"Ne moremo si zatiskati oči. Skoraj neprimerno je, da se to dogaja."

Foto: Bojan Puhek Dvainštiridesetletni Janez Poklukar je odraščal v Gorjah na Gorenjskem v zdravstveni družini, saj je mama delala na urgenci, oče pa je bil reševalec. Osnovno šolo je obiskoval v domačih Gorjah, gimnazijo pa na Jesenicah, je zapisano v njegovi biografiji na spletni strani UKC Ljubljana.

Po študiju medicine na ljubljanski fakulteti se je aprila 2004 zaposlil v jeseniški bolnišnici kot zdravnik pripravnik. Po opravljenem strokovnem izpitu je od novembra 2010 delal kot specialist internist. V začetku leta 2013 je postal predstojnik internega oddelka, kjer je skrbel za organizacijsko, strokovno in poslovno vodenje oddelka. Vlada ga je imenovala za vršilca dolžnosti direktorja Splošne bolnišnice Jesenice junija 2014, s polnim mandatom direktorja pa je vodenje gorenjske bolnišnice prevzel avgusta 2014. Bolnišnico je vodil do julija 2019 in v tem času tudi uspešno končal njeno sanacijo.

Avgusta 2019 je postal direktor Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, največjega zdravstvenega zavoda v regiji in državi, kjer se je spopadel tako z zahtevnim finančnim položajem bolnišnice in sanacijskimi postopki kot z izzivi, ki so bili posledica naraščajoče epidemije koronavirusa, 23. februarja letos je postal minister za zdravje.

Janez Poklukar je poročen in oče petih otrok. 

Gospod minister, po podatkih z 12. maja, objavljenih na spletni strani ourworldindata.org, je v Sloveniji vsaj en odmerek cepiva dobilo 26,65 odstotka državljank in državljanov. Povprečje za EU je po podatkih za 14. maj, torej dva dni pozneje, 31,5 odstotka. To pomeni, da cepljenje pri nas poteka nekoliko počasneje kot drugod po EU ali pa kvečjemu blizu povprečja EU. Kje so razlogi, da cepljenje v Sloveniji ne poteka hitreje?

Ko gledamo mednarodne primerjave, je treba poudariti, da imajo nekatere države pomemben odstotek manj precepljenih z dvema odmerkoma, kot jih ima Slovenija. Po drugi strani je pa pri nas treba upoštevati to posebnost, da imamo 48-urno zavezo za poročanje o cepljenju oziroma možnost zamika poročanja. Se pravi, da naši izvajalci lahko poročajo v elektronski register cepljenih oseb do največ 48 ur po cepljenju.

Vemo, da smo na začetku imeli razkorak med 40 do 60 tisoč cepljenj, danes pa naredimo od dva- do trikrat toliko cepljenj, kot smo jih februarja, in iz tega istega razloga se ta razlika pomembno poveča.

Poleg tega je nekaj cepiva, predvsem tistega, za katerega niso dobave jasno definirane vsaj še za naslednji mesec, na primer za AstraZeneco, shranjenega na NIJZ za drugo cepljenje. Dokler ni zanesljivih napovedi, koliko cepiva bomo dobili, da bomo lahko jamčili, da bomo z drugim odmerkom cepili tiste, ki to potrebujejo, se seveda določena količina cepiva ne bo sprostila.

To so glavni razlogi za razkorak med razdeljenimi odmerki in poročanimi.

Novice "Privatizirajmo bolnišnice, lekarne in zavarovalnice ter ukinimo ZZZS"

V Sloveniji so bili z enim odmerkom ponekod že cepljeni 20- in 30-letniki, medtem pa nekateri upokojenci še vedno čakajo na vabilo na prvi odmerek. Dogaja se tudi, da ljudje dobivajo vabila za tretji odmerek cepiva. Zakaj se to dogaja in kako boste to rešili?

Vse te težave so izraz naše zamude pri uveljavljanju informacijskih tehnologij v vse naše procese v zdravstvu. Verjetno se že 30 let govori, da v zdravstvu potrebujemo digitalizacijo, in epidemija je to potrebo samo še dodatno razgalila. Če bi imeli vse to prej postavljeno, se o teh zamudah in težavah ne bi pogovarjali. V okviru načrta za okrevanje in odpornost zato namenjamo za digitalizacijo zdravstva 83 milijonov evrov.

Sprejeti moramo, da smo v 21. stoletju. Ne moremo si zatiskati oči. Skoraj neprimerno je, da morajo zdravstveni delavci s seboj nositi papir in pisati sezname ter prijave. Skrajni čas je, da k temu resno pristopimo in postavimo stvari.

Imamo v Sloveniji dovolj cepiva AstraZenece, da bi drugi odmerek lahko začeli deliti že štiri tedne po prvem, kot se omenja v javnosti?

Ta trenutek seveda za takojšen prehod na to sicer ni dovolj ni cepiva, a glede na obljubljene dobave AstraZenece, ki pa še niso dokončno potrjene, menim, da bi to lahko hitro naredili. To mora biti cilj. Ne nazadnje tudi posvetovalna skupina za cepljenje glede na vse večje dobave cepiv predlaga, da se pristopi k cepljenju prebolevnikov skoraj takoj, ko ozdravijo, brez dodatnega nekajmesečnega čakanja.

Je kombiniranje različnih cepiv varno?

Gre za strokovno vprašanje. Pri tem bi morali prositi za pojasnila posvetovalno skupino za cepljenje. Ne poznam odgovora in tudi ne vem, ali ta trenutek obstaja že zadostna količina znanstvenih podatkov, ki bi dajala zadostno podlago za sklepe.

"Del priprav na jesen je tudi že uvedena elektronska prijava na cepljenje. S centrom za nalezljive bolezni pri NIJZ vzpostavljamo tudi klicni center, ki bo zmogel na dan poklicati nekje med 500 in tisoč pozitivnih oseb, vključno s stiki, kar bo omogočalo še boljše in širše sledenje stikom." Foto: Bojan Puhek

Opozicija predsedniku vlade Janezu Janši v ustavni obtožbi očita, da je naročil premalo cepiv oziroma da jih v nekem trenutku sploh ni naročil. Kaj pravite vi?

Vsa dodatna naročila, ki so predmet debate, niso bila namenjena za cepljenje v prvem četrtletju letošnjega leta. Neka manjša količina je bila namenjena za drugo četrtletje, večina pa za cepljenje v tretjem in četrtem četrtletju, ko naj bi bilo že tako ali tako dovolj cepiva. S tega vidika ne vidim nekih pomembnih odstopanj ali vplivov na strategijo cepljenja ali precepljenost. Mislim, da ni bilo nič zamujenega.

Skupaj moramo zdaj delovati naprej. Evropski komisiji smo že potrdili, da se strinjamo z nabavo cepiv za leti 2022 in 2023 pri Pfizerju. Evropa se pogovarja tudi s preostalimi dobavitelji in že zdaj poskušamo zagotoviti zadostne količine cepiv. Med nedavnim obiskom v Bruslju sem poudaril, da imamo tri vrste cepiv proti koronavirusu, zato je prav, da evropska komisija gleda široko in se odloča za naročanje vseh vrst cepiv.

Iz tehnoloških, znanstvenih, medicinskih in tudi ekonomskih razlogov namreč potrebujemo čim večji portfelj cepiv. Že pri zgodbi o AstraZneneci, kjer smo se v začetku navdušili nad prvim cepivom in verjeli, da bo naš rešitelj, se je namreč izkazalo, da morda ni optimalno in da potrebujemo več dobaviteljev.

Kot ključno je bilo v Bruslju tudi poudarjeno, da Evropa sama bolezni covid-19 ne bo premagala, saj gre za globalno vprašanje. Pri tem pa mora EU prevzeti vlogo med vodilnimi pri zagotavljanju zadostnih količin cepiva vsemu svetu, da ustavimo to epidemijo in da tudi globalno začnemo živeti življenje, kot smo ga imeli pred epidemijo.

Novice Poklukar: Nobenih dokazov ni o povezavi med smrtjo Slovenke in cepljenjem #video

Kako velika težava je nasprotovanje cepljenju med Slovenkami in Slovenci?

V začetni fazi je bil odklonilen odnos do cepljenja razmeroma velik, a s povezovanjem vseh deležnikov družbe, tako Zveze društev upokojencev Slovenije, dijakov, študentov, zdravnikov, zdravniških in drugih organizacij v zdravstvu, civilne zaščite, vojske, lokalnih skupnosti in drugih partnerjev v družbi, je ta težava iz dneva v dan manjša.

Kakšna so pričakovanja v zvezi s samotestiranjem dijakov in učencev, ki se bo na nekaterih srednjih šolah začelo v ponedeljek?

To je eden od ukrepov, s katerim se pripravljamo na jesen, ko nas epidemija ne sme presenetiti. Del priprav na jesen je tudi že uvedena elektronska prijava na cepljenje. S centrom za nalezljive bolezni pri NIJZ vzpostavljamo tudi klicni center, ki bo zmogel na dan poklicati nekje med 500 in tisoč pozitivnih oseb, vključno s stiki, kar bo omogočalo še boljše in širše sledenje stikom.

Samotestiranje je torej samo eden od ukrepov, kako v jeseni ohraniti šole odprte, kar je ena od naših glavnih družbenih prioritet. Sistem bi radi vzpostavili že do konca šolskega leta, da vidimo, kje imamo težave, kje so ozka grla in kaj narediti, da bo ta sistem, če ga bomo jeseni potrebovali, zares deloval.

Kot oče petih otrok se zavedam, da vsakršna sprememba učnega načrta in njegovega izvajanja lahko pomembno vpliva na razumevanje, razvoj in izobrazbo otrok. Poleg tega otroci v šoli poleg kakovostne izobrazbe dobijo tudi druženje in socializacijo, torej tisto njihovo pravo življenje. To je vidik, ki ga moramo zasledovati in mu tudi iz človeškega pogleda dati tisto pravo noto. Šola je več kot samo izobraževanje. Če je samotestiranje tisto, s čimer bomo omogočili delovanje šol jeseni, je to najmanj, kar lahko storimo.

Računam, da bomo v tednih pred koncem letošnjega šolskega leta to zagnali in da bomo imeli potem narejen pregled, kako to izvesti in kaj prinese.

Izobraževanje o samotestiranju bo v šolah, učenci in dijaki pa bodo teste nato izvajali doma. Če bi to počeli šele v šoli, bi bil kak dijak ali učenec na poti v šolo na avtobusu že z desetinami drugih, v šoli bi bil nato morebiti pozitiven in bi ga morali umakniti v poseben prostor. Starši bi morali pustiti službo, ga priti iskat in odpeljati na test.

Če pa to naredimo doma, otrok javi v šolo, da je pozitiven, in ga lahko starši po službi odpeljejo na PCR-test, vsa dodatna logistika bi pa odpadla, brez dodatnega obremenjevanja šole in staršev.

V osnovnih šolah bo testiranje za sedmi, osmi in deveti razred.

V začetku junija vlada načrtuje prvi množični dogodek. Lahko poveste kaj več? Kdaj, kje in kakšen dogodek se obeta?

Vsi si želimo, da se življenje vrne v normalo. Cepljenje nam bo to omogočilo na vseh področjih kulture.

Kako potekajo pogovori s sosednjimi državami o poenotenju pogojev za prehod meje?

Obstaja prepričanje, da je na evropski ravni nemogoče poenotiti ta izhodišča, zato smo začeli bilateralne pogovore s sosedami, da poskušamo vsaj za te države vzajemno omogočiti neki sistem prehajanja meje. Z Madžarsko smo se to hitro dogovorili, s Hrvaško je bil prejšnji teden sestanek strokovnjakov s področja medicine, ta teden je bila še korespondenca prek e-pošte. Upam, da kmalu dobimo njihovo mnenje o svojih končnih predlogih. Svoja izhodišča smo poslali tudi že na Dunaj in v Rim.

To je pokazal tudi koncept cepljenja s cepivom AstraZenece. Vsi pravimo, da je mnenje Evropske agencije za zdravila zlati standard, potem pa je imela vsaka država napisano različno letnico, od katere do katere starosti cepi populacijo s tem cepivom. To kaže na to, kako smo še razpršeni in koliko nam manjka do evropske enotnosti in pravega občutka povezanosti, a zagotovo bi bilo deloma stališča mogoče poenotiti.

Glede na to, da si Hrvaška zagotovo želi, da bi imela čim boljšo turistično sezono, verjetno ni mogoče pričakovati, da se bo zavzemala za preveč ostre pogoje?

Prav zagotovo, ampak verjamem, da tako Hrvaška kot vse druge države poskušajo varovati svoj osnovni interes zdravja prebivalcev. Morda se bomo v kakšni podrobnosti razhajali, a velikih težav ne pričakujem.

Na naši strani sta s Hrvaško predvsem odprta še predloga, da oseb, mlajših od 15 let, ne bi testirali, in da se nekomu, ki je bil cepljen s cepivom AstraZenece, tri tedne po prvem odmerku prizna status cepljenje osebe.

Novice WHO: Zaradi pandemije umrlo do trikrat več ljudi, kot kažejo uradni podatki

Ali bo lahko nekdo brez pogoja PCT, torej ne da bi bil prebolevnik, ne da bi bil cepljen in brez testa, poleti sploh potoval kamorkoli zunaj Slovenije?

Mislim, da ne bo države, ki ne bi imela vsaj enega od teh pogojev za prehod meje. Praviloma moraš izpolnjevati enega od pogojev za vstop v katerokoli državo.

Se nam lahko jeseni zgodi nov val koronavirusa?

To je odvisno od številnih dejavnikov. Dva sta ključna: morebitna mutacija virusa v nekaj, proti čemur cepiva ne bodo učinkovala, in nezadostna precepljenost, če pri osvežitvenih odmerkih ne bomo v zadostnem številu pristopili k cepljenju. Tistim, ki so bili cepljeni med prvimi, se bo začel iztekati imunski odziv. Če nam ne bo uspelo motivirati ljudi, da nadaljujemo zadostno precepljenost, se nam lahko decembra in januarja, ko so pogoji za širjenje virusa najboljši, zgodi kaj podobnega kot letos.

Ključna je zadostna precepljenost. S tem zmanjšujemo tudi verjetnost mutacij virusa. Cepivo morda vseh ne zaščiti stoodstotno pred okužbo, zagotovo pa zaščiti pred težkim potekom bolezni in to je ključno.

Mi smo imeli ves čas pred očmi, kako so preobremenjene bolnišnice in kako požrtvovalno tam zaposleni rešujejo ves sistem. Zdaj se to seli na primarno raven, ki ima v rokah testiranje in cepljenje. Zdaj sta vsa teža in pritisk, ki je nekajkrat večji, kot je bil v času epidemije, na tem, zato je treba motivirati vse za izvajanje cepljenja, tudi zdravnike koncesionarje in medicino dela, prometa in športa, da je treba iti na teren do posameznikov in jih cepiti.

"Verjamem v široko, univerzalno zdravstvo, ki ga imamo, in pa seveda v solidarnost pri plačilu, ki ga izvajamo. Iz tega naslova je vedno poskrbljeno za vse, ki v Sloveniji potrebujejo zdravstveno varstvo. Tako mora biti tudi naprej. To je ne glede na visoke standarde, ki ga imajo nizozemsko in številna druga zdravstva, posebnost slovenskega zdravstva, ki nas odlikuje, ne glede na morda nekoliko nižjo raven." Foto: Bojan Puhek

V jeseni nas pri večini torej čaka tretji oziroma pri nekaterih drugi odmerek, odvisno od tega, katero cepivo so prejeli?

Kdaj bomo potrebovali ta odmerek, bo morala povedati stroka. Posvetovalna skupina za cepljenje pravi, da še ni dokončnih stališč proizvajalcev oziroma stroke na svetovni ravni, kdaj bi bilo najbolje ponoviti cepljenje s posameznim cepivom.

Pravna podlaga za zeleno potrdilo za covid-19 naj bi status cepljenega priznavala nekje 12 mesecev. Verjamem, da to izhaja iz strokovnih stališč proizvajalcev cepiv, kar pomeni, da se bomo morali tretjič cepiti v roku 12 mesecev po prvem cepljenju.

Nekaterim pa zaradi visokih dodatkov k plačam mogoče ustreza, da epidemija traja čim dlje.

Zagotovo se je treba vsem zdravstvenim delavcem in vsem, ki so pomagali, da smo epidemijo zmogli, zahvaliti. Verjamem, da je večina odgarala in si zaslužila te dodatke, seveda pa se vedno najdejo ljudje, ki izigrajo sistem. Ekscese je treba obravnavati in odpraviti. Kader na področju zdravstva je zgaran. Želim si, da v tem trenutku na ravni bolnišnic, ko je pritisk nekoliko manjši, zajamejo sapo in si morda nekoliko oddahnejo. Računam, da bo to mogoče na primarni ravni, ko dosežemo precepljenost, saj v nedogled ta tempo in napor, ki ga vlagajo v obvladovanje epidemije, nista mogoča.

Verjemite, da smo pri izčrpanosti kadra tako daleč, da denar ne pomeni več prav veliko, ampak hodi večinoma v službo iz moralne odgovornosti do pacientov in poslanstva poklica, ki ga opravlja.

Na ministrski položaj ste prišli s funkcije generalnega direktorja UKC Ljubljana, ki ste jo zasedli v obdobju prejšnje vlade Marjana Šarca. Vam je kdo iz prejšnje vlade kaj zameril, ker ste sprejeli ministrski položaj v aktualni vladi, ki jo vodi Janez Janša?

Tega ne vem. Dejstvo je, da sem bil vedno do vseh korekten. Jaz sem postal v. d. direktorja v Splošni bolnišnici Jesenice v obdobju vlade Alenke Bratušek, direktor v obdobju Mira Cerarja, direktor UKC Ljubljana v obdobju Marjana Šarca in minister v obdobju premierja Janeza Janše.

Do vseh svojih nadrejenih sem bil vedno korekten. Vedno sem dal z ekipo vse od sebe. Ne mene ne rezultatov ne bi bilo, če ne bi imel odlične ekipe. Sem človek, ki dela za ekipo. Drugače ne znam. V takem sistemu ne moreš biti sam, ker te ta v trenutku poje. Ekipa dela odlično. Dnevno se spopada z izzivi epidemije kot tudi s spremembami na področju zdravstva, ki jih napovedujemo že 10, 15 let, pa vendar mislim, da je prišel trenutek, ko so nujno potrebne. Epidemija je razkrila te težave in če hočemo imeti vzdržno zdravstvo tudi po njej, je treba zdaj narediti odločilne korake.

Kateri so ti odločilni koraki?

Gre za strateško načrtovanje kadra, infrastrukture, opreme in digitalne podore v zdravstvu.

Vas je kot direktorja UKC ali ministra kdaj kdo poklical in lobiral, da bi kako podjetje dobilo posel?

Ne, za podjetja me ni nihče klical ali lobiral. Za vse, kar poteka na ministrstvu, veljajo formalni postopki, zato za take manevre ni prostora. Je pa dejstvo, da v zdravstvu ni robotov. Delajo ljudje in za ljudi, zato se bo vedno ohranila človeška nota in kjer je ta prisotna, so seveda tudi napake. Večina napak je nenamernih in velja rek, da kdor dela, greši. Za vsako slabo zgodbo v zdravstvu verjamem, da so prizadevanja številnih z dobrimi nameni.

Vsi skupaj moramo težiti k temu in se zavedati, da morajo biti dobre zgodbe del našega življenja, saj nas držijo pokonci in nam dajo zagon in vero, da smo na pravi poti. S tega vidika bi bilo škoda razglabljati o tej dilemi, da so lobisti ugrabili slovensko zdravstvo. Kdo pa bo imel kaj od tega? Še najmanj verjetno bolniki. Verjamem v pozitivne, korektne, pregledne zgodbe in temu tudi z ekipo sledimo.

V obdobju vašega predhodnika Aleša Šabedra je v UKC o nekem poslu klical celo Janez Zemljarič, tako da se pritiski v resnici dogajajo.

Jaz se z gospodom Zemljaričem nisem nikoli srečal, niti nisem z njim govoril. Enako velja tudi za preostale.

Kako bi vi rešili težavo preplačil medicinske opreme v slovenskem zdravstvu?

Priti moramo do standardov, ki jih bo ta država omogočala in zagovarjala. Ko bomo imeli poenoten standard, kaj pomeni, na primer, magnetnoresonančna naprava, verjamem, da med bolnišnicami ne bo smelo več biti odstopanj v cenah nakupov.

Treba pa se je zavedati, da je vedno znova treba poskušati uveljaviti svoj interes na evropskem trgu nabav, ki je velik. Res je, da svetovni akterji nočejo vstopati v te nabave neposredno, ampak imajo na lokalni ravni dobavitelje, ki posredujejo te izdelke.

Eno je torej zagotovo standardizacija in drugo mednarodno uveljavljanje teh javnih dražb.

Tretja možnost je tudi povezovanje naših zavodov med seboj v nekaj skupin, v katerih bi skupaj kupovali opremo in pripomočke. Tako bi lahko oba UKC imela eno nabavno službo in skupno strategijo. Splošne bolnišnice bi lahko bile v dveh ali treh skupinah in zdravstveni domovi v eni. Predvsem je treba homogenizirati to razdrobljenost in nabavljati na podlagi enotnih standardov.

Evropska uredba o javnih naročilih je v naši zakonodaji že nekaj časa uveljavljena. Kdor jo izvaja, ima sicer včasih nekaj administrativnih težav, ki kličejo po poenostavitvah, a če se je držiš, ni nobene podlage, da bi imel kakršnekoli težave z organi pregona.

"Dopolnilno zavarovanje je pomemben del našega sistema, zato si ne predstavljam, da bi ga ukinili." Foto: Bojan Puhek

Zakaj v Sloveniji ne ukinemo Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) in uvedemo konkurence tudi pri obveznem zavarovanju? Zavarovalnice bi nato sklenile pogodbe s posameznimi bolnišnicami, s katerimi bi se pogajale o cenah medicinskih pripomočkov, kar bi znižalo njihove cene, pacienti pa bi zaradi konkurence med zavarovalnicami in bolnišnicami dobili bolj kakovostne storitve. Takšen model ima Nizozemska.

V Sloveniji imamo eno javno zavarovalnico, torej ZZZS, in tri zasebne, ki ponujajo dodatno zdravstveno zavarovanje. Nizozemska, s katero primerjate, ima po mojem vedenju štiri zasebne zavarovalnice, ki pokrivajo 90 odstotkov trga. Te zavarovalnice se z izvajalci neposredno dogovarjajo za izvajanje programov in hkrati določajo ceno, količino in kakovost storitev. A ko natančno pogledaš, so na področju kakovosti šele dobro začeli. In tukaj je največja skrb, da bi ob deregulaciji tega, kar imamo ta trenutek, in nepostavljenem sistemu v Sloveniji močno padli.

Treba se je zavedati, da vreča ZZZS ni neskončna. Ob starajoči populaciji vemo, da dolgoročno ni vzdržna. V skladu s tem je treba najti čim več razpršenih virov, ki bodo, ne glede na to, ali bo finančna kriza ali kakšen drug položaj, zagotavljali dovolj denarja za zdravstvo. Poleg tega so pod okriljem ZZZS določeni programi, ki v zdravstvo ne spadajo, pa se vseeno financirajo iz te vreče, zato jo bo treba prečistiti.

Do sklepov, da ob starajoči populaciji sistem ni vzdržen, so prišli ob uveljavljanju dolgotrajne oskrbe tudi na Nizozemskem. Tudi tam imajo te izzive in verjamem, da bomo precej gledali drug drugega, kaj narediti.

Ko govorimo o ZZZS in zasebnih zavarovalnicah, sem jaz za to, da se strogo loči javne izvajalce od zasebnih. Po drugi strani pa lahko zasebniki pomembno dopolnijo sistem javnih izvajalcev in temu nikakor ne oporekam. To pomembno dodano vrednost, ki jo lahko ima slovensko zdravstvo, velja izkoristiti.

Ta trenutek bi želeli, da se koncesionarji tam, kjer se še niso, vključijo v javno mrežo, predvsem v javno mrežo neprekinjenega zdravstvenega varstva. Na primarni ravni osnovne zdravstvene in lekarniške dejavnosti v večini delov Slovenije to lepo teče, na sekundarni ravni specialističnih ambulant in bolnišnične dejavnosti pa je še rezerva.

Novice "Na Nizozemskem je zdravstvo posel. Za paciente je to koristno."

Glede na to, da velja nizozemski zdravstveni sistem za enega od najboljših na svetu, njegova kakovost verjetno ni sporna.

V tem trenutku si ne predstavljam, da bi to prepustili zasebni zavarovalnici oziroma zasebnemu sektorju. Verjamem v široko, univerzalno zdravstvo, ki ga imamo, in pa seveda v solidarnost pri plačilu, ki ga izvajamo. Iz tega naslova je vedno poskrbljeno za vse, ki v Sloveniji potrebujejo zdravstveno varstvo. Tako mora biti tudi naprej. To je ne glede na visoke standarde, ki jih imajo nizozemsko in številna druga zdravstva, posebnost slovenskega zdravstva, ki nas odlikuje, ne glede na morda nekoliko nižjo raven.

Vedno je za vsakega, ki potrebuje zdravstveno pomoč, poskrbljeno. In to je tisto najpomembnejše. Seveda si pa želimo čim višjega standarda. Kako to nadgraditi? Spremeniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje, tudi če bo treba izvajati različne oblike razpisov za določene storitve.

Ne nazadnje imamo zelo daleč pripravljen nacionalni razpis za skrajševanje čakalnih vrst. Želim si, da čim prej uveljavimo interventni zakon za zdravstvo, ki bo dal podlago, da potem tudi končno pristopimo k temu razpisu, ki bo veljal do konca leta 2022, kajti predstavljamo si, da vseh storitev, ki jih je treba opraviti, ni mogoče izvesti v nekaj mesecih do konca leta.

V kateri smeri bi preoblikovali dodatno zdravstveno zavarovanje? Kaj menite o njegovi ukinitvi?

Dopolnilno zavarovanje je pomemben del našega sistema, zato si ne predstavljam, da bi ga ukinili.

Kako bi ga spremenili, ta trenutek še ni mogoče dokončno opredeliti, saj gre za pomemben vpliv na zdajšnje izvajanje dopolnilnega zavarovanja. Zdaj imamo samo košarico, ko govorimo o spremembi, pa govorimo o dveh košaricah. Po oblikovanju obeh košaric pa je treba najti pravo obliko tega dopolnilnega zavarovanja.

Kot ste že omenili, so ena od težav slovenskega zdravstva tudi dolge čakalne dobe. Zakaj se reševanja tega ne lotimo z ukinitvijo koncesij, da bi lahko vsak pacient prosto izbiral, kje se bo zdravil? So koncesije sploh potrebne?

Dejstvo je, da so ta trenutek koncesije in koncesionarji pomemben del sistema. Brez njih zdravstveni sistem danes ni vzdržen. Ta trenutek ne razmišljamo o ukinjanju koncesij. Poskušamo pa v tem trenutku postaviti mrežo in ugotoviti, kje in kako omogočiti, da bomo imeli dovolj zdravnikov. Ali to zagotoviti prek koncesij ali kako drugače, je še stvar odločitve. Ta trenutek pregledujemo stanje in na podlagi tega se bomo odločili, na kakšen način, ali z novimi koncesijami, ali s širitvami koncesij, ali s kakšnim novim konceptom, zagotoviti dovolj zdravnikov glede na potrebe, ki jih imajo prebivalci na določenem območju.