Premier je največja težava aktualne vlade

Vlada ima velike težave, ampak zaradi recesije in krize je bilo to pričakovati. Žal pa gre pri aktualni vladi za popoln razpad avtoritete vodenja, vlado pa ne nazadnje – zaradi afer – pretresajo globoka nesoglasja med koalicijskimi partnericami. Dr. Vlado Miheljak v intervjuju za SiOL.net poudarja, da sta gospodarska kriza in kriza moralnih vrednot objektivni dejstvi. Zlasti prvo, ki je tudi empirično otipljivo, vsak dan tudi čutimo. V Sloveniji pa ob tem razpada tudi sistem zaupanja. Učinkovita demokratična družba temelji na zadostni ravni dvoma, s katerim posameznik preverja vsako potezo oblasti, in hkrati z nekim izhodiščnim zaupanjem v temeljne institucije sistema. Demokratična družba si ob tem pomaga s tem, ko loči funkcijo in nosilca funkcije, skratka loči med institucijo predsednika vlade in konkretnim predsednikom, ali institucijo predsednika države in konkretnim predsednikom. Pri nas, podobno kot tudi v vseh posttranzicijskih družbah, je ta ločnica premalo ostra. Poglejte zadnji zelo tipični primer, hud eksces, ki se je zgodil v parlamentu, ko je bil "impeachment" proti predsedniku republike. To je zagotovo legitimna pravica opozicije, ampak ko je predsednik republike prišel v parlament, nihče iz opozicije ni vstal, kar je zelo redko videno v razvitejših parlamentarnih demokracijah. Opozicija se torej ni spoštljivo priklonila instituciji predsednika republike. Zdaj ni pomembno, kdo je sploh predsednik, in nobeno pojasnjevanje, da jih je kot predsednik razočaral, ne more opravičiti te poteze opozicijskih poslancev. Tako kot mora biti spoštljiv odnos do simbolov države, zastave, himne, grba …

… ne glede na aktualno oblast?

Da, zato ker ti trenutna oblast ni pogodu, še ne moreš biti aroganten, brezbrižen do državnih simbolov in najpomembnejših državnih institucij. Tako kot je treba v temelju verjeti v pravosodni sistem, kakršnega pač imaš, ne glede na to, da morda na ravni personalnih rešitev ni najbolj učinkovit. Tako kot moraš verjeti, da je sistem delovanja vlade učinkovit, ne glede na to, ali so posamezni ministri zares pri svojem delu učinkoviti in uspešni. Ali primer prvega ministra, ki je zdaj še kako aktualen: funkcija predsednika vlade ne more biti sporna sama po sebi, lahko je sporna oseba, ki funkcijo opravlja. Razpad sistema vrednot se je v postkomunističnih državah dogajal v prvi polovici devetdesetih let, pri nas to ni bilo tako drastično. Tudi kriza je prišla z zamudo in smo verjeli, da nas bo le oplazila, ampak nas je zdaj bolj udarila. To nas izčrpava, ta nenehna negotovost …

Ustvarjanje razmer, da je vse slabo, da ni videti izhoda, da so nujne spremembe, pa celo pozivanje ljudi na ulico …

Ampak to je še en vzporedni sistem. Zagotovo je zdaj pri nas zelo težko. Ta konstelacija sil koalicija-opozicija je pač takšna, da v opoziciji izjemno generirajo občutek izrednih razmer. Tako izredno, da se človek vpraša po racionalnosti tega. In prav lahko se zgodi, da bo tisti, ki bo 2012 prevzel krmilo oblasti, imel zelo hude težave, vendar se človek vpraša, ali je popolnoma iracionalen ta "video" ples opozicije ali pa so nekateri drugi vzporedni motivi.

Kateri?

Jaz sem včasih špekuliral, ampak to niso dokazljive sodbe, da je vsa panika okoli afere Patria tako močna, da je preprosto dobro, če pride pri ljudeh do spoznanja, vsi so barabe, vse je slabo, torej ne iščimo poštenih nasproti nepoštenim, ampak držimo se svojih.

Skratka polarizacija na leve in desne?

Jasno in takrat je vseeno, ali je neka politika kršila kodeks delovanja, ampak je pomembneje, ali je moja ali tvoja. Jaz mislim, da je pri aferi Patria vsakomur jasno, da ni več nobenega dvoma, ali se je oblikovala neka korupcijska klientelistična mreža. Vprašanje, kako daleč bodo lahko odprte obtožnice, kako daleč visoko v politiko bo šlo, do katerih slavnih inicialk ali črk … ali pa se bo zadeva končala na nižjih ravneh. Drugo vprašanje pa je, zakaj zdajšnja vladna garnitura tega ne izkoristi in se reši nepotrebne nadloge, popolnoma nepotrebnega stroška nakupa patrij v času hude recesije, ampak to je vprašanje učinkovitosti in racionalnosti Pahorjeve vlade, ki pa je gotovo zmedena.

Ampak to vlado najedajo tudi afere: bulmastifi, pa afera Prijatelj …

Afera z bulmastifi ima dve dimenziji: prva je ta nesrečna zgodba človeka, ki je živel v svojem svetu, tragično. Slovenski voajerizem pa je v tem primeru presegel vsakršno mejo spoštljivosti, kaj šele dobrega okusa. Druga dimenzija pa je vprašanje neformalnih, latentnih omrežij, ki imajo svojo moč, svoj vpliv, ki po svoje urejajo stvari. Ne glede na to, ali bi se afera zgodila ali ne, ta omrežja ostajajo, in če bi eno razpadlo, je še veliko drugih omrežij.

Slovenija je majhna država in vsi smo nekako povezani …

To je res. Naj citiram znanca iz diplomatskih vrst, ko mi je dejal, da je Slovenija za malo večji incest, jaz pa sem mu odvrnil, mogoče za dva, za enega levega in enega desnega, za dve "Fritzlovi" kleti Slovencev. Dejstvo je, da omrežja povsod obstajajo, vprašanje je, kje prestopajo mejo legalnosti. Neformalna omrežja seveda hitro prestopijo meje, drugo vprašanje pa je, ali se poskuša to početi in legitimirati. Največji eksces poslanca Jelinčiča ni v tem, da je z ministrom za kmetijstvo trgoval s političnimi glasovi podpore, ampak je večji eksces, da on to zagovarja in pravi, saj tako se dela, to je nekaj normalnega. To ni normalno. Jelinčič je premaknil mejo ekscesnega, a dopustnega, ne vem pa, ali se bo dalo to tudi sodno procesuirati. Prispevek k politični kulturi pa je zagotovo negativen. Seveda je tudi zelo slabo in za to je velika odgovornost tudi pri medijih, ki ob takih ekscesnih situacijah nimajo mere, saj pred kamero ali mikrofon največkrat povabijo prav najprimitivnejše politike.

Vse, kar sva načela, govori v prid vzdušju, da se Pahorjeva vlada ne znajde prav dobro v teh razmerah. Neredki celo menijo, da je že zdavnaj izgubila svojo identiteto, iskanje ministrov kaže, da kandidati niso usklajeni, da premier pelje neko svojo kadrovsko aritmetiko, brez vednosti lastne stranke, kaj šele koalicijskih partneric.

Vse koalicije so poroke iz nuje, ali je nosečnost previsoka, da bi se ji lahko izognili, ali pa so dobitki kratko malo zelo visoki. Ta koalicija deluje precej drugače kot prejšnja, Janševa, ki je imela vojaško logiko in vojaško piramido, v tej luči je bila Janševa koalicija uspešna. Tako lahko deluje zgolj določena koalicija in seveda v določenih pogojih. Jasno je, da Pahorjeva koalicija deluje diametralno drugače, ampak to je bilo tudi pričakovati. Realnost pa je veliko hujša, kot smo lahko pričakovali, vsaj za nekatere od nas, ki smo nekako poznali navade ljudi, ki zdaj tvorijo koalicijski četverec. Pokazalo se je, da gre za popolni razpad avtoritete zaradi popolne odsotnosti prvega ministra Boruta Pahorja. On zagotovo ni talentiran za predsednika vlade, niti nima potrebnih kompetenc, niti po svojem slogu ni "leader teama" oziroma "frontman"! Pahor bi lahko bil zelo uspešen zunanji minister, morda celo, kljub letom, tudi uspešen predsednik republike, nikakor pa ne more biti uspešen premier. Vse mu namreč polzi iz rok, namesto, da bi držal vse niti v svoji rokah. Neučinkovitost potem nadomešča s patosom, kar ni na mestu niti v času konjukture, kaj šele v času recesije. Mislim, da aktualni vladi – ki vendar v osnovi ni slaba, polna je bolj zvenečih imen kot prejšnja Janševa, in ima torej precej višjo kompetenco, seveda gre za subjektivno oceno – manjka učinkovitost, ki ni na ravni pričakovanj, pa čeprav nam prejšnja vlada morda ni všeč. Končna učinkovitost prejšnje vlade je bila višja, je pa res, da je bil takrat čas konjukture in ne gospodarske krize. Pa je zagotovo premier samo eden od problemov aktualne vlade...

Problema sta tudi koalicijski partnerici Zares in LDS oziroma njuna predsednika, na katera se lepijo afere …

Problem Zaresa je v tem, da je Janez Janša ocenil, da je najtrši oreh koalicije prvak Zaresa, na nek način je opoziciji uspelo očrniti, če ne celo uničiti Gregorja Golobiča in stranko, in to z asistenco LDS-a. Triumf LDS pa ni trajal dolgo, saj je naslednja prišla na vrsto prva dama LDS-a Katarina Kresal. Ne eni ne drugi pa niso dojeli, da v igri zaporniške situacije lahko oba nekaj dobita ali pa veliko izgubita. In to se je zgodilo. V prvi rundi je LDS kriva za razgradnjo Zaresa,v drugi pa je bil ta dodobra brezbrižen pri zadnjem razkrajanju LDS-a. Oba pa sta zdaj, če upoštevamo javnomnenjske ankete, na meji vstopa v parlament. Zelo klavrna in tragična podoba obeh strank. To pa se tudi čuti v sami vladni garnituri. Omenjeni stranki nista v "poziciji" Borutu Pahorju postavljati pogojev.

In to premier izkorišča?

Jasno, in sanja, da je rešitev v veliki koaliciji z SDS-om. Kaj si predsednik vlade obeta od velike koalicije, ne vem. V veliki koaliciji bi bil Borut Pahor morda res formalno prvi človek, neformalno pa bi bil v ozadju. Velika koalicija je sicer ovinek čez kopico problemov, mukotrpna usklajevanja in še marsikaj drugega, a je slaba za interes javnosti, zato ker ni nobenega resnega nadzora, ampak ne bi pa prinesla tistega želenega presežka, ki bi bil potreben glede na zdajšnjo šibko vlado. Odnos med obema koalicijskima partnerjema bi bil namreč preveč konflikten. Verjamem, da Janša lahko svoje pelje čez Rdeče morje, Pahor pa bi imel težave s prepričevanjem. Morda bi lahko prepričal poslance, ampak verjamem, da bi volilno telo na koncu to krepko zaračunalo. To je zelo nevarna igra!