"Na tuje gremo, da pomagamo doseči to, kar mi že imamo"

Slovenska vojska (SV) s svojimi kontingenti, v katerih je udeleženih več kot 480 njenih pripadnikov, trenutno sodeluje v osmih mednarodnih misijah po svetu oziroma v t. i. operacijah kriznega odzivanja. Večina slovenskih vojakov je zastopanih v Afganistanu (misija Nata ISAF), kjer v 9. kontingentu deluje 66 vojakov, in – največ – na Kosovu (misija Nata KFOR), kjer je v že 17. kontingentu prek 360 vojakov. V obeh misijah je kot poveljnik slovenskega kontingenta sodeloval tudi major Borut Cesar, in sicer v Afganistanu od februarja do avgusta 2005 in na Kosovu od oktobra 2006 do marca 2007. Zdaj je v Bohinjski Beli poveljnik 132. gorskega bataljona. Kakšne so bile naloge slovenskega kontingenta v okviru misije ISAF v Afganistanu, na območju Kabula, kjer ste sprva delovali – pred premestitvijo v Herat, kjer je misija danes? Slovenski kontingent je bil v tistem času sestavljen iz štirih enot. Misijo so sestavljali pripadniki 10. motoriziranega bataljona, ki so delovali v kampu Julliet pod poveljstvom kanadskih izvidnikov, potem so bili tam še pripadniki veterinarske službe, ki so bili v kampu Warerhouse, v sklopu nemške bolnice Role 2, in pa na letališču Khwaja v Kabulu; sam sem bil član poveljstva ISAF-a. Pripadniki 10. motoriziranega bataljona so v tistem času predvsem opravljali naloge izvidovanja ter patruljiranja na območju Kabula.

Kako velik je bil takrat slovenski kontingent, je bilo v njem tudi kaj vojakinj?

V februarju leta 2005 nas je začelo 29, potem pa sta se nam pridružila še dva pripadnika, ki sta bila zadolžena za vzpostavitev prostora in pogojev za delovanje v Heratu, kamor se je slovenski kontingent preselil v avgustu 2005. Takrat smo bili pripadniki samo moški, v drugi polovici pa so se nam pridružile tudi pripadnice veterinarske službe, ki pa je bila, kot rečeno, nastanjena v kampu Warerhouse v Kabulu.

Kakšne razmere so takrat vladale v Kabulu?

Varnostne razmere so bile v tistem času bolj mirne, najbrž zaradi večjega števila pripadnikov mirovnih sil in dejstva, da so potekale tudi priprave na volitve v parlament. Večjih konfliktov ni bilo, je pa na območju Afganistana neprestano prihajalo do manjših incidentov, ki pa niso povzročali hujših nevarnosti.

Kje pa so bile potencialne nevarnosti, s katerimi bi se lahko soočili na misiji, in ali ste se morda znašli v kakšni izmed takih nevarnih situacij?

V času mojega delovanja v Kabulu sta nam pretili dve vrsti nevarnosti. Prva so bile improvizirane obcestne mine: na poti, ki sem jo uporabljal, se je zgodilo pet do šest incidentov, eden izmed njih kakšnih 20 minut prej, preden smo se pripeljali na to točko. V tistem obdobju pa se je zgodil tudi znani incident, ko je vozilo s slovenskimi pripadniki zapeljalo na obcestno mino, pri čemer je bilo vozilo popolnoma uničeno, posadka pa je ostala nepoškodovana. Drug takšen primer, ki je zadeval bolj mene osebno, in ne toliko kontingenta v celoti, pa so bile varnostne razmere v cestnem prometu. Prebivalci Kabula, ki so se takrat vozili po cestah, so bili brez izpitov in s tehnično neustreznimi vozili, zato je obstajala precejšnja nevarnost, da bi se lahko poškodoval v prometni nesreči.

Kako je potekal delovni dan v misiji?

Zame se je dan začel ob 8. uri zjutraj, s sestankom v poveljstvu ISAF-a. Na njem smo se pogovorili o dnevnih nalogah in analizirali varnostne razmere. Okrog devetih zjutraj sem odšel na ministrstvo za notranje zadeve, kjer sem do 12. ure kot častnik za povezavo usklajeval različne aktivnosti med poveljstvom ISAF-a in ministrstvom za notranje zadeve. Sledilo je kosilo, po 14. uri pa spet odhod na ministrstvo in ponovno usklajevanje znotraj ministrstva in afganistanske policije. Po vrnitvi v poveljstvo pozno popoldan sta bila na vrsti pisanje poročil in udeleževanje sestankov, zvečer pa so sledile naloge, ki sem jih kot poveljnik kontingenta imel do svojih podrejenih v misiji. Ta delovni ritem je potekal od sobote do četrtka, v petek pa je bil dela prost dan, ker je to muslimanska država in so petki izenačeni z našimi nedeljami. Ta dan sem tako izkoristil, da sem se zjutraj odpeljal do enot, ki so na terenu izvajale različne naloge, in se s poveljniki pogovarjal o aktivnostih in problemih, ki smo jih poskušali reševati.

Kaj pa prosti čas?

Prostega časa vsaj v prvih dveh, treh mesecih praktično nisem imel. Sicer pa je bil po večerji čas, da sem šel v fitnes in se malo razgibal. Pripadniki pa so po končanem patruljiranju – ta so trajala od enega do pet, šest dni – po vrnitvi v enoto imeli tri, štiri dni časa, da so se spočili. Lahko so se pogovarjali z domačimi, se ukvarjali s športom, prebrali kakšno knjigo, gledali televizijo in se družili s pripadniki drugih tujih oboroženih sil v kontingentu, nastanjenih v kampu Julliet.

Kakšno je bilo sodelovanje s kanadskimi pripadniki?

Odlično. Ogromno so nam pomagali pri izvajanju nalog, o njih smo se vedno pogovorili, zagotovili so nam dodatno znanje na kakšnem področju, kjer nismo bili dovolj usposobljeni. Skratka, sprejeli so nas za svoje – in to je bistveno.

Kako pa ste sodelovali z lokalnim prebivalstvom? Kako sprejemajo mednarodno mirovno misijo?

Imel sem kar veliko opravka z lokalnim prebivalstvom, kajti tisti, s katerimi sem sodeloval na ministrstvu za notranje zadeve in na policiji, so bili prebivalci in državljani Afganistana. Treba je vedeti, da je ta država zadnjih dvajset, petindvajset let nenehno v konfliktih, za katere so bile odgovorne različne vojske. Zato so bili v začetku lokalni prebivalci do pripadnikov Nata nekoliko zadržani, saj niso vedeli, ali je to spet ena izmed sil, ki so prišle okupirat državo, kar se je dogajalo v preteklosti. Kasneje, ko so videli, da smo tam dejansko zato, da pomagamo vladi Afganistana pri zagotavljanju miru in reda v državi, pa se je ta odnos drastično spremenil. Spoznali so, da smo bili v tistem trenutku jamstvo za mir in stabilnost v Afganistanu.

Kakšna je raven življenja običajnih ljudi v Afganistanu? Kako sploh ljudje tam živijo?

Kabul je, kot vsa glavna mesta držav, malo bolj razvit od ostalih. O središču mesta bi težko rekel, da se kakorkoli razlikuje od središča Ljubljane: tudi tam so stare hiše, ogromno trgovin, hitro rastočih podjetij itn. Zunaj Kabula pa se poznajo razlike in je mogoče videti blatne hiše, revščino. Še vedno je to način življenja, ki so ga poznali pred nekaj desetletji in se razlikuje od province do province, v nekaterih vaseh pa še vedno živijo tako, kot so pred sto, dvesto leti. V Kabulu kot najbolj razviti provinci pa je življenje najbolj podobno tistemu, kot ga poznamo tukaj.

Kako pa gledate na motivacijski vidik sodelovanja v mirovnih misijah po svetu? V Afganistanu se ne brani slovensko ozemlje, marveč ste zavezani nekim globalnim ciljem, kot je boj proti terorizmu.

Če bi se ostale evropske države obnašale na način, kot ste rekli, da ne varujemo svojega praga, domovine, bi bilo vprašanje, kakšen bi bil razvoj dogodkov v Sloveniji in na drugih vojnih območjih nekdanje Jugoslavije. S ciljem zagotovitve neke višje varnosti so bile ostale države pripravljene priti v Slovenijo, Hrvaško ter Bosno in Hercegovino in zagotavljati stabilnost. Nekaj podobnega vidimo tudi mi. V tujino gremo zato, da pomagamo državam doseči tisto, kar smo mi že dosegli po letu 1991, se pravi stabilnost, demokracijo, vzpostavitev zakona in reda.

Pa je to lahko enak motiv, kot če bi branili Slovenijo, kot leta 1991, ali pa gre vendarle za neko razliko?

Vsekakor je posameznik bolj motiviran, ko brani svoje ognjišče. Kje in kako se bo angažirala slovenska vojska, seveda ne odločamo vojaki, ampak o tem odloča vlada. Mi pa smo vedno pripravljeni in usposobljeni tako za delovanje doma kot za izvajanje mirovnih operacij v tujini.

Gotovo pa je eden od motivov za sodelovanje v tovrstnih misijah boljše plačilo, kar je logično, saj ste pripadniki izpostavljeni večjim nevarnostim, ste daleč od doma itn. Kakšna je na primer plača slovenskega vojaka na misiji v Afganistanu in kakšna je bila vaša plača?

Plača slovenskega vojaka pri opravljanju nalog kriznega odzivanja po svetu se razlikuje in je odvisna od več predpostavk. Poleg osnovne plače, ki jo pripadnik prejme, so tu še dodatki za nevarnost, vremenske razmere, oddaljenost od doma itn. Kar zadeva nevarnost, ima Afganistan višji količnik kot na primer Bosna, kjer od leta 1996 ni bilo večjih konfliktov, in zaradi tega je plača nekoliko višja kot na ostalih operacijah. Konkretno: kot poveljnik kontingenta, za kar sem tudi prejel dodatek, sem imel plačo 5000 evrov.

Kdo od slovenskih vojakov in vojakinj pa sploh lahko kandidira za takšno službo v misiji? Kakšni so pogoji za sodelovanje?

Za določene misije se lahko posameznik javi, predvsem za delo v poveljstvih. Za opravljanje nalog v sklopu enote pa je posameznik na misijo napoten. Od vsega začetka, ko se pridruži SV, se usposablja v skupini, oddelku, vodu, četi itn., in če gre njegova enota na misijo, gre posameznik z njo. Pri tem nima izbire. Za delovna mesta v poveljstvih, kjer se iščejo specialisti za posamezna področja, pa se lahko posamezniki odločijo oziroma prijavijo. Če izpolnjujejo vse kriterije in pogoje (znanje tujega jezika, poznavanje področja dela, zdravstveni pregled), so na to dolžnost tudi napoteni.

Med slovenskimi vojaki na kateri izmed misij v tujini doslej k sreči še ni bilo smrtne žrtve, med pripadniki drugih držav pa seveda žal že precej. Samo med kanadskimi vojaki je bilo doslej denimo že 80 žrtev. Kako sprejmete takšno tragično novico v kontingentih drugih držav in kako bi reagirali, če bi morda kdaj do tragičnega dogodka prišlo tudi v slovenskem kontingentu? Kako bi to vplivalo na enoto?

Težko je reči, kako bi odreagirali v primeru, če bi do tega res prišlo, saj izkušenj na tem področju nimamo. Pred odhodom na misijo smo imeli usposabljanja na to temo, predvsem obvladovanje in premagovanje stresa. Kajti vemo, da je smrt kolega, soborca, eden izmed večjih stresnih dogodkov, ki se posamezniku lahko zgodijo na misiji. Vedeti pa moramo, da tudi pripadniki enot na misiji niso sami. Za nami stojijo služba podpore, psihologi, kaplani, popolna zdravstvena oskrba, tako da bi bili deležni tudi njihove pomoči, če bi do tega prišlo. Največ pa seveda pomenita soborec in ekipa, ki je v tistem trenutku skupaj. Kajti pripadnik se bo zaupal in odprl svojim prijateljem, kolegom, s katerimi je bil udeležen v dogodku, v katerem je soborec tragično umrl. To je največja podpora, soborci, druženje in kolegialnost pomagajo prebroditi take dogodke.

Ali je v kontingentu, ki ste mu poveljevali, zaradi nevarnosti, odsotnosti od doma večkrat prihajalo do kriz in stresnih situacij? Je bilo treba takrat uporabiti kakšne drugačne prijeme, bolj psihološke?

Seveda prihaja do tega, saj je treba vedeti, da vsak posameznik na misijo prinese tudi določeno breme iz civilstva, iz domovine. Če posameznik ni razčistil stvari doma, npr. z družino, če nima njene popolne podpore za opravljanje naloge na misiji, seveda vse te probleme prinese s seboj in jih potem rešuje proč od doma. V takšnih situacijah se problemi največkrat rešujejo na prvi stopnji, kar pomeni, da se poveljnik z njim pogovori, poskušamo ugotoviti, kako lahko pomagamo. Če so problemi tolikšni, da so neobvladljivi, v najslabšem primeru temu pripadniku omogočimo, da odide domov in zadeve razčisti.

Se je to že zgodilo?

V mojem kontingentu ne, se je pa v drugih dogajalo, da posamezniki preprosto niso mogli zdržati bremena stresa in so bili potem odpoklicani z misije.

Za koliko pripadnikov je šlo?

Ta številka je zelo majhna, gre za posameznike. Od nekaj tisoč pripadnikov slovenske vojske, ki so se doslej udeležili mirovnih operacij, govorimo o manj kot desetih posameznikih.

Kako ocenjujete – če končava zgodbo z Afganistanom – učinke mednarodne misije v tej državi od konca leta 2001, ko je po tragičnem 11. septembru prišlo do intervencije mednarodnih sil?

V času delovanja našega tretjega kontingenta se je dnevno videlo, kako se stanje izboljšuje, kako se življenje vrača v Kabul. Že samo v prometu se je denimo številnost vozil drastično povečala. Življenje Afganistancev pred letom 2001 se je v primerjavi s tem, kar je danes – to si upam trditi – drastično spremenilo na bolje.

Bili ste tudi na Kosovu. Kako bi primerjali tamkajšnje razmere s tistimi v Afganistanu?

Pri Kosovu in Afganistanu gre za dva različna konflikta z drugačno zgodovino. Na Kosovu smo imeli dobre odnose tako s srbskim kot z albanskim prebivalstvom, oboji imajo dobre spomine na Slovenijo, saj smo bili nekoč v skupni državi, zaradi tega nas tudi drugače obravnavajo. V Afganistanu je prepoznavnost slovenskega vojaka manjša, saj je bilo v mednarodnih enotah udeleženih več kot 20 tujih držav. Glede na stopnjo pismenosti tam pač ne vedo, kaj je to Slovenija, kje sploh je, kaj hočemo itn. S tega vidika je prepoznavnost tisti ključni element, ki nam je na Kosovu zagotavljal večjo varnost kot v Afganistanu.

Kakšne konkretne naloge pa ste opravljali na Kosovu?

Na Kosovu sem poveljeval trem podenotam: motorizirani četi, ki je zagotavljala varovanje in patruljiranje območja v Peči, transportni četi, ki je bila neposredno podrejena poveljstvu Kforja in je bila odgovorna za premike in logistične transporte, ter vodu vojaške policije, ki je bil prav tako neposredno podrejen poveljstvu Kforja.

Katere so glavne nevarnosti na Kosovu v kontekstu misije, ki jo opravlja slovenski kontingent v Peči, tudi glede na novo dejstvo – nastanek samostojne države Kosovo?

Težko bi ocenjeval trenutne nevarnosti na Kosovu, saj je od takrat, ko sem se vrnil z misije, preteklo že leto dni. Situacija se je od takrat spremenila in Kosovo je razglasilo samostojnost. Nevarnosti pa ostajajo enake: ekstremne skupine tako na eni kot na drugi strani in možnosti incidentov, ki bi jih povzročile, da bi lahko zagovarjale stališča svoje strani.

Ali po vrnitvi z misije v tujini obstaja kakšen poseben postopek regeneracije, da se vključite v normalno življenje, ali pa preprosto nadaljujete delo v vojski?

Postopek je predpisan: po vrnitvi z misije so najprej na vrsti podrobni zdravniški pregledi, da se ponovno ugotovi zdravstveno stanje posameznika, ki je bil udeležen na misiji, potem sledijo različni razgovori, intervjuji, nato pa obvezen dopust, ki je predpisan in ga nadrejeni ne more preklicati – da se pač posameznik regenerira in počasi vrne v domače okolje.

Kakšne ambicije pa imate zdaj, po že dveh misijah v tujini? Nameravate kandidirati za sodelovanje še na kakšni v prihodnje?

Seveda.

Kje konkretno?

Konkretno težko rečem, saj je, kot sem že omenil, odhod na misijo vsaj z mojega vidika odvisen predvsem od tega, da se doma dogovorimo, da na misijo grem. Misija je zame kot vojaka veliko preprostejša kot za mojo družino, ki ostane sama. Ker je preteklo komaj leto dni, odkar sem prišel nazaj, je zdaj moja prioriteta, da še nekaj časa ostanem doma. Čez dve, tri leta pa spet: ali me bodo določili ali pa se bom javil, odvisno od aktivnosti, ki jih bo v tistem trenutku Slovenska vojska izvajala.