Ob svojih stereotipih smo pozabili, da smo bili migrantski narod

Program financirata Evropski sklad za vključevanje državljanov tretjih držav in Ministrstvo za notranje zadeve. V celjski regiji program izvaja Zavod za razvoj socialnih in zaposlitvenih programov, Racio Social iz Celja. O namenu in izvajanju tega programa ter odzivu državljanov tretjih držav in lokalnega okolja nanj, smo se pogovarjali z zgodovinarko in filozofinjo Mihaelo Žveglič, svetovalko, koordinatorka koordinatorko in izvajalko projektov s področja enakih možnosti ter programov izobraževanja in motiviranja za odrasle in mladino. Kot strokovna delavka je v zavodu Racio Social zaposlena od leta 2004.

Zakaj je na Celjskem potreba po programu spodbujanja medkulturnega dialoga z državljani tretjih držav? Težko govorimo o potrebi, pač pa o dejanskem stanju, ki se pojavlja v vsakem lokalnem okolju v obdobju globalizacije, v katerem živimo, ko je pretok migrantov veliko večji, tudi v našo državo. Na Celjskem ni bilo takšnega programa, ki bi spodbujal povezovanje in pojavljanje v javnosti državljanov tretjih držav, zato smo se z veseljem lotili prijave na razpis za ta program ministrstva za notranje zadeve, ker smo začutili, da je mogoče pa tudi v Celju čas, da se bolj predstavijo in spoznajo druge kulture.

Koliko pripadnikov iz tretjih držav živi na Celjskem in iz katerih držav? V Ljubljano mogoče res prihajajo iz različnih koncev sveta, medtem ko v Celju, ki je bilo v preteklosti zelo industrijsko mesto, še vedno prevladujejo državljani iz nekdanje Jugoslavije, se pravi iz BiH, Srbije, Hrvaške, Makedonije, Črne gore. Potem pa se pojavljajo tudi pripadniki kitajske narodnosti, Rusi, pa še kdo. Zelo smo povezani z islamsko skupnostjo v Celju, kjer se združujejo različne nacionalnosti, tudi pripadniki albanske narodnosti, imamo tudi enega predstavnika iz Sudana, ki sicer živi na Dobrni.

Konkretne številke? Številke so relativne, ko gledaš vse te evidence, ne dobiš realne slike. Okvirno pa lahko rečem, da je v celjski regiji okrog tri tisoč pripadnikov islamske skupnosti, 935 državljanov Srbije, 273 iz Makedonije. Manjše pa so številke, ko gre za število kitajskih državljanov, teh je 47, nekoliko več je Rusov, 62. Ampak kakorkoli, kljub manjšim številkam se moramo zavedati, da tudi ti ljudje živijo med nami.

Kaj je glavni namen in cilj projekta medkulturnega dialoga med pripadniki tretjih držav in lokalnega okolja? Projekt temelji na tem, da se skozi različne dogodke, kulturne in druge, delavnice, okrogle mize itn. različne nacionalne skupine začnejo predstavljati lokalnemu okolju, da se poveča zavedanje, da tudi oni živijo med nami. Da lokalno okolje spoznava in prepoznava raznolikosti kot vrednoto in da s tem presegamo stereotipe in predsodke, ki jih gojimo tudi pri nas, na Celjskem in v Sloveniji.

Kako se kažejo ti stereotipi? Takšnih primerov je kar nekaj, ki pa predvsem izhajajo iz našega nevedenja. Na primer za Celje pravijo, da imamo največji center kitajskega blaga in da je pri nas že vse preveč kitajskega. Kaže se tudi v odnosu do drugih religij, npr. islama, ki je bila nedavno še dokaj zaprta skupnost, ki se ni izpostavljala javnosti. V smislu, da se vse meče v isti koš z izjavami, kako je ta skupnost nestrpna, da iz nje prihajajo teroristi itn. Pri tem pozabljamo, da so v tako veliki verski skupnosti, kot pri drugih religijah, različne ločine. Pa če se spomnimo primera trenirk pred časom, da smo ljudje v Sloveniji še vedno občutljivi, če se nekdo piše na -ič. Prihaja do razmišljanj, da nam tujci jemljejo delo, hkrati pa lahko ugotovimo, da gre za zelo izkoriščane delavce. Vse to izhaja iz tega, ker se ne zavedamo pomena raznolikosti okrog nas, ampak mislimo le, kako poskrbeti za svoj boljši jutri. Tudi Slovenci smo bili v preteklosti zelo migrantski narod. Veliko Slovencev se je preselilo tako v Ameriko, Avstralijo in drugam po svetu.

Ali želite s tem projektom tudi zmanjševati oz. preprečevati asimilacijo teh pripadnikov? Velikokrat pride do tega, da se je marsikomu najlažje asimilirati. Ampak dolgoročno to ni rešitev, ker ne moremo biti vsi enaki. Gre za to, da se takšen pripadnik zaveda, da živi v nekem okolju, ki se mu prilagaja, a ima hkrati tudi pravico ohranjati svojo kulturno identiteto.

Kako v praksi poteka izvajanje projekta? Na začetku smo veliko časa, da bi vzpostavili zaupanje, namenili osebnim stikom, potem pa smo začeli organizirati večje dogodke. Tako smo pripravili predstavitev islamske skupnosti, njene kulture in kulinarike ob praznovanju bajrama na mestni tržnici in v Osrednji knjižnici Celje ter praznovanje njihovega novega leta (hidžre). Povezali smo se tudi s kitajsko skupnostjo, ki je sicer tudi bolj zaprta in deluje v glavnem v družinskem krogu, in v sodelovanju s konfucijskim inštitutom iz Ljubljane pripravili predstavitev tradicionalne kitajske medicine ter tudi praznovanje njihovega novega leta. S srbskim kulturno-humanitarnim društvom Desanka Maksimovič smo predstavili način njihovega praznovanja Slave, na naš kulturni praznik pa literarni večer z recitacijami slovenske poezije v srbskem jeziku. Prav tako smo pripravili tudi predstavitev pripadnikov makedonske in črnogorske narodnosti. Letos pa smo koncept zastavili nekoliko drugače in smo glavnino prireditev organizirali ob 21. maju, svetovnem dnevu medkulturnega dialoga.

Kako pa ste se lotili bolj vsebinskih, bivanjskih tem in problematik, ki tarejo te pripadnike? Pripravili smo številne delavnice o medkulturnem dialogu, kjer smo se povezali tudi s šolami v celjskem lokalnem okolju. Nekatere so nas povabile celo same, npr. Osnovna šola Štore, kjer je tudi veliko otrok priseljencev iz nekdanje Jugoslavije. Na OŠ Lava v Celju pa smo delavnice medkulturnega dialoga izvedli za prav vse razrede, pri čemer so se otroci priseljencev zelo odprli in razgovorili o tem, kako so vpeti v lokalno okolje. Lani smo izvedli tudi okroglo mizo o odnosih med prvo in drugo generacijo priseljencev, kjer je bila zelo zanimiva polemika o ohranjanju identitete in pripadnosti kulturnemu okolju.

Ali ste se na kakšen poseben način ukvarjali tudi z gradbenimi delavci kot žrtvami stečajev, ki so zaradi svojega socialnega položaja postali še posebej ranljiva skupina? Za te gradbene delavce smo na začetku projekta poskušali vzpostaviti svetovalno pisarno. Z njo smo vztrajali dve leti, ampak se nihče ni javil. Poskušali smo tudi z osebnim pristopom in ob tem lahko le ugotovili, da med temi delavci vlada velik strah, ker nihče ni želel kaj veliko govoriti. Zato smo ubrali drugo pot in poskušamo prek narodnostnih skupin, ki so v našem okolju, reševati njihove težave, saj se tam bolj odprejo. Pomagamo tudi tako, da pripravimo kakšno delavnico, kot je bila z njihove strani dobro sprejeta delavnica o stresu.

Ste tudi specialistka za boj proti diskriminaciji in trenerka strpnosti. Kakšni smo Slovenci, ko gre za spoštovanje teh vrednot? V Sloveniji imamo morda ta problem, da smo preveč zaprti vase. Če vzamemo samo za primer, ko gresta tipična Slovenka in Slovenec na potovanje, za katerega si ponavadi želita, da je vse tako kot doma. Malokdo se potrudi, da bi na potovanju spoznaval raznolikosti, če ne drugega, vsaj hrano tega okolja, se pogovarjal z lokalnim prebivalstvom. Torej smo za bolj preverjene možnosti, v hotelu. Seveda ne le Slovenci, tudi drugi narodi. Na ta način sami sebe omejujemo. Pa če omenim še, da nas moti, če kdo od pripadnikov drugih držav in narodnosti ne govori pravilne slovenščine. Treba pa je vedeti, da tudi veliko Slovencev ne govori popolne slovenščine. Zakaj potem to pričakujemo od tujca, ki se sicer trudi, da bi solidno govoril slovensko? Ne nazadnje se tudi sami lahko znajdemo v takšni situaciji v tujini in lahko ugotovimo, da govorjenje in učenje jezika tistega okolja in prilagajanje niso tako preprosti.