Nedelja, 30. 10. 2022, 21.54
2 leti
Mož, brez katerega morda ne bi bilo slovenskih medijev
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,12
14
Primož Trubar je oče slovenskega knjižnega jezika. Z oblikovanjem pisanega jezika je postavil temelje, na katerih je lahko zrasla slovenska književnost. Lasten knjižni jezik je Slovencem tudi omogočil, da so se lahko od konca 18. stoletja naprej pojavili časopisi v slovenskem jeziku.
Ena od posledic Luthrove reformacije je bil tudi vznik slovenskega knjižnega jezika, katerega oče je slovenski protestant Primož Trubar. Slovenski knjižni jezik je bil podlaga, ki je v 19. stoletju omogočila razvoj Slovencev v sodobno politično skupnost.
Nemški verski reformator Martin Luther je bil katoliški duhovnik, avguštinski menih in profesor teologije na univerzi v Wittenbergu, ki je 31. oktobra 1517 nadškofu Albertu v Mainz poslal pismo s 95 tezami, v katerih je nasprotoval prodajanju odpustkov (Cerkev je s prodajanjem odpustkov zbirala denar za obnovo Bazilike svetega Petra v Rimu, op. p.). Pozneje se je iz tega razvila legenda, da je teze nabil na vrata cerkve v Wittenbergu.
Rojstvo slovenskega knjižnega jezika
Postranska posledica Luthrovega protestantizma je bil tudi začetek prevajanja krščanskih verskih besedil (ta so bila prej večinoma v latinščini in grščini) v jezike, ki jih je razumelo tudi preprosto ljudstvo in ne zgolj učenjaki. Tako je v drugi polovici 16. stoletja tudi slovenščina dobila svoj knjižni jezik. Tega velikega podviga se je lotil Primož Trubar.
Ko je Trubar začel ustvarjati knjižni jezik, s katerim bi protestantizem približal lubim Slovencem, je bila slovenščina že kar nekaj dolgih stoletij samosvoj jezik, drugačen tudi od neposredne slovanske soseščine južneje od nas. Tudi zaradi velikega števila izposojenk iz nemščine.
Trubar ter Hrvati in Bezjaki
To je sčasoma ugotovil tudi Trubar, ki je sprva želel s svojim knjižnim jezikom nagovoriti tudi Hrvate in Bezjake, kot so takrat pravili današnjim kajkavcem oziroma kajkavskim Hrvatom. Trubar je tako leta 1555 v Matejevem evangeliju (tudi Matevžev evangelij) kot govorce slovenskega jezika naštel Kranjce, Korošce, Štajerce, Dolenjce, Bezjake, Kraševce, Istrane in Hrvate (v Trubarjevem izvirniku: Crainci, Coroshci, Shtaierji, Dolenci, Besiaki, Krashouci, Istriani, Crouati).
Postranska posledica verske reformacije, ki jo je sprožil Martin Luther, so bili tudi prevodi verskih besedil v običajnim ljudem razumljive jezike. Tako je v drugi polovici 16. stoletja tudi slovenščina dobila svoj knjižni jezik.
A kmalu je iz kroga morebitnih uporabnikov svojega knjižnega jezika potiho "odstranil" Crouate oziroma Hrvate (v prvi vrsti so bili verjetno mišljeni govorci čakavskega narečja, ki je že imel svojo knjižno obliko), po letu 1560 pa tudi ni več nagovarjal Bezjakov oziroma kajkavcev. Razlog je bila polemika z v Zagrebu rojenim Pavlom Skaličem (ta je nekaj časa tudi živel v Ljubljani in je osebno poznal Trubarja).
Trubarjeva polemika s kajkavcem Skaličem
Skalič (Paulus Skalich v latinščini) je trdil, da je Trubarjev jezik razumljiv samo Slovanom, ki živijo na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem, ne pa tudi Slovanom, ki živijo na Zgornjem Ogrskem (Slovaki, op. p.), Poljakom, Čehom, Moravcem, Rusom (današnji Ukrajinci, op. p.), Moskovitom (današnji Rusi, op. p.), Ilirom (govorci jezika, ki je v 19. stoletju dobil ime srbohrvaški, op. p.) in tistim Slovanom, ki prebivajo okrog Zagreba (latinsko qui circa Zagrabiam sunt). Pri zadnjih so seveda mišljeni kajkavci.
Trubar je leta 1560 v enem od svojih pisem württemberškemu vojvodi Krištofu v nemščini zapisal, da lahko o njegovem knjižnem jeziku presojajo Kranjci, spodnji Štajerci, Korošci, Istrani in prebivalci Slovenske marke (Creiner, Vntersteyrer, Kherner, Histerreicher vnd die Windischen Märkheren /Slovenska marka je obsegala del današnje Dolenjske, op. p./), ne pa tudi Bezjaki, Hrvati, Čehi ali Poljaki (Beßyackhen, Crobaten, Behaim oder Poln).
Trubarjevi Kranjci in Slovenci
Podobno je Trubar izključil Bezjake tudi v predgovoru v drugem delu Novega testamenta iz leta 1560, saj zapiše, da njegov jezik in pisavo razumejo ljudstva naslednjih dežel: " ... Creineren, Vndersteyreren, Kärneren, Karschneren, Histerreicheren, vnd Windischen Märkeren (sl. Kranjci, spodnji Štajerci, Korošci, Kraševci, Istrani in prebivalci Slovenske marke)." Bezjakov tukaj ni omenjenih.
Primož Trubar (1508–1586) je bil bistroumen, odločen in zagnan človek. Lotil se je velikega podviga: jeziku, ki je bil – če odštejemo kratke rokopise – brez pisne tradicije (Brižinski spomeniki so bili takrat še neodkriti, da bi se lahko Slovenci nanje sklicevali ali se morda zgledovali po njih) in že zelo narečno razslojen, dati knjižno obliko.
Po letu 1560 je torej Trubar nagovarjal le še zgoraj imenovane Kranjce (k njim je verjetno v širšem pomenu besede prišteval tudi prebivalce Posočja in Krasa, op. p.), spodnje Štajerce, Korošce, Istrane in prebivalce Slovenske marke. Vse te je na kratko s skupnim imenom poimenoval kot Kranjce in Slovence (Krajnci inu Slovenci) oziroma, kot je nekoč zapisal v nemščini, dises Creynerisch vnd Oberwindisch gutherzig Volck (sl. to kranjsko in slovensko dobrosrčno ljudstvo). Za Trubarja so bili Kranjci in Slovenci eno ljudstvo z dvema imenoma.
Oznako oberwindisch je Trubar v nemščini uporabljal zato, ker so Nemci v 16. stoletju s pojmom windisch označevali tako Slovence kot današnje kajkavske Hrvate. S pojmom oberwindisch (ta pojem je zajemal predvsem štajerske in koroške Slovence, to je nekranjske Slovence) je tako Trubar tudi Nemcem oziroma nemško govorečim jasno povedal, da Bezjakov ne vključuje več v svojo kranjsko-slovensko jezikovno skupnost.
Dolgoročne posledice protestantske književnosti
Jezikovno-knjižna dejavnosti Trubarja in njegovih protestantskih somišljenikov (na primer Jurija Dalmatina, ki je prevedel v slovenščino celotno Sveto pismo) je imela dolgoročne posledice za Slovence.
Dalmatinova biblija je bila natisnjena v Wittenbergu leta 1583 z letnico 1584. To je prvi prevod celotnega Svetega pisma v slovenščino.
Slovenskemu ljudstvu, ki se je na jugu vzhodnih Alp in na zahodnem robu Panonske nižine izoblikovalo po večstoletnem razvoju, so slovenski protestanti, kljub njegovi razbitosti na več dežel, dali podlago za njegov razvoj v skupnost ljudi, ki se zaveda skupnega jezika in skupnih korenin.
Slovenski jezik kot jedro slovenskih narodnih zahtev
Slovenci smo tako v obdobje narodnega preporoda v 19. stoletju stopili predvsem kot skupnost ljudi, ki jih povezuje skupen jezik. Osrednja točka slovenskega narodnega programa v 19. stoletju je bila prav uveljavitev slovenskega jezika na slovenskem narodnem ozemlju. Tudi zahteva po Sloveniji oziroma Zedinjeni Sloveniji temelji na jeziku – je namreč zahteva po združitvi govorcev istega jezika v eno politično enoto.
14