pridobiti delovni vizum. Delodajalec te mora sponzorirati in prijaviti v sistem, v katerem je število vizumov omejeno, dodeljujejo pa jih po načelu loterije. Dobra stvar je, da se lahko prijaviš večkrat. Mene so prijavili lani, a nisem imela sreče, letos pa sem ga dobila. Kolikor vem, so ga dobili tudi vsi moji prijatelji.

Če delovnega vizuma ne dobiš, obstaja veliko drugih možnosti. Če si pripravljen delati in biti aktiven član družbe, boš prej ali slej našel pot. Moje prijateljice na primer delajo v odvetniški pisarni in so se dodatno vpisale na MBA-program ter tako pridobile neko vrsto študentskega vizuma, prek katerega lahko tudi delajo. Obstaja tudi možnost, da dokažeš, da si strokovnjak na določenem področju, in lahko na podlagi tega pridobiš posebni vizum.

Ana Grošelj skupaj s Slovencema, ki sta prav tako kot ona končala Harward Law School. Foto: Osebni arhiv

Kako se spominjate svojih prvih dni? Kako so vas sprejeli?

Na mojem programu nas je bila velika večina tujcev in s tega vidika je bilo lažje najti prijatelje, saj smo bili vsi novi in vsi na istem. Na splošno je tukaj zelo preprosto navezati stik s človekom. Tudi odnos s profesorji je povsem drugačen. Če te zanima njihovo delo, jim lahko preprosto napišeš sporočilo in se z njim srečaš na kavi. Med seboj se tikamo, kar ustvari bolj sproščeno vzdušje, pogosto se med študenti in profesorji razvijejo prijateljstva.

Vsaka selitev je naporna. Vse moraš začeti na novo – od iskanja novega kroga prijateljev do vzpostavljanja nove rutine in hobijev. Ne vem, če to kdaj postane lažje, je pa veliko bolje, ko ugotoviš, da v tujini nisi sam in da tukaj živijo Slovenci, s katerimi se lahko povežeš.

V New Yorku imamo slovensko cerkev sv. Cirila. Župnik v tej cerkvi je živa legenda, on je tisti, okoli katerega se gradi celotna skupnost. Vsak teden imamo mašo in po maši je čas za druženje, enkrat na mesec pa imamo skupno kosilo. Prideš, ne glede na to, ali si veren ali ne. To je slovenska skupnost, in ko najdeš svojo skupino ljudi, je veliko lažje. Vsak ti zaupa kakšno informacijo in tako sem recimo izvedela, da v Queensu obstaja trgovina, imenuje se Euromarket, kjer lahko kupiš stvari, ki jih prodajajo na Balkanu. Zadnjič sem si kupila čokolino in zamrznjen burek (smeh, op. a.).

Piknik v slovenski cerkvi sv. Cirila v New Yorku. Prostor, kjer se družijo Slovenci v ZDA. Foto: Osebni arhiv

Zdaj živite v New Yorku. Je težko najti stanovanje, kakšne so najemnine?

Obstaja rek, da v New Yorku vedno iščeš službo, stanovanje ali fanta (smeh, op. a.) Ko sem se preselila v New York, sem si stanovanje delila z drugimi, ker nisem točno vedela, koliko časa bom ostala. Ko sem začela iskati stanovanje zase, sem točno vedela, kaj si želim. V ZDA sta pralni in sušilni stroj v stanovanju prava redkost, a zame je bila to ena od glavnih prioritet. Moje delo je zelo nepredvidljivo, zato je obiskovanje javnih pralnic zame nepraktično. Poleg tega sem vedela, da si želim živeti blizu službe in kateri del mesta mi je všeč. Zdaj živim na Upper East Side, v mirnem in urejenem predelu, tik ob parku, kar mi omogoča stik z naravo, ki jo imam zelo rada.

Za studio plačujem 3.600 dolarjev brez vključenih stroškov, kar je, glede na to, koliko plačujejo moji prijatelji, zelo ugodno. Vsi namreč za najemnino plačujejo več kot 4.000 dolarjev na mesec. Sodelavec, ki živi v Brooklynu in vsak dan potrebuje uro vožnje do pisarne, pa si stanovanje deli z drugimi sostanovalci in zanj plačuje 800 dolarjev na mesec. Vse je torej odvisno od prioritet posameznika.

Kakšne pa so cene hrane in pijače? 

V službi imam na voljo tri brezplačne obroke, kavo in prigrizke, tako da med tednom skoraj ničesar ne kupujem. V New Yorku je velik cenovni razpon, lahko piješ kavo za štiri ali pet dolarjev, lahko pa tudi za deset ali pa za bagel in kavo plačaš samo dva dolarja.

Posebnost New Yorka, ki mi je zelo všeč, je ponudba t. i. cheap eats. To so preproste restavracije, ki niso nič posebnega, a ponujajo poceni in okusne obroke. Kot nekomu iz Slovenije se mi zdi to nekaj posebnega, saj pri nas takšne kitajske in indijske hrane ne dobiš. Za veliko porcijo rezancev v svoji najljubši kitajski restavraciji plačam 12 dolarjev, kar je po mojem mnenju povsem sprejemljivo. Na drugi strani lahko večerja v boljši restavraciji hitro stane 70 ali 80 dolarjev na osebo. Ko tukaj živiš nekaj časa, se na te cene navadiš in postanejo nekaj povsem običajnega.

Na kaj ste se najtežje navadili v ZDA?

Pogrešam kavo, ki je v ZDA res zanič, ampak zdaj sem se je že navadila. Druga stvar je hrana, ki ima tukaj popolnoma drugačen okus. Čeprav kupim iste blagovne znamke in si pripravim testenine s tuno, jed nikoli nima takega okusa kot doma. Osebno se mi zdi, da je hrana v Evropi boljša, zato še vedno najbolj pogrešam prav evropsko hrano in kavo.

Poleg tega obožujem naravo, kar v velemestu, kot je New York, res pogrešam. Obisk Los Angelesa vedno izkoristim za to, da grem na pohod skupaj s skupino Slovencev, ki tam živijo. 

Mestni vrvež v New Yorku Foto: Osebni arhiv Kaj vas je v ZDA najbolj presenetilo?

Vsak dan sem pozitivno presenečena nad tem, kako prijazni so ljudje tukaj. Ne govorim le o zaposlenih v trgovinah in kavarnah, ampak tudi o popolnih neznancih na ulici, kjer je vsak pripravljen pomagati ali se pogovarjati. Niti enkrat se mi ni zgodilo, da bi me kdo čudno pogledal, ker sem tujka ali ker imam naglas. V Avstriji in tudi v Sloveniji se mi zdi, da izstopaš, če si tujec.

Še posebej pa me je presenetilo, kako drug drugemu pomagajo tudi na kariernem področju. Po končanem študiju smo imeli vsi, ki nismo Američani, eno leto časa, da si poiščemo zaposlitev. Ne glede na to, koga prosiš za poslovni sestanek, ali je to partner v odvetniški pisarni ali strokovnjak na določenem področju, skoraj vedno dobiš pozitiven odgovor. Ljudje so pripravljeni deliti stike, te povezati z drugimi in ti pomagati, da uspeš. Jaz nimam nič manj, če bo šlo tebi dobro, in ti nimaš nič manj, če bo šlo meni, tako pa lahko kot družba napredujemo.

Velika razlika je v kulturi pitja. Prej sem živela v Sloveniji in Avstriji, kjer je običajno, da se ob druženju ali praznovanju po službi popije precej alkohola. V ZDA pa je drugače, saj se v službenem okolju pije zelo malo alkohola. Službeni dogodki običajno trajajo do 21. ure, spije se kozarec vina ali dva, nihče pa se ne napije. Na poslovnih kosilih ni alkohola. Sprva se mi je to zdelo čudno, zdaj pa mi je všeč. Čeprav imamo pogosto predsodke, da Američani živijo nezdravo, sem v New Yorku in Los Angelesu opazila, da mnogi živijo zelo zdravo. Vsi se ukvarjajo s športom in skrbijo zase.

Tukaj nihče ne kadi cigaret, če pa že koga vidiš, da kadi, zagotovo ni Američan. Poleg tega, da so cigarete zelo drage, je kajenje skoraj povsod prepovedano. Tudi na terasi lokala je prepovedano kaditi, lahko pa si cigareto prižgeš na pločniku. Povsod pa se voha trava, ker je tukaj legalizirana.  

China Town, New York Foto: Osebni arhiv So mladi v Ameriki optimistični, angažirani ali so apatični?

Rekla bi, da so dosti bolj angažirani kot v Evropi, je pa res, da jaz živim v nekem mehurčku, obkrožena z ljudmi, ki so zelo proaktivni. Mladi, s katerimi sem sama v stiku, so politično aktivni, gredo na volitve, imajo svoje mnenje.

Ena izmed stvari, za katero se mi zdi, da v Evropi manjka, je močna nacionalna zavest. Daleč od tega, da podpiram skrajno desnico, tukaj govorim na splošno, ljudje so ponosni na to, da so Američani. To velja tako za tiste, ki so rojeni tukaj, kot tudi za tiste, ki pridejo in postanejo ameriški državljani. Gre za občutek pripadnosti državi. Ne v smislu, da bi bili boljši od drugih, saj so ljudje izjemno prijazni do vseh, ampak občutiš ponos, da si del ZDA. Na vsaki bejzbolski tekmi je na začetku slišati ameriško himno, povsod so ameriške zastave. To so stvari, ki so po mojem mnenju pozitivne in pomembne, a v Sloveniji manjkajo.

Odkar živim v ZDA, se počutim bolj Slovenka kot takrat, ko sem živela v Sloveniji. Veliko bolj kot prej cenim slovensko hrano, bolj sem pozorna na to, kdaj imamo kakšen praznik, bolj opazim slovensko zastavo. Ko sem živela v Sloveniji, tem stvarem nisem posvečala posebne pozornosti.

Na tekmi med Harvardom in Yalom Foto: Osebni arhiv Kakšna je javna podoba prve dame Melanie Trump? Je dobra promotorka Slovenije? Jo imajo Američani radi? Kakšne so vaše izkušnje? Poznajo Slovenijo, morda Luko Dončića?

S komerkoli se pogovarjam, vsi vedo, kdo je Luka Dončić. Res nam je naredil veliko uslugo, kar zadeva prepoznavnost Slovenije v svetu. Velika večina ljudi ve, da je Melania Trump Slovenka.

Presenečena sem bila, ker veliko ljudi ve za Ljubljano in Bled ali pa so ju celo obiskali. Slovenijo pozna res veliko ljudi.

Kako sami doživljate odziv javnosti in medijev po atentatu na Charlieja Kirka? Je to tema, o kateri se veliko govori v vašem okolju?

Ne o Trumpu ne o Kirku nismo posebej govorili. V službi recimo o tem nismo govorili. Vse, kar izvem, izvem iz medijev in na družbenih omrežjih.

Se počutite varno? Ob natrpanem urniku naša sogovornica vsak trenutek prostega časa kar najbolje izkoristi. Piknik v Centralnem parku s prijatelji. Foto: Osebni arhiv

Počutim se varno, čeprav moraš seveda biti nekoliko pozoren. Vozim se z metrojem in avtobusi in nikoli se nisem počutila ogroženo. Moji prijatelji prihajajo iz drugih držav, in ko pridejo sem, na primer Latinoameričani, pravijo, da je super, ker gredo lahko zvečer ven in peš domov. Evropejci pa imamo pogosto drugačen občutek.

Se dolgoročno vidite v ZDA ali se nameravate vrniti v Slovenijo?

V ZDA se počutim svobodno in lahkotno, ker lahko sama razpolagam s svojim časom. Če želim delati 20 ur na dan, mi tega nihče ne preprečuje. Če nočem delati, je to moja odločitev, zavarovanje si lahko plačujem in imam zagotovljeno zdravstveno oskrbo ali pa ne in sama nosim posledice te odločitve. Ljudje imamo svobodno voljo, sposobni smo sprejemati odločitve in to se mi zdi osvobajajoče.

Za zdaj mi je tukaj všeč. Dokler bom tukaj videla več prednosti kot slabosti, bom pač ostala, vse pa je seveda odvisno od življenjskih okoliščin. Ko imaš enkrat družino, imaš seveda druge prioritete in takrat osebno ne bi želela vse dneve preživljati v odvetniški pisarni.

Po mojem mnenju bi bila lahko Slovenija drugi Singapur, če bi stvari delali obratno, kot jih delamo zdaj, pri čemer imam v mislih politične odločitve. Slovenija ima izreden potencial na vseh področjih. Poznam veliko ljudi iz različnih držav in lahko rečem, da smo Slovenci izredno sposobni in izobraženi. Imamo lepo državo, vsi bi si želeli živeti v Sloveniji, le gospodarstvo nam dela težave. Če bi to rešili, bi imeli manj bega možganov, lahko bi imeli celo priliv možganov. Verjamem, da bi lahko prosperirali, in če bi se to zgodilo, bi bila jaz prva, ki bi se vrnila v Slovenijo. Če bi videla, da si lahko mladi ustvarijo dobro prihodnost, bi se takoj vrnila. Ne želim govoriti čez Slovenijo, a zdi se mi, da je pri nas vse preveč omejeno in rigidno, in to me utesnjuje.  

Sportal Pravljična poroka Slovenke, ki živi in dela v Ruandi

Novice Izgubil službo v Sloveniji, danes pa dela pri Netflixu: zgodba Ptujčana v Amsterdamu

Novice Radovljičanka Neja se je pred desetletjem odpravila po znanje na Finsko in tam ostala

Novice Slovenski učitelj Lovrenc Habe v Avstriji: Minimalna plača je 2.100 evrov neto

Sportal Janoš Peterlin in njegova zgodba iz mesteca v Franciji