Podpisniki referenduma iz poslanske oslovske klopi

Kako je, če se pod tako pomemben in usoden akt, kot je zahteva za referendum v teh časih, podpisujejo ljudje, ki nimajo nobene moralne verodostojnosti in ki so bili tako rekoč izgnani iz poslanskega raja, večina v nekakšno oslovsko klop neprimernih poslancev. Zakon o poslancih in poslovnik državnega zbora žal česa drugega ne predvidevata. Tako rekoč nedostojno zdrave pameti je na primer, da Ivan Vogrin v parlamentu in različnih komisijah in odborih poslanske kolege podučuje o tem in jim v nedogled predava, kaj so to pravo gospodarjenje, ekonomska politika, poštenje, kaj so politične vrednote in etika. On, ki je s spretnostjo poslovneža jemal naročila in plačila za svoja okna že takrat, ko je vedel, da je prek roba bankrota. Temu pravimo goljufija. Na znanem kraju, z znanimi imeni in znanimi nameni! Ta človek je zdaj dal enega od treh usodnih glasov za referendum, ki že samo s tem Sloveniji dodatno jemlje tisto verodostojnost, ki jo za reševanje ekonomskih težav na tujem še kako potrebuje. Lahko si samo mislite, kako se bodo odzvale bonitetne hiše. Lahko si samo mislimo, kaj se bo zgodilo z – za te čase ugodnimi – posojili, ki smo jih dobili s prodajo državnih obveznic, da bi prebrodili najhujše v prihodnjih sedmih mesecih! Vogrin je svojo odločitev pojasnil, češ da ima kot neodvisni poslanec privilegij, da lahko glasuje "po svoji vesti, tako kot mi narekuje ustava, torej da bo dobro za državo". Ustava mu tudi narekuje, da ne vara ljudi, da plačuje svoje dolgove, da ne beži in se ne skriva pred svojimi upniki. Ustava mu tudi pripoveduje, kaj je koristno za državo in kako je treba razumno ravnati, ko je država v stiski. Ne, ko je v stiski takšna ali drugačna vlada, ampak njeni državljani, ki bodo najbolj čutili posledice tudi njegovega neodgovornega podpisa. In glede na dogajanja v preteklosti se seveda upravičeno sprašujem, za kakšen "aranžma" med njim in Jankovićem je šlo, kdo je tokrat opravil vlogo kurirja in kaj je novodobni puckist dobil za svoj avtogram. Amnestirati ga brez in namesto sodstva seveda ne more nihče, obtožbe proti njemu pa so tudi tako resne, da se bo kaj takšnega težko zgodilo. Zanimivo bo tudi, kako bo Vogrin v svojem volilnem okrožju razložil ljudem, čemu jih je pomagal spraviti v še večjo socialno stisko. Podobno bi lahko zapisali tudi za Ambrožiča, saj se povsem neverjetno sliši, da je poslanec, ki ga je Janković zelo teatralno in očitno pod krinko visokih etičnih meril izgnal v ono oslovsko poslansko klop za tiste, ki so ravnali zelo zelo nespodobno. In Ambrožič je s prepisovanjem magisterija ravnal zelo zelo nespodobno. Zato je v tem primeru mogoče le eno: Janković in njegova stranka takrat niso mislili čisto zares; mora obstajati neki skrivni dogovor med Ambrožičem in Jankovićem, da stranka spoštuje visoke moralne in etične vrednote, po drugi strani pa je Ambrožiča vendarle obdržala na svoji rezervni glasovalni listi. Podpis pod zahtevo za referendum to nedvoumno dokazuje. Za Srečka Meha seveda ni težko ugibati, zakaj je dal svoj usodni podpis! To je bil dogovor v socialdemokratski stranki in z Igorjem Lukšičem. Ta je sicer zakonoma nasprotoval, jamčil pa je, da nihče od njegovih poslancev ne bo prispeval podpisa za referendum. Zdaj Lukšič in v stranki pripovedujejo, da je tako in tako znano, da Meh rad solira. A ta Srečko Meh, ki ga v energetskem lobiju imenujejo tudi "elektro lisjak", je pred časom v parlamentu prepričeval Janeza Janšo in njegovo vlado, naj vendarle da državno poroštvo za gradnjo Teš 6; risal je katastrofične scenarije in končno mu je uspelo. Z njegovo pomočjo se je država s temi poroštvi dodatno zelo zadolžila, potem pa ji je Meh v zahvalo zarinil referendumski nož v hrbet. A tudi to je Mehov račun brez krčmarja – ko ne bo denarja, ko bo malha prazna, ko bodo bonitetne ocene še bolj padle, vlada tudi poroštev ne bo mogla spoštovati. Že pred tremi dnevi je bila v Šoštanju nekakšna investicijska panika, da se je tja po hitrem postopku moral pripeljati sam francoski veleposlanik, ki seveda dela v interesu največjega izvajalca gradnje Alstroma. Zato upravičeno menijo, da je zgodba s to šoštanjsko naložbo končana in je ne bo mogoče nikdar uresničiti. In končno še en moralni udarec s seznama podpisnikov za referendum – Mitja Meršol, človek, ki je na nenavaden način prišel do univerzitetne diplome, nikdar ni bilo pojasnjeno, na kakšen način in v kakšnem času je opravljal izpite, za diplomo pa je predložil kar svoje potopisno delo. Verjetno je "pozabil", da bi morebiti lahko diplomiral tudi iz svojih zanimivih zapiskov, ki jih je delal za službo državne varnosti nekdanjega komunističnega režima. Takšen seznam podpisnikov za referendum pa seveda prej spada v črno kroniko kot pa v rubriko notranje politike. Razen če pri Jankoviću ne velja pravilo, da te en sramoten podpis rehabilitira.