Nedelja, 20. 11. 2022, 7.20
2 leti
Nika Kovač o koaliciji: Občutek imam, da se stranke ne zavedajo, da bi bilo preprosto treba delati #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
252
"To, da jih množično ni na terenu, da se ne aktivirajo njihovi najvidnejši predstavniki, da njihova strankarska komunikacija teme skorajda ne vključuje in da mi ponovno diktiramo tempo kampanje, me malo jezi in tudi žalosti," je v intervjuju za Siol.net o referendumski kampanji koalicijskih strank Za javno RTV in vlogi Inštituta 8. marec povedala direktorica Nika Kovač. Inštitut, nad katerim bdi 29-letnica, se je znova znašel v vlogi glavnega branika, tokrat profesionalizacije javne RTV, čeprav si tega, kot pravi Kovačeva, niso izbrali.
Nika Kovač se je rodila leta 1993. Obiskovala je Gimnazijo Poljane v Ljubljani, nato pa nadaljevala študij na filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je študirala antropologijo. Je politična aktivistka in direktorica Inštituta 8. marec, ki sodeluje v mnogih kampanjah.
Leta 2021 je prejela naziv Slovenka leta, nominirana je bila tudi za Delovo osebnost leta. Po izboru francoske vlade je bila izbrana za eno izmed Evropejk leta.
V študijskem letu 2021/2022 je bila med izbranci v programu Obama Scholars, ki ga financira fundacija nekdanjega predsednika ZDA Baracka Obame. Živela je v ZDA in obiskovala prestižno newyorško univerzo Columbia.
27. novembra bomo odšli na referendum o noveli zakona o RTV Slovenija. Kako ocenjujete novi zakon o RTV?
V Inštitutu 8. marec absolutno stojimo za novim zakonom, saj se je zgodil redek zgodovinski trenutek, ko se je politika pripravljena odpovedati nadzoru in vplivu nad javno televizijo in radiem ter upravljanje prepustiti neodvisnim institucijam in civilni družbi.
To je pomembno, saj smo v zadnjih dveh letih videli, kaj se je dogajalo na RTV Slovenija. Videli smo, kako so prišli po oddaje, kot je Studio City, Zvezdana, kako so krčili informativni program, kako pada kakovost, kako je vodstvo popolnoma odkrito začelo institucijo prevzemati s političnimi motivi. Prevzemanje javnih medijev je eden izmed mehanizmov, prek katerih se demokratične družbe spreminjajo v avtoritarne. Zato je izjemno pomembno, da se javni medij ohrani, da se vsa politika čim bolj umakne in da javna radio in televizija postaneta boljša, kot sta bila. Zato za tem zakonom stojimo in si prizadevamo, da bo na referendumu 27. novembra glasov za čim več.
"Nikoli ne bom pozabila Ksenije Horvat, ko je prišla na dogodek v Izolo in potočila solzo na odru, pa Manice Janežič Ambrožič v Celju. Mislim, da se ne zavedamo, kako težko jim je in koliko v takih trenutkih pomeni podpora ljudi."
Kot organizator sta se kot fizična oseba v referendumsko kampanjo o noveli zakona o RTVS vključila generalni direktor Andrej Grah Whatmough in predsednik programskega sveta Peter Gregorčič. Kako to komentirate?
Predvidljivo in simptomatično. Tako, kot je simptomatično, da je mesto direktorja televizije zavzel donedavni direktor vladnega komuniciranja, kot to, da je urednikovanje informativnega programa prevzela PR donedavnega premierja, kot to, da trenutni programski svetnik iz vrst iste stranke brez sramu javno reče, da 21 programskih svetnikov deluje "kot en mož". Če uporabimo njihov besednjak, je to videti precej partijsko. Delajo vse za ohranjanje in kopičenje moči.
Nam pa je tak način delovanja odbijajoč in nerazumljiv, v Inštitutu smo popolnoma druga generacija, večina nas je rojenih po letu 1990 in bili smo vzgojeni v družbi pluralnosti, sledenje "partijski liniji" nam je popolnoma tuje. Prijavo obeh v kampanjo je treba torej razumeti v okviru želje po ohranitvi moči, po ohranitvi položajev, po dokončni spremembi javne RTV v propagandni stroj.
Kako je RTV že propagandni stroj, je lahko vsak videl ob spremljanju kampanje na TV Slovenija. Če pustimo ob strani pristransko vodenje oddaj, je, kot je opozorila Pravna mreža za varstvo demokracije, stran proti imela občutno več časa, čeprav bi moral biti skladno s pravili čas enakomerno odmerjen za obe strani in da so "prispevki" zgolj slepo ponavljali stališča nasprotnikov zakona. To, kar gledamo, je popolno nasprotje ideje RTV kot javnega, nevtralnega in kritičnega medija.
Odgovorna urednica informativnega programa TVS Jadranka Rebernik je umaknila vabilo Grahu Whatmoughu na ponedeljkovo referendumsko oddajo na TVS. Zadnje omenjeni se je odzval, da gre za politični pritisk in da ga želijo utišati. Vaš komentar?
Gospa Rebernik je korektno sledila smernicam, ki jih je po prejeti pritožbi dobila od ministrstva za javno upravo in pravosodje, ki sta ugotovila konflikt interesov. Gospod Grah Whatmough se predstavlja, kot da ni direktor te institucije in kot da ni on tisti, ki odloča o vsem. On je ta, ki ima absolutno moč in, kot lahko vidimo, zadnje dni nikakor ni utišan.
"Znašli smo se v podobnem položaju kot pri referendumu za vodo, le da je bila takrat to, da se postavimo v tako vlogo, naša zavestna odločitev. Prevzeli smo odgovornost za kampanjo in vedeli smo, da če na referendumu izgubimo, bo poraz naša odgovornost."
Inštitut 8. marec se je aktivno vključil v referendumsko kampanjo o javni RTVS. Kako poteka kampanja, kakšni so odzivi?
Kampanja za javno RTV je najlepša kampanja, ki smo jo imeli na terenu. Kamorkoli pridemo, in res smo se zavezali, da bomo šli po celotni Sloveniji, nas pričakajo ljudje različnih generacij in različnih življenjskih poteh, ki imajo skupno sporočilo. Prvo je, da verjamejo v sistem javnega, v javno šolstvo, v javno zdravstvo in tudi javno RTV. Drugo sporočilo je, da je med nami veliko več skupnega kot tistega, kar nas razdvaja, da nas povezuje solidarnost, da nismo sami. To so ljudje, ki so stari od 18 do 80 let, ki tega ne delajo za lastno korist, ampak izključno za dobro skupnosti.
Zelo lepa je izkušnja popisovanja pisem podpore delavkam in delavcem RTV, ki so se pokončno postavili za vrednote neodvisnega novinarstva, ki so solidarno postavili za sodelavce, ki so bili deležni šikaniranja in cenzure, in zato dobili opomine pred izgubo službe. Zaposleni na RTV se ob vsej tej grozljivem dogajanju pogosto počutijo sami, številni so zapustili RTV in odšli na komercialne medije, saj niso videli izhoda iz situacije. Zato smo se odločili, da zbiramo in jim prenašamo te podpise in jim s tem pokažemo, da niso sami, da je to, kar se njim dogaja, v nasprotju z vrednotami naše skupnosti. Tudi če zaradi nizke udeležbe izgubimo ta referendum, tudi če bo šlo vse narobe, smo tem ljudem iz vseh kotičkov naše domovine sporočili – tukaj smo, stojimo z vami.
V zadnjem tednu ali dveh so zaposleni na RTV začeli bolj množično sodelovati v javnih pogovorih o stanju na RTV, prihajati na srečanja v različne kraje po Sloveniji in ko prvič zagledajo množico ljudi, ki je prišla zaradi njih, ki jih objame, povedo, da do zdaj niso vedeli, da ljudje na tak način stojijo z njimi. To so najlepši trenutki te kampanje.
"To, kar se dogaja na RTV, je eklatanten primer najslabših praks kršenja delavskih pravic, ki pa se za povrhu dogajajo vsem na očeh, slaba zakonodaja pa vse to omogoča in onemogoča ukrepanje."
Novinarke in novinarji javne RTV so se izkazali kot ljudje, ki na eni strani v sebi nosijo veliko strahu in negotovost, ali bodo po referendumu še imeli službo in kaj se bo z njimi zgodilo, a na drugi strani nosijo neverjetno dostojanstvo in ponos, da gredo z dvignjeno glavo vsak dan v službo. Borijo se za profesionalne novinarske standarde, neodvisno in kritično novinarstvo, brezkompromisno stojijo za tem, v kar verjamejo. To je zame velik navdih in lekcija iz poguma.
Nikoli ne bom pozabila Ksenije Horvat, ko je prišla na dogodek v Izolo in potočila solzo na odru, pa Manice Janežič Ambrožič v Celju. Mislim, da se ne zavedamo, kako težko jim je in koliko v takih trenutkih pomeni podpora ljudi. In tudi za to smo vstopili v to kampanjo, da pokažemo, da je v slovenski družbi vrednota zaščititi drug drugega.
V Inštitutu pogosto izpostavljamo kršenje človekovih pravic, še posebej kršenja delavskih pravic, govorimo o kapricioznih šefih, prekarnosti. To, kar se dogaja na RTV, je eklatanten primer najslabših praks kršenja delavskih pravic, ki pa se za povrhu vsega dogajajo vsem na očeh, slaba zakonodaja pa vse to omogoča in onemogoča ukrepanj. Zato je sprememba zakona nujna.
Kako ocenjujete referendumsko kampanjo koalicijskih strank? Sodelujete na terenu?
Lepo je, da sta predvsem stranka Levica in Gibanje Svoboda na terenu prisotni s svojimi člani in članicami. Med strankami je zaznati složnost. Je pa res, da si nismo predstavljali, da bomo mi gonilna sila te kampanje.
Vaša nevladna organizacija je pravzaprav glavni branik profesionalizacije javne RTV.
Znašli smo se v podobnem položaju kot pri referendumu za vodo, le da je bila takrat, da se postavimo v tako vlogo, naša zavestna odločitev. Prevzeli smo odgovornost za kampanjo in vedeli smo, da če na referendumu izgubimo, bo poraz naša odgovornost.
Pri referendumu za javno RTV pa gre za zakon, ki ga je predlagala vlada. Za zakon, ki ga zagovarjajo tri koalicijske stranke, ki imajo finančna sredstva, ki imajo poslance in neko terensko mrežo. To, da jih množično ni na terenu, da se ne aktivirajo njihovi najvidnejši predstavniki, da njihova strankarska komunikacija teme skorajda ne vključuje ter to da mi ponovno diktiramo tempo kampanje, me malo jezi in tudi žalosti. Ko smo delali kampanjo Gremo volit, smo želeli drugačno oblasti, katere ena od temeljnih zavez bi bila umik vse politike iz upravljanja javne RTV.
Pozdravljamo seveda, da je vlada prvi del obljube izpolnila, predlagala zakon, s katerim se politika samoomejuje, si jemlje del moči in vpliva, kar je v slovenski politični zgodovini prava redkost. A ob tem ne razumem, zakaj ne gredo v kampanjo podpore zakonu z vsemi resursi, ki jih imajo. Zelo me bodo zanimali poročila o kampanji, to, koliko sredstev bodo stranke za to namenile, saj bo to veliko povedalo o tem, kako pomembna jim je ta tema.
Zdi se mi pomembno, da za sprejetje tega zakona naredimo vse, zato mi v zadnjih nekaj tednih ne spimo več kot nekaj ur na dan, nimamo praktično nobenega zasebnega življenja, vse dneve smo na štabu ali na terenu in delamo. Zakaj? Ker so javni mediji branilci demokracije in ne želimo, da se nam zgodi Rusija, Belorusija ali Madžarska, potrebujemo medije, ki so avtonomni, ki lahko kritizirajo vsako oblast in politiko in konec koncev tudi civilno družbo.
Kako se počutite ob tem, da koalicijske stranke ne izpolnjujejo svojih obljub?
V resnici smo v nekem zagonu, ko samo delamo in delamo. Sama se niti nočem ustavljati in se pretirano ukvarjati z drugimi. Tukaj smo zaradi javne RTV, zaradi delavcev in delavk, zaradi društva novinarjev, zaradi Pravne mreže za varstvo demokracije, zaradi vseh organizacij in zato ker verjamemo, da je to prav.
"Občutek imam, da se stranke ne zavedajo, da bi bilo preprosto treba delati, deliti letake, hoditi po terenu, govoriti z ljudmi, jim predstaviti, kakšna dobra priložnost je ta referendum, da politiko umaknemo iz organov odločanja RTV, ji na sistematičen in trajen način vzamemo neposreden nadzor, ki ga ima."
Upam, da se bodo v zadnjem tednu tudi politične stranke, ki zakon podpirajo, bolj aktivirale. Občutek imam, da se stranke ne zavedajo, da bi bilo preprosto treba delati, deliti letake, hoditi po terenu, govoriti z ljudmi, jim predstaviti, kakšna dobra priložnost je ta referendum, da politiko umaknemo iz organov odločanja RTV, ji na sistematičen in trajen način vzamemo neposreden nadzor, ki ga ima.
Prav tako upam, da se bo oglasila tudi novoizvoljena predsednica, ki je svojo kampanjo utemeljila ravno na sporočilu, da se bo ob pomembnih temah za razliko od svojega predhodnika javno izpostavljala, da bo govorila. Saj je na prvem televizijskem nastopu po volitvah v nasprotju s tem dejala, da ne more več komentirati dogajanja na javni RTV, čeprav je imela med kampanjo jasno stališče podpore zakonu.
Kaj Nika Kovač pričakuje od novoizvoljene predsednice Nataše Pirc Musar, si lahko ogledate spodaj.
Sama imam razmeroma slab občutek za ta referendum, daleč od tega, da je samoumevno, da se bo zmagalo, daleč od tega, da bo zmaga lahka, če se bo sploh zgodila, da bi se to zgodilo, se mora podpora zakonu iz javnomnenjskih anket preliti v glasove na voliščih in pri tem lahko prispeva prav vsak od nas s tem da se referenduma udeležimo in k glasovanju pozovemo še svoje bližnje in prijatelje. Imamo enkratno priložnost, da na sistemski ravni, omejimo politike vseh barv, ki bi jih zamikalo podrediti si javno RTV.
V sklopu kampanje Za javno RTV z avtobusom potujete po Sloveniji. Po naših informacijah vas na avtobusu spremlja tudi varnostnik. Zakaj ste se odločili za varovanje? Kakšne so izkušnje s terena, se počutite ogroženo?
Da, zagotovili smo profesionalno varovanje. O vseh grožnjah, ki smo jih bili deležni, do fizičnega napada name niti nismo govorili. Zaradi groženj je bila neka oseba že pravnomočno obsojena na dva meseca pogojne zaporne kazni, na policiji imam odprtih več primerov, ta teden so nas napadli na Ptuju, prihajajo grožnje iz Novega mesta in preprosto se nam je zdelo pomembno in odgovorno tako do ekipe kot do ljudi, ki se naših dogodkov udeležujejo, da se zaščitimo. V ekipi smo večinoma dekleta in ker smo mogoče videti krhka in nežna, se v nas hitreje kdo zažene. Novih napadov sicer do torka, ko smo naleteli na agresivneža na Ptuju, ni bilo. Nasprotno, kamorkoli pridemo, nas pričaka veliko prijaznih ljudi z veliko dobre volje in želje po pozitivnih spremembah v naši družbi. To me navdaja z upanjem.
"Marsikdo mi seveda reče, kaj ti je tega treba. Seveda mi je najtežje zaradi mame, zaradi starih staršev, zaradi očeta, ker se njih stvari dotaknejo."
Kot ste omenili, so vas konec oktobra fizično napadli v središču Ljubljane. Lahko opišete, kaj se je takrat zgodilo in kakšne so posledice za vas in za osumljenca, ki ga je policija že identificirala?
Skupaj s sodelavko Majo sva bili na poti iz banke, kjer sva odprli račun za referendumsko kampanjo. V bližini Bavarskega dvora se je vame z vso silo zaletel neznani moški in vpil, da bo ubil mojega psa. Šli sva na policijo, od koder sem napisala objavo na Facebooku, in takrat se je ob večini, ki je dogodek obsodila, sprožil val očitno politično motivirane nedopustne relativizacije nasilja, ustvarjanj dvoma o dogodku in celo spodbujanja nasilja in odobravanja napada.
Ena najtežjih stvari zame je bila, da sem prvič na lastni koži videla, kaj se zgodi žrtvam nasilja. Strankarska televizija SDS je objavila članek z naslovom, ki je sporočal "sama si si kriva", v drugem koraku so dejanje nekateri hoteli relativizirati, v naslednji fazi pa me ukalupljati v vlogo žrtve in odmik od te podobe uporabljati za diskreditacijo: nisi bila dovolj pretepena, nisi dovolj velika žrtev, ne govoriš dovolj o stiskah, je bil ton teh sporočil. Sama sem se zavestno odločila, da se v Inštitutu oklenemo upanja in da se smejim. Takoj, ko je bilo mogoče, sem snela prevezo, ker nisem hotela biti žrtev, nisem se želela prepustiti tem občutkom.
Zakaj to počnete, glede na to, da je očitno ogrožena vaša varnost?
Mislim, da se človek, ko se kaj takega zgodi, ne sme umakniti. Cilj tistih, ki te napadejo, je, da te utišajo, da utišajo kritične misli in glasove. Če bi se umaknili v tistem trenutku, bi oni dosegli svoje. Tega nisem želela in zavestno sem se odločila, da grem naprej. Zakaj iti naprej in se ne ustavljati? Odgovor na to vprašanje je v kolektivu, ki se je oblikoval okoli nas, v tej močni skupini prostovoljcev in prostovoljk iz vse Slovenije, ki pride, dela in stoji za nami ter vseh ljudeh, ki se nam pridružujejo po vsej Sloveniji. Preprosto se mi zdi, da delamo tisto, kar je prav in da smo nujen glas.
"Ena najtežjih stvari zame je bila, da sem prvič na lastni koži videla, kaj se zgodi žrtvam nasilja."
Kako na vaše udejstvovanje gledajo vaši bližnji, prijatelji? So vam že kdaj svetovali, da se umaknete?
Marsikdo mi seveda reče, kaj mi je tega treba. Večina mojih najboljših prijateljev je znotraj Inštituta in zdi se mi, da je najlepša stvar ravno to, da imamo drug drugega. Vidim nas kot kepo, ki pride skupaj, ko je težko. Ne vem, koliko ljudi ima tako srečo, da ima 14 tako dobrih prijateljev, kot jih imam jaz.
Seveda mi je najtežje zaradi mame, zaradi starih staršev, zaradi očeta, ker se njih stvari dotaknejo. Imam ogromno srečo, da imam prijatelje po vsem svetu, ki so mi bili pripravljeni odpreti svoja vrata in ponuditi streho nad glavo, ker stojijo za mano in me želijo zaščititi.
Je bilo pa vse skupaj tudi zame preveč in po 29. novembru se bomo za nekaj časa umaknili. Jaz bom nekaj časa preživela v tujini, kjer imam že dogovorjenih nekaj obveznosti. Skladno s pravilom, ki ga imamo v Inštitutu, da si po vsaki večji kampanji vzamemo vsaj mesec prosto, se bomo malo ustavili, potem bom videla, kako in s čim naprej. Ena od stvari je zagotovo nadaljevanje projekta #nisemprijavila. Sicer pa smo dokazali, da lahko delamo tudi na daljavo, celotno kampanjo Gremo volit smo naredili, ko sem bila v New Yorku.
V začetku septembra je Slovenijo pretresla afera Smodej. Dva meseca kasneje se o tem skoraj ne govori več, čeprav je Smodej osumljen kaznivih dejanj s področja spolnega nasilja. Kako vi gledate na delo policije v povezavi s kulturnikom Dušanom Smodejem?
Postopki na policiji so bili precej dolgi, nekaj stvari je bilo precej nenavadnih. Problematičen je bil tudi način, na katerega so nekateri mediji poročali o tem. Spraševanje, zakaj žrtve niso prej prijavile tega, kar je ustvarjalo dvom v izpovedi žrtve, je nedopustno. Zavedati se je treba, da se na ravni EU prijavi samo 14 odstotkov posilstev, da to kaže, kakšen problem s spolnim nasiljem imajo evropske družbe. V povezavi s tem je problematično, da v oddajo Tarča niso povabili niti ene strokovnjakinje za spolno nadlegovanje in nasilje.
Ta zgodba je opomin, da se spolno nasilje in nadlegovanje dogajata v vseh krogih. Tudi v domnevno naprednih ljubljanskih umetniških krogih. Je tudi opomnik, da se stvari dogajajo, pa lahko tudi za bližnjo okolico ostanejo nevidne, in opomnik za to, da je treba, ko zaznamo spolno nasilje, reagirati. Zdi se mi, da je ta primer klic realnosti za celotno družbo, kako zelo moramo delati na tem.
"Ta zgodba je opomin, da se spolno nasilje in nadlegovanje dogajata v vseh krogih," je o aferi Smodej, ki je Slovenijo pretresla v začetku septembra, povedala direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač.
Se je od začetka preiskave na vas obrnila še kakšna žrtev?
Skoraj vsak dan prejmemo kakšno anonimno pričevanje žrtev, ki jih zbiramo in objavljamo v okviru akcij #jaztudi in #nisemprijavila. S temi akcijami hočemo na eni strani ozaveščati javnost, dajati žrtvam možnost izraza ter jim pokazati, da niso same, na drugi pa dobiti vpogled v strukturo, ki omogoča in reproducira spolno nadlegovanje in nasilje, vpogled v problematične postopke in zakonodajo z namenom, da jih začnemo spreminjati. Na ta način nam je uspelo redefinirati kaznivo dejanje posilstva po modelu soglasja, ja pomeni ja. Na našo ponudbo pravne pomoči v primeru odločitve za prijavo, ki smo jo dali, ko so se pojavila pričevanja, pa ni bilo dodatnega odziva.
Bi pa opozorila na podobnost tega primera z osnovnim zastavkom ameriškega #metoo. Verjetno, če oseba ne bi bila imenovana z imenom in priimkom in če dekleta ne bi pritiskala na takšen način, kot so, se zadeva do danes ne bi premaknila nikamor. Zato se mi zdi njihovo delo, čeprav mi delamo na drugačen način, pomembno in vredno. Zato mora biti ta primer spodbuda za spremembo sistema, saj to, da žrtev pride do pravice, da storilci odgovarjajo za svoja dejanja, ne sme biti odvisno od medijske pozornosti in izpostavljenosti. Sistem mora delovati tako, da lahko prav vsaka žrtev, ne glede na svoj socialnoekonomski položaj, varno poda prijavo in pričakuje hitro postopke, v katerih se počuti varna.
Kako odgovarjate na očitke Janeza Janše, da se Inštitut 8. marec financira iz tujine in da ste obvod za financiranje stranke Levica?
(Smeh, op. a). Splošno znano je, da imamo projekte, ki smo jih dobili v tujini, prijavljamo se na številne razpise in upam, da bo tega denarja čim več, ker smo se zavestno odločili, da ne bomo več v celoti delali zastonj. Referendumska kampanjo za vodo, kampanja Gremo volit in trenutni referendum za javno RTV pa so financirane izključno z majhnimi donacijami ljudi. Za trenutno kampanjo nam sicer še nekaj manjka, da bi naredili in izvedli vse, kar bi hoteli. Sicer pa si želim, da Janez Janša na svet ne bi gledal tako podcenjujoče paranoično in da bi nas bi videl take, kot smo. Kot vsi drugi bi videl, da nas pri našem delu vodi edino vsebina, da je naš cilj povezovanje, ustvarjanje skupnosti in tudi to bi videl, da nam način dela Levice ni blizu, do smo tudi do njih pogosto kritični in da bi imela Levica, če bi bili mi povezani z njo, kakšno boljšo kampanjo in politiko, kot jo ima (smeh, op. a).
Ste štipendistka programa Obama Scholars, ki deluje pod okriljem nekdanjega ameriškega predsednika Baracka Obame. Kakšne so vaše obveznosti, zakaj zdaj niste v New Yorku in kdaj se vračate v ZDA?
Svoje obveznosti sem že opravila, v ZDA sem bila od lanskega oktobra do junija letos. Eno študijsko leto sem bila na Univerzi Columbia, opraviti sem morala štiri predmete, hkrati smo imeli izobraževanja Obamove fundacije. Devet mesecev sem živela sanjsko življenje, imela sem stanovanje v študentskem domu na Manhattnu, ki mi ga je zagotovila univerza, na mesec sem dobila okoli tri tisoč dolarjev štipendije in verjetno ne bom nikoli več imela tako udobnega življenja.
Veliko sem se naučila, dobila vpogled v delovanje ameriške politike in družbe, spoznala izjemne ljudi z vsega sveta, imela sošolce iz Afrike, Indije, Pacifika, ki so mi odprli nove perspektive, ter dobila veliko prijateljev in znancev z različnih delovnih področij in organizacij. Predvsem pa sem lahko na lastne oči videla, da Amerika ni dežela sanj, da ni socialna država, da tam ni javnega zdravstva in da javno šolstvo ne deluje, videla sem, kakšno revščino in stiske povzroča neoliberalna politika, ki ustvarja vedno bogatejši en odstotek. Po devetih mesecih sem se s tega vidika z veseljem vrnila v Slovenijo. Obveznosti do fundacije torej nimam več, so me pa prosili, da mentoriram nove generacije in zdaj delujem v vlogi mentorice.
252