Psihiater Željko Ćurić: Pri naših otrocih izobrazba in ocene niso več vrednota #video

Kako je po vašem mnenju na ljudi v Sloveniji vplivala vojna v Ukrajini? 

Odvisno od človeka. V psihiatriji imamo pravilo, da se ljudje ne odzovejo na dogodke, ampak na to, kaj jim dogodki pomenijo. Skoraj katerakoli informacija, ne glede na to, ali gre za vojno ali da bo propadel svet, vpliva na ljudi zelo različno. Razmere me spominjajo na vojno, kjer sem bil dve leti na fronti kot zdravnik. Takoj sem začel razmišljati o ranjencih, zagotavljanju pomoči in operacijah, ki smo jih imeli. Pri enih je vojna povzročila grozo, pri drugih paniko, pri tretjih jezo, pri četrtih empatijo, pri petih pa polarizacijo. Ko se začne vojna, se ljudje hitro polarizirajo in izberejo stran. Odzivi so res različni.

Precej drugače pa je pri otrocih. Povem lahko izkušnjo naju z ženo Emilijo. Med vojno v Bosni sem ugotovil, da je usoda otroka v vojni zelo odvisna od vedenja staršev. Za otroke, katerih staršem je uspelo ohraniti občutek varnosti in miru, se je vse končalo pozitivno. Hčerka Andreja je pogosto postavila vprašanje: "Mami, kako si ti vedela, da bo v vojni vse v redu?" Seveda ni vedela. Ker pa je na najinega otroka delovala zaščitniško, se je Andreja iz vojne izvlekla s precej majhno škodo. 

Ljudi redno opozarjam, da lahko vedenje staršev, ko so zgodbe hude, ko so vojne in pretresi, usodno vpliva na otroka. Lahko ga sesujejo, mu uničijo sliko sveta ali ga pomirijo. Ne pozabite, imamo primere otrok, ki so odraščali v koncentracijskih taboriščih, pa so znali s pravilno zaščito staršev ta pekel nekako spraviti skozi in priti iz njega. Imamo tudi otroke, ki so doživeli bežno prometno nesrečo in se jim je nato na podlagi odziva staršev zrušil svet. Tako da pri otrocih, najbolj občutljivi populaciji, zelo pogosto usodno vpliva, kako starši doživljajo razmere, kako se odzovejo in na kakšen način z njimi sodelujejo.

V obdobju vojne smo, zahvaljujoč ženi Emiliji, imeli zaklonišče, kamor so otroci radi hodili. Emilija je očitno na otroke vplivala zelo pomirjajoče, saj se je z njimi igrala in jih učila pesmice. Pri teti Emiliji je bilo fajn. To je prvi znak, da pri mamici in atiju ni bilo. Ker sta se onadva mogoče drugače odzvala na razmere, in to je usoda otrok. Imeli smo tudi primere, ko so jo begunci v obdobju vojne v Bosni, ki so bili takrat na varnem v Avstriji in Nemčiji, slabše odnesli kot otroci, ki so skupaj s starši ostali v Bosni, saj so ti znali to lepo predelati in jim povedati. Ti drugi, ki so bili na varnem, niso imeli stika z mamico in atijem, nonom in nono in drugimi, kar je lahko pri njih povzročilo bistveno večjo škodo, čeprav je to paradoks, saj so bili na varnem. Za otroka je varno, če so ob njem starši. Vse drugo ni.

Nekateri so zaradi vojne zelo prestrašeni, zato si doma pripravljajo ogromne zaloge hrane. Kako to komentirate?  

Kako pa je na ljudi vplivala epidemija koronavirusa? Kako so se nanjo odzvali otroci in kako odrasli? 

Pri otrocih je odvisno od tega, kako so jim realnost definirali starši. Med odraslimi pa je spet različno od človeka do človeka. Imamo Gaussovo krivuljo. Toliko in toliko odstotkov ljudi sploh ne verjame, da se je karkoli zgodilo. Pravijo, da je epidemija manipulacija in da je bil v kliničnem centru postavljen oder. Slišal sem vse to. Pri tistih, ki so se z virusom neposredno srečali in izgubili koga, je spet Gaussova krivulja. Imamo ljudi, ki so jo odnesli zelo slabo. Če vprašate mene kot zdravnika, je koronavirus naredil veliko škode. V medicini trenutno potrebujemo nove diagnoze. Nimamo ustreznih diagnoz, ki bi določile ustrezna postcovidna stanja, kar je vidno v psihiatriji, interni medicini in gastroenterologiji. Ne znam opisati. Imamo tudi ljudi, ki so imeli s koronavirusom le bežen stik, pa so se mogoče cepili ali pa se niso. Imamo pa tudi populacijo, ki sploh ne ve, da je koronavirus bil. Nekateri sploh ne vedo za pojem koronavirusa. Obstaja tudi široka razpredelnica ljudi, ki so se na podlagi različnih informacij nanj odzvali zelo različno.

Vaši kolegi, novinarke in novinarji, me pogosto vprašajo, kdo ima prav. Vsi. Ampak vsak zase. Težava je, kako se v družbi dogovoriti, da se vsi usmerimo nekam, kar družbo varuje pred neprijetnimi posledicami. Neki gospod me je zelo resno vprašal, kdaj bomo v kliničnem centru končno razdrli oder, kamor smo postavili igralce, ki jih gredo novinarji posnet. Sam tukaj nimam nobenega odgovora. Če rečem, da to ni res, sem takoj del tega, če pa rečem, da ga bom razstavil, pa rečejo: aha, saj sem vedel. Po navadi ostanem tiho. Reklo bi se lahko, da sem sčasoma postal eklektik. Poskušam nekako razumeti vse. Imam tudi gospo, ki močno verjame, da sta jo pred koronavirusom rešila molitev in redna spoved. Rečem ji: gospa, seveda. Mislim, da naj vsak počne, kar mu pomaga. Težavo vidim v tem, da nekateri s svojimi dejanji škodijo drugim. To je ta epidemiološka zakonitost, ki lahko pripelje do katastrofe. Vprašanje je mučno. Odgovor je težek.

Ali je res, da ljudje v kriznih situacijah, kot sta epidemija ali pa grozeča vojna, pokažejo, kakšni so v resnici? 

Ne. Pokažejo le, kakšne dele psihe imajo. To je isto, kot bi rekli: "In vino veritas." V vinu je resnica. A ni povezano s tem. Oseba, ki je pod vplivom alkohola, kaže neke dele psihe, ki sicer mogoče niso vidni ali niso opazni tako kot takrat, ko je pijana. Kriza je ista zgodba. Osebi v krizi se vzbudijo določeni psihološki deli, saj psiha ni enovita. Razdeljeni smo na več delov. Eni deli družbeno ali v zasebnem življenju niso tako všečni, na primer, da oseba pokaže svojo plat, ki je lahko agresivna, glasna, destruktivna, žaljiva, nesramna. Ljudje takrat rečejo: aha, to je v njih vzbudila kriza. Ne, ni. To so imeli že prej. Le da zdaj ta del njega ali nje ni več navajen nadzora in gre v akcijo.

Vprašanje je, ali vsi zmoremo vse. Moj odgovor je, da ne. Ali vsak od nas zmore storiti zločin? Ne. Ampak eni imajo to v serijski opremi, vprašanje je le, ali to v nekem položaju preide v akcijo. Kriza ne pokaže, kakšni smo, ampak kakšni smo lahko. Ne pozabimo, da gredo lahko razmere tudi v pozitivno smer. Obstajajo ljudje, ki v krizi pokažejo takšna herojska dejanja, da lahko samo rečeš, ali je mogoče, da je ta gospa kar naenkrat postala organizatorka. Da, mogoče je. Gospa je to imela že prej, zdaj pa je dala ta del sebe na plano. Razmere so zelo blizu vinu. In kriza veritas (smeh, op. p.). 

"Oseba, ki je pod vplivom alkohola, kaže dele psihe, ki sicer morda niso vidni ali niso opazni tako kot takrat, ko je pijana," meni Ćurić. Foto: Ana Kovač

V obdobju koronavirusa in vojne v Ukrajini smo tudi priča poplavi različnih teorij zarot. Zakaj je tako in kakšen je psihološki profil človeka, ki je nagnjen k temu, da verjame teorijam zarote in jih širi? 

Nekatere zarota pomirja. Se pravi, če jaz verjamem, da za tem stojita logičen odgovor in vzrok, potem sem pomirjen. Še nekaj je. Zarota ti ponuja nekakšno obliko odpornosti. Torej, če politik nekaj pove in jaz močno verjamem, da za tem stoji zarota, rečem samo: ah, saj vem, kaj se skriva v ozadju. Ne pozabite na to, da so nekatere zarote resnične. Občasno so vaše kolegice in kolegi odkrili neke zadeve, za katerimi je res stala zarota.

Nekaterim ljudem zarote pomenijo zabavo. V petek popoldne se usedejo in se pogovarjajo o tem. Na podlagi tega se ustvarijo skupine, ki v skupinskih pogovorih na to temo uživajo. To postane njihov hobi. Kar je spet zelo različno od človeka do človeka. Imamo tudi ljudi, ki se s tem poskušajo znanstveno ukvarjati in so odkrili že marsikatero zaroto. Na podlagi tega danes vemo, da je Zemlja okrogla. Oziroma ne vemo. Nekateri pravijo, da je ravna plošča. Vse to je zabavno. Ko se pogovarjamo o tem, zakaj je Zemlja okrogla ali zakaj je ravna plošča, sem spet postal eklektik, ampak načeloma o tem ne debatiram. Če nisi vernik ali hud nasprotnik, te debate zarot ne peljejo nikamor.

Občasno se iz kakšne teorije zarote tudi kaj naučim. Slišim kakšna dejstva, ki jih nisem slišal še nikoli prej. Pacientov, ki pridejo zaradi teorij zarot, sicer nimam, imam pa primere, ki so v okviru paranoidnosti. To je psihiatrična bolezen. Takrat imamo s teorijami zarote hude opravke. Ljudje doživljajo paranoidne iluzije, ko se osebi zdi, da se proti njemu dogaja nekaj hudega. Imamo tudi ljudi, ki vidijo halucinacije, torej vidijo ljudi, ki ustvarjajo neko škodo. To so resni posegi, zelo resna psihiatrična stanja, ki zahtevajo farmakoterapijo in hospitalizacijo.

Težava je, da so lahko bolniki v teh stanjih hudo nevarni za svojo okolico, zdravje in bližnje. V takšnem stanju lahko ljudje umor naredijo iz silobrana. To je ta paradoks – ubil je soseda, ker je sosed Marsovec. On je ubil Marsovca, ne soseda. Ob takšnih dogodkih pridejo v časopise zanimive informacije. Načeloma bi lahko šlo le za paranoidno halucinacijo, kar je povsem druga zgodba. Te zarote, ki jih imajo psihiatrični bolniki, pogosto nimajo temeljev, ampak zanje so del resničnosti in takrat potrebujejo zdravljenje.

Trendi Kako vzgojiti samomorilca? #intervju

Kaj pa kažejo dolgoročne smernice v družbi, ki niso povezane z vojno in epidemijo. Kako smo se kot družba in kot posamezniki spremenili skozi desetletja? 

Mislim, da se v osnovi nismo spremenili. Malo smo se spremenili na področju komunikacije in družbenega življenja. Trenutno so zelo v modi medgeneracijski razkoli, nesporazumi in nerazumevanja. S tem se veliko ukvarjam. Vzrok in posledica sta mi tukaj jasna. Zadnjič me je neka gospa vprašala, zakaj je ta mladina takšna in takšna. Pa sem rekel: "Gospa, zato, ker smo jih tako vzgojili." Pogledala me je in rekla: "Pa res. Saj imate prav." Ona ni pomislila na to, da so to naši otroci. Če pogledamo v zgodovino, vidimo, da smo to počeli z najboljšim namenom.

Vaš oče je verjetno generacija X ali baby boom. Verjetno je imel dovolj veteranov, ki so ga učili, kaj je moralno, prepovedano, etično in kaj je v skladu z religijo. In takrat je prišel doktor Spock, ki je ponudil permisivno vzgojo. Ta pravi: nič kritik, opozoril in sankcij. Pustite otroku svobodo in dajte mu samo dovoljenja. To se je v sedemdesetih letih slišalo kot zelo humanistično, altruistično in estetsko. In dobili smo generacijo Y, ki ima, ne nujno, zelo malo prepovedi in veliko dovoljenj. In zdaj pravimo: "Saj so razvajeni." Niso razvajeni, so drugače zahtevni kot jaz. Ampak so logična posledica tega, kar sem počel s svojim otrokom. Ljudem te razlage pomagajo. Rečejo nam: "Pa res, to so naši otroci, to niso Marsovci." Vedejo se, kot da bi prišli z Marsa. Niso. Na delavnicah vidimo, da nekateri to kar razumejo. Drugi žal ne, saj obstanejo pred pregrado o tem, kdo ima prav, kaj je etično, moralno in kaj inteligentno. Tukaj so spremembe.

Če pogledamo zgodovinsko, smo imeli do zdaj 15 opisanih Y-generacij, toliko in toliko Z-generacij ter toliko in toliko generacij indigo. Ko pogledamo ciklično, ne vem, ali se je kaj posebej spremenilo. Spremenila se je tehnologija. Tega, kar imamo danes, nekoč nismo imeli, na primer fotoaparata. Prvi aparat z motorjem sem videl na fakulteti. Mislim, da ga je naredil Canon. Fotografi so imeli takrat težave s palcem. Danes filma ne bo zmanjkalo, saj imamo spominsko kartico. Ne pozabite, filme smo imeli pred 20 leti, ne pred 300 leti, tako da smo pri tem zelo napredovali. Psihološko-socialno gledano pa mislim, da se ni kaj veliko spremenilo.

"Pacientov, ki pridejo zaradi teorij zarot, sicer nimam, imam pa primere, ki so v okviru paranoidnosti. To je huda psihiatrična bolezen." Foto: Ana Kovač

Kaj se dogaja z odnosi med moškimi in ženskami? Kakšne spremembe doživljamo na tem področju? 

Ne znam povedati empirično, povem lahko le, kaj slišim. V odnosih se je povečala distanca, zmanjšali sta se stopnja in intenziteta dvorjenja ter na sploh partnerske komunikacije. Spremenila se je stopnja zahtevnosti. Potrpežljivost kot serijska oprema partnerstva je zelo majhna. Sodobna generacija je bistveno bolj neučakana in upa, da bo vse popolno. Nekateri zaradi tega na koncu zabredejo v izolacijo, ker ugotovijo, da popolnih "izdelkov" ni. Lahko bi se reklo: redki smo popolni (smeh, op. p.).

Najbolj me moti, ko mi dekleta rečejo, da je upadlo število poklonov, da intenziteta dvorjenja ni enaka in da ni več interakcije jin-jang. To slišim najpogosteje. V primerjavi z mojo generacijo je to kar velika sprememba. Nam je bilo nekako vgrajeno v serijsko opremo, da rečeš: "Danes si videti lepo." Manj je tudi pohval. Te so trenutno zabredle v območje spolnega nadlegovanja. V Sloveniji smo imeli v podjetjih dva primera, ko je nekdo nekomu rekel, da je danes dobro videti, kar je bilo prepoznano kot spolno nadlegovanje. In potem so vsi tiho. Rečejo, da v službi vlada slabo vzdušje. Logično, da vlada, če nihče ne govori z nikomer. Imamo te smernice, ne dogaja pa se nič kaj posebnega. Ljudje se najdejo ali ne najdejo. So združljivi ali pa nezdružljivi.

Če pogledamo srednjo Evropo, Japonsko in dele Amerike, stopnja izolacije narašča. Precej mladih oseb se umakne, kar je oblika družbene izolacije, in ne gredo ven. Nato poslušam svojo drago prijateljico in otroško krstno botro, ki je psihoterapevtka in psihologinja, ona pravi, da mladih ne zanimata prijateljstvo in intenziven fizični stik ter da zvečer ne hodijo radi ven. Pravi, da je večkrat koga vprašala, ali hodi kaj ven, in odgovor je bil, ne kam ali kako, ampak zakaj. To so mogoče trendi, nad katerimi se Japonci zelo pritožujejo. Trenutno je, če se ne motim, samo v Tokiu milijon in pol najstnikov, ki sploh ne gredo iz hiše. Kolega iz Tokia pravi, da bomo, če se bo nadaljevalo tako, kmalu imeli 10 milijonov takšnih najstnikov. To me malce skrbi, da se ljudje preprosto umikajo iz družbe, okolja, z vogalov, igrišč. Nekoč smo čepeli pred trafiko, danes tega več ni. V Afriki teh pojavov nimajo, večinoma se to dogaja le nam in Ameriki.

So torej danes mladi res drugačni od prejšnjih generacij? 

So drugače informirani, vzgojeni in strukturirani. Bomo videli. Mislim pa, da so večje razlike med Z-generacijo in Y-generacijo. Videli bomo, kako bo generacija Z vzgojila svoje otroke. Ali so ljudje, ko bereš besedila iz starega Rima in Grčije ter srednjega veka, res drugačni? Nič kaj posebnega. Ta obdobja smo že preživeli.

"Sodobna generacija je bistveno bolj neučakana in upa, da bo vse popolno. Nekateri zaradi tega na koncu zabredejo v izolacijo, ker ugotovijo, da popolnih izdelkov ni." Foto: Ana Kovač Je torej vse večinoma odvisno od staršev?  

V pedopsihiatriji obstaja pravilo, da se vzgoja otroka konča, ko je star tri leta in pol. Takrat si otrok naredi 98 odstotkov novega sistema programiranja, ki ga lahko uporablja do konca življenja. To so pretresljivi podatki, ki so zdaj podkrepljeni še z nevroznanostjo. Prej smo o tem le ugibali. Ko sem študiral, so mi rekli, da se vzgoja konča do šestega leta. Bil sem hudo presenečen. Ja, starši lahko otroku naredijo veliko koristi ali pa veliko škode.

Približuje se konec šolskega leta. Kako se odzvati na otrokov uspeh oziroma neuspeh v šoli? Ali jih je treba nagraditi za uspeh in če da, kako? 

Na tem področju nisem strokovnjak, imam pa določeno mnenje. Na uspeh otroka namreč gledam povsem drugače kot drugi starši. Zadnjič me je neki gospod vprašal, kaj naj naredi s svojim 16-letnim otrokom. Vprašal sem ga, ali je že bil v zaporu. Pravi, da ne. Ali je odvisnik? Ni. Ali je prostitut ali prostitutka? Ni. Ali je bil pri nas na zaprtem oddelku? Ni. Rekel sem: imaš uspešnega otroka. Gospod me je gledal čudno in rekel: "Ko pomislim, kaj počnejo otroci pri sosedih, kjer imajo otroka odvisnika, ki jih je že sedemkrat okradel, ko jih ni bilo doma, res ni potrebno, da se obremenjujem zaradi trojk v šoli." 

Ko gledam otroka, me bolj kot ocene zanima, kako se znajde v družbi, kakšne interakcije ima, v katerem položaju je in kako se znajde v komunikaciji. Uspeh in ocene otrok me sčasoma vse manj zanimajo. Zakaj to govorim? Mene so, ko sem bil otrok, zelo prepričevali, da sta prvi pogoj za uspeh znanje in spričevalo. To je bila religija socializma. Potem sem ugotovil, da je to zelo tvegana napoved. Imeli smo veliko odličnjakov, ki so postali morilci, alkoholiki, odvisniki in deviantneži, ter veliko "povprečnih", ki so naenkrat zablesteli in si ustvarili fantastične kariere v podjetništvu, obrtništvu in znanosti. To se zgodi v hipu.

In ko me stari vprašajo, kakšna je napoved za njihovega otroka? Rečem: ne vem, bomo medtem pogledali. In ko vprašajo, kaj je uspeh? Za nekatere starše je uspeh, ko je otrok dobil dvojko. Ali je otroka treba nagraditi? Če mene vprašate, da. Imamo tudi starše, ki mislijo, da otroka, ki nima vseh petk, ni treba nagraditi. Zame je to perfekcionizem, iskanje popolnosti. Jaz bi rekel: po pameti.

Veliko ljudi je, ki pravijo: božji žegen, če imaš normalnega otroka. Otroka, ki kaj ušpiči, kaj pove, ki se spre s tabo, ki zamudi in te pokliče, ali lahko pride še malce pozneje, ki ima prijatelje, fanta, dekle, pride redno domov, ni zadet in nima težav. To je zame uspešen otrok. Zame. Tako da sem, kar zadeva to, pomiril že veliko staršev, ki so gledali na spričevala, ocene in stopnjo izobrazbe.

Ne pozabite, pri naših otrocih izobrazba in ocene niso več vrednota. Vse bolj poslušam mlade punce in fante, ki pri izobraževanju pogosto raje poiščejo uporabno vrednost – koliko je to, kar se učim, aplikativno v realnosti. Moram reči, da mladi radi hodijo na delavnice, saj dobijo navodila za uporabo. Zadnjič smo se s skupino mladih ukvarjali s strategijo dvorjenja. Bili so navdušeni. Rekli so: "Počakajte malo, dvorjenje ima strategijo?" In potem sem jim povedal nekaj, kar je staro že dva tisoč let – 12 korakov dvorjenja, ki se do danes niso nič kaj bistveno spremenili. V izobraževanju po navadi naredijo splošna pravila, ki pa so aplikativno vprašljiva.

"Vse bolj poslušam mlada dekleta in fante, ki pri izobraževanju pogosto poiščejo uporabno vrednost – koliko je to, kar se učim, aplikativno v realnosti." Foto: Ana Kovač Številni otroci in mladi se kljub temu močno obremenjujejo zaradi uspeha v šoli. Nekateri se zaradi tega pogosto spopadajo s stresom in tesnobo. Kako pomagati otroku, ki se znajde v takšnem položaju, oziroma kako preprečiti, da se to sploh pojavi?

Preprečiti, da bi se otrok znašel v takšnem položaju, nikakor ne smemo. Za otroka je dobro, da se nauči upravljati stres. Vse je odvisno od tega, kakšne pogoje mu postavljamo, kaj je merilo uspešnosti, kaj sploh pomeni uspešnost. Povedal bom primer, ki me osebno v družinah najbolj moti. Starši se pogosto bolj ukvarjajo s problematičnim otrokom kot z otrokom, ki ima stabilen uspeh. To je huda strateška napaka do tistih starejših. Zame je okej oboje. Poznam zgodbe ljudi, ki so povedali, da so vsi govorili o bratcu: "Ko je bratec dobil dvojko, smo proslavljali. Jaz pa sem redno prinašala same petke, pa me nihče niti opazil ni." To so res slabi spomini na preteklost. To pomeni, da te opazijo samo takrat, ko delaš sranje. Pri tem bi rad starše opozoril. Halo, ukvarjaj se z vsemi petimi, če jih imaš pet.

Kako preprečiti neuspeh, pa je vprašanje doslednosti – kaj smo se v družini dogovorili, kakšna so opravila, ali obstajajo rumeni kartoni, ali obstaja drugi rumeni karton in ali obstaja rdeči karton. Veliko sodobnih družin nima niti drugega rumenega niti rdečega kartona. Starše, ki bevskajo in javkajo, otrok hitro opazi. Zadnjič mi je neki otrok, sedem ali osemletnik, rekel, da ima mamica občasno popadke, potem pa jo mine. Potem sem se srečal z mamico in ugotovil, da začne občasno kričati, povzdigovati glas, ampak nikoli ne naredi tega, kar je napovedala. Otrok je tako ugotovil pravilo, da mamica malo kriči, potem pa neha, on pa spet lahko počne to, kar je počel.

Mogoče je edini nasvet, ki bi ga dal staršem, da so pri vzgajanju dosledni. Če sem nekaj napovedal, to tudi naredim. Sam se ne spomnim, da bi pri svojih otrocih kričal, mahal in povzdigoval glas. Hčerka Andreja mi je rekla, da sem, ampak se ne spomnim. Vprašal sem jo, v čem je bil torej "catch"? "'Catch' je bil v tem, da sem vedno, ko si mi nekaj povedal, imela občutek, da veš, kaj si povedal." In temu se pri vzgoji reče konsistentnost s samim sabo. Če smo določili pravila igre, obstajajo nagrade in tudi kritike. Obstajajo grožnje in sankcije. In ko otroka vzgojiš v finem ravnovesju kritike in pohvale, mu pomagaš, da razvije samokritiko in samopohvalo. Kmalu ugotoviš, da s takim otrokom ne boš imel veliko težav. Tako da mislim, da je edini nasvet doslednost. Dobri starši se pogosto sprašujejo, ali je to humanistično in sodobno.

Danes je družba do otrok zelo zaščitniška. Otroka ne smeš udariti, verjetno bo kmalu tako, da ne smeš niti povzdigniti tona glasu in tako naprej, kar je dvorezni meč. Globoko verjamem, da je prepoved fizičnega kaznovanja načeloma prepoved tistim, ki se nad otrokom izživljajo. To globoko verjamem. Pri nekaterih otrocih pa ima to lahko tudi nasprotni učinek. Mislim, da je pravi nasvet samo doslednost.

Trendi Vzgoja otrok: kje je meja med svobodo in omejitvami?

Kako naj otroci preživijo poletne počitnice? Kakšne aktivnosti priporočate? Je med počitnicami čas treba posvetiti tudi učenju? 

Dobro bi bilo, da gredo otroci nekam, kjer jim je prijetno. Da počnejo to, kar jim prinaša užitek. Temu se reče zabava. Tu pa se lahko pogosto pojavi kolizija. Za otroka je lahko užitek ves dan sedeti in igrati videoigrice. Starši pogosto vprašajo, kaj je zdravo. To ni nujno tisto, kar njemu ali njej prinaša užitek. Ali je zdravo plavanje? Verjetno je, ampak vsem ne prinaša užitka. Dogovoriti se, da gremo recimo pol ure plavat skupaj, iz tega narediti zabavno igro ima smisel. Pričakovati, da bo otrok zaradi tega navdušen plavalec, pa nima smisla. Gre za družinsko dinamiko. Povabite otroka, da je del družine.

Zadnjič sem gledal, kako prijatelj to počne s svojimi devetimi otroki. Devet otrok je kar lepa ekipa. Oni gredo vedno jadrat. Rekel je: "Natanko vem, da so štirje navdušeni in da dva trpita, ampak vsi so člani posadke." Tiste, ki trpijo, je dal med balast. Zdaj se že sami presedejo, saj so začutili, kdaj je dobro, da se. Na koncu so ekipa. Zame je to zelo spretno – povabiti otroka v družinsko dinamiko, da se zgodi kaj prijetnega. Siliti ga, da počne nekaj, in pričakovati, da bo v tem našel užitek, se mi pa zdi kar naporno. Jaz tega ne bi počel.

Če je treba čas med počitnicami posvetiti tudi učenju, pa je odvisno od tega, kakšni so načrti, ali je otrok v letniku ali razredu in ali to ima strateški namen. Ne pozabite, učenje ni nujno povezano s šolo. Otrok se lahko uči tudi kaj drugega, kar ni povezano s programom šolanja, ampak prinaša znanje, ki ga lahko uporabi kot uporabno vrednost v življenju komunikacij. Meni je bilo zelo všeč, da sem imel kot otrok izbiro, da sem se učil še kaj vmes. Enkrat sem izbral latinščino. Potreboval sem inštruktorja in latinščina mi je ostala v lepem spominu. To mi je prišlo pozneje zelo prav v gimnaziji, ko smo imeli latinščino štiri leta. Nekateri si izberejo, da se vmes kaj učijo. Ali se je med počitnicami treba učiti zaradi ohranjanja kondicije? Mogoče. Nisem ekspert za to. Pojma nimam. 

"Zadnjič smo imeli v skupini gospo, ki je druge začela nadlegovati z veganstvom. Hitro smo jo prosili, da zapusti prizorišče." Foto: Ana Kovač

Kako pa naj v primerjavi z otroki počitnice preživijo odrasli? Ali je bolje vse dneve ležati na plaži ali biti aktiven? Ali pa kar preskočiti dopust in nadaljevati delo? 

Preskočiti dopust in nadaljevati delo mislim, da ne. Tega ne verjamem. Jaz imam najraje, da me pustijo pri miru. Mir pomeni, da me ne silijo početi nečesa, kar mi ni všeč, in da me povabijo nekam, kjer mi je všeč. To smo tisti, ki skupaj počitnikujemo, vpeljali kot ključno pravilo. Eni se radi potapljajo, ampak v to ne bodo silili drugih.

Zadnjič smo imeli v skupini gospo, ki je druge začela nadlegovati z veganstvom. Hitro smo jo prosili, da zapusti prizorišče. V skupini imamo namreč karnivore, omnivore, vegetarijance in vegane, ampak nihče nikomur ne bo rekel, da je kaj narobe. Ravno nasprotno, še pomagajo si med sabo. Ampak jemo skupaj, kar nam je prijetno. Praktično je tukaj spet eklekticizem.

Zadnjič me je neki gospod vprašal, kaj je to zabava. Zabava je proces, ki nima ne začetka in ne konca, nima strategije, taktike, sam potek ti prinaša užitek. Vprašal sem, ali ima kaj takega. Rekel je: "Zdaj me boste ošteli. Jaz uživam na zofi, s pivom in filmi." Rekel sem: "Oštejem vas samo, če nimate prave zofe, pravega zaslona in pravega piva." Je rekel: "Vi ste en zelo čuden dohtar." Dejal sem: "Mogoče sem čuden, me pa tudi skrbi, koliko spijete. Tukaj se morava ustaviti." In je rekel: "Spijem en kozarec." Odgovoril sem: "Jaz s tem nimam nobenih težav. Mene skrbi, da ne postanete alkoholik in da imate dovolj fizične aktivnosti. To me skrbi." In je dejal: "Malce se sprehajam in sem v redu." Odgovoril sem: "Okej, midva sva tukaj končala."

Imam še eno zgodbo. Najhujše se mi zdi, ko nekdo nekoga prepričuje, naj nekaj počne in pri tem uživa. Temu ne verjamem. Značilen primer sva midva z ženo. Ona uživa v fitnesu, jaz pa grem garat. Včasih sem bil profesionalni športnik, navajen sem trenirati. Ampak fitnes je zame mučenje. Ko greva v fitnes, grem jaz garat in se vrnem zgaran, Emilija pa se vrne polna energije. Ona je pri tem uživala. Grem pa redno v fitnes, saj preprosto skrbim za zdravje. Me skrbi. Emilija ima dvojno korist. Gre uživat in skrbi za zdravje. Rekel bi: pusti druge pri miru, počni, kar ti je všeč, in pusti se povabiti k skupnim užitkom. Vse drugo je nadlegovanje in mučenje.

Novice "V času počitnic otroci ne bi smeli imeti šolskih obveznosti"