Modra kri na sončni strani Alp

Kljub temu da se Slovenija v svoji turistični ponudbi rada pohvali kot dežela gradov, je bilo o usodi njihovih stanovalcev do zdaj zapisano bore malo. Tako je prejšnji mesec, sicer brez večje medijske pozornosti, izšla knjiga zgodovinarja Mihe Preinfalka in Mariana Rugaleta Blagoslovljeni in prekleti 1. del, v kateri sta avtorja podrobneje opisala življenja 40 plemiških rodbin iz slovenskega prostora, ki so svoj plemiški naziv pridobile v 19. in 20. stoletju. Njuno delo je prvi poskus genealoškega pregleda plemstva na Slovenskem. "Nekoliko bolj udaren naslov Blagoslovljeni in prekleti simbolično odseva usodo plemstva do današnjih dni. Nekoč družbena elita s privilegiji, torej 'blagoslovljeni', so po prvi svetovni vojni, zlasti pa potem v drugi svetovni vojni in po njej postali 'prekleti'," nam naslov knjige predstavi Preinfalk.

Pojasni nam, da so bili plemiški nazivi po razpadu Habsburške monarhije leta 1918 odpravljeni, tako v Kraljevini SHS kot tudi v sosednji Avstriji. Pred tem je bilo na slovenskih tleh več deset, verjetno pa več sto plemiških družin, če upoštevamo tudi tiste najstarejše, kot so bili na primer Auerspergi, Lichtenbergi, Attemsi in Herbersteini, pa najmlajše, ki so bile v plemiški stan povzdignjene proti koncu monarhije, nekatere še celo oktobra 1918.

Po ustanovitvi kraljevine SHS je bila njihova usoda različna. Nekatere so se izselile takoj, druge so poskušale vztrajati, a so jih pregnale gospodarske sankcije (sekvester, agrarna reforma), spet tretje so prevzele jugoslovansko državljanstvo (Auerspergi s Turjaka, Thurni …). Zadnje, ki so tudi obdržale del svoje nekdanje posesti, so postale žrtve druge svetovne vojne. Bile so razlastninjene, pregnane, nekatere celo pobite. Družina Auersperg Usodo svoje družine nam je zaupala mednarodno uveljavljena onkologinja in dolgoletna profesorica na medicinski fakulteti v Ljubljani (med drugim je bila tudi mentorica borcu za pravice bolnikov ljubljanske onkologije dr. Eriku Breclju) dr. Marija Auersperg, ki je tudi potomka ene od najstarejših in najslavnejših rodbin na Slovenskem – grofov Auersperg, poznanih tudi pod imenom Turjaški. Spominja se, da so jih na božični večer leta 1945 želeli izseliti. Mamo je prepoznal partizanski oficir, ki je bil tovariš njenega brata, padlega v partizanih. Ob vedenju, da sta bila oba mamina brata partizana in da njen oče ni nikoli sodeloval z okupatorjem ter da se je vedno opredeljeval za Slovenca, je sklepal, da so se na železniškem vagonu znašli pomotoma. Tako so jih do razjasnitve razmer odpeljali v zapor. Starše so po nekaj dneh izpustili, njo pa odpeljali v bolnišnico na infekcijski oddelek, saj je prebolevala škrlatinko. Očeta so po nekaj dneh znova zaprli.

"Z mamo sva ostali sami brez sredstev za preživljanje, in to v času, ko je bilo vse na karte, od živil do drugih potrebščin. Preselili sva se v Kamnik k mamini teti. Kar nekaj časa sva živeli v hudi revščini, dokler ni mama uredila formalnosti, ki so ji omogočile, da se je zaposlila in pridobila državljanske pravice. Očeta kljub poizvedovanju in iskanju po vseh uradnih in neformalnih poteh nisva našli, niti nisva izvedeli, kje se je končala njegova pot. To obdobje me je gotovo zelo zaznamovalo za vse življenje, ker vse te groze ni mogoče pozabiti in izprati iz duše. Zelo pa sem hvaležna mami, ki me je vzgajala tako, da ne smem soditi ljudi glede na njihovo pripadnost levim ali desnim, temveč jih moram presojati po njihovih človeških vrednotah. Zasluga te vzgoje je, da me ni zastrupila maščevalnost in da travme iz mladosti niso vplivale na moje presoje ljudi v poznejšem življenju. Prav zato, ker nisem imela predsodkov, sem lahko spoznala nekaj krasnih ljudi, ki so bili predstavniki leve politične strani, a smo kljub temu postali dobri prijatelji in sodelavci," se spominja tistih časov dr. Auerspergova.

Na vprašanje, na katero dediščino svojih prednikov je najbolj ponosna, odgovarja, da si lahko ponosen zgolj na tisto, kar si naredil sam, in da ni prav, če bi se kitili s tem, kar so napravili predniki. Dodaja pa, da spoštuje več lastnosti, po katerih so se odlikovali. Čuti odgovornost, da s svojim načinom dela in pogledom na življenje ne osramoti njihovega spomina:

"Spoštujem njihov pogum in dosežke pri obrambi dežele pred Turki, njihovo podporo umetnosti, ljubezni do knjig, mecenstvu, pa tudi sposobnost dobrega upravljanja posesti in trdno pripadnost razvejani družini. Družinski arhivi Auerspergov so še vedno neprecenljiv študijski vir zgodovinarjem. Imeli so eno od največjih knjižnic na našem ozemlju. Omeniti moram pa tudi, da so do smrti skrbeli za svoje ostarele služabnike, kar v tedanjih časih ni bilo prav pogost pojav."

Slovenski plemiči Preinfalk nam pojasni, da so sicer po drugi svetovni vojni na Slovenskem ostale večinoma mlajše, manj znane plemiške rodbine, ki so se (vsaj na zunaj) povsem integrirale v jugoslovansko družbo in svojega plemiškega porekla niso javno poudarjale: "Kljub temu so bili številni posamezniki zaradi svojega porekla še vedno pogosto žrtve šikaniranj in nepravične obravnave, zato so številni še danes nezaupljivi in se nočejo izpostavljati."

S trditvijo, da lahko danes govorimo o slovenskih plemičih, se strinja pogojno. Naziv so pravno-formalno pridobili od vladarja, temu je pripadalo plemstvo. Tako lahko na našem ozemlju govorimo o plemstvu Svetega rimskega cesarstva in nato o avstrijskem oziroma ogrskem, če je cesar podelil naziv kot ogrski kralj. Plemiški naziv je bil večinoma podeljen za izjemne dosežke. Na primer za 30-letno neprekinjeno službo v vojski ali državni upravi in nekatera odlikovanja. Razlog je lahko bilo tudi veliko bogastvo (tukaj lahko govorimo o nakupu plemiškega naziva). Slovenska oziroma slovanska imena je med poplemenitenimi mogoče zaslediti že v srednjeveških listinah. Teh je bilo od novega veka vedno več. Med njimi lahko na primer najdemo družino Oblak, pozneje barone Wolkensperge, družino Rakovec, pozneje barone Raigersfelde, in družino Jelovšek, pozneje viteze Jellouschgge.

Elita s privilegiji Avtor knjige o plemičih še razlaga: "Na plemstvo še danes večinoma gledamo kot na nekaj tujega, eksotičnega, čeprav je bil ta sloj v preteklosti nekaj povsem običajnega v skoraj vseh evropskih državah. Zato je narobe, da poskušamo na preteklost gledati z današnjimi očmi in jo vrednotiti z današnjimi merili."

Plemstvu, ki je bilo na našem prostoru, velikokrat pripisujemo lastnosti, kot so protislovenskost, izkoriščanje slovenskega kmeta in tujerodnost. Pri zadnjem Preinfalk postavi vprašanje, kako lahko kot tujo označimo neko plemiško družino, ki je na slovenskem prostoru živela skoraj tisoč let. Pojasni tudi, da sta bila nacionalnost in jezik v preteklosti veliko bolj kompleksna, kot poskušamo prikazati danes. Kot primer navede enega od najbolj zavednih Slovencev Frana Šukljeta, ki je v svoje spomine zapisal, da sta se z ženo Slovenko iz Novega mesta med seboj pogovarjala v nemščini. Ta je bila namreč takrat jezik višjega sloja. Sicer je fevdalizem kot družbeni red temeljil na izkoriščanju podložnikov ne glede na nacionalnost. Tako je na primer plemič slovenskega porekla lahko imel nemško govoreče podložnike:

"Plemstvo je bilo ena od faz v razvoju družbe, ta pa je z idejami o pravičnejši in brezrazredni družbi postajala vedno bolj anahronistična in je doživela svoj konec. Če pogledamo današnjo družbo, vidimo, da ideja plemstva, torej neke vrste elite s privilegiji, še zdaleč ni preživeta. Marsikje je bilo staro plemstvo odpravljeno le zato, da je lahko nastalo novo."

Plemeniti Zmago Jelinčič Da lahko mirno govorimo o slovenskih plemičih, pa meni verjetno najbolj znan plemič v Sloveniji, poslanec Zmago Jelinčič Plemeniti. Plemstvo je bilo v preteklih obdobjih povezano s pokrajino oziroma deželo, kjer je živelo. V odvzemu oziroma prepovedi uporabe plemiških nazivov, ki velja tudi v Sloveniji, ne vidi nobenega smisla razen značilne slovenske zavisti. Pojasni, da je pri nas naziv mogoče uporabljati in nositi le kot del priimka. To je storil tudi on. Želja po tej spremembi je pri njem zorela, odkar je v madžarskih arhivih odkril dokumente, ki pričajo o podelitvi plemiškega naziva njegovim prednikom leta 1715.

"Moja rodbina je bila nato še povišana v najvišje plemstvo 6. septembra 1756 z dekretom cesarice Marije Terezije. Naziv najvišjega plemstva obenem z baronskim grbom je po odločitvi avstrijske cesarice podeljen za vse večne čase, z možnostjo dedovanja, tako po moški in kot tudi po ženski liniji, z vsemi pripadajočimi pravicami, ki izhajajo iz te pozicije. Če imam torej pravico nositi ta naziv, le zakaj ga ne bi, saj cesarica Marija Terezija ni podeljevala plemiških nazivov tjavendan, ampak so bile to izjemne priložnosti," razlaga Zmago Jelinčič Plemeniti.

Dvomljivcem o njegovem poreklu Jelinčič med drugim ponuja branje njegove knjige Slovenska grb in zastava – heraldika in veksilologija. To naj bi bila, tako pravi Jelinčič, tudi edina slovenska knjiga v zadnjih petdesetih letih, ki je bila uvrščena na police vatikanskega tajnega arhiva in vatikanske knjižnice.

Miha Preinfalk in Mariano Rugale pripravljata novo knjigo Eden od avtorjev v uvodu omenjene knjige, Mariano Rugale, ki se z zbiranjem gradiva o plemiških družinah na Slovenskem ljubiteljsko ukvarja že več kot 70 let (o njegovi zbirki je zgodovinar Jože Dežman zapisal, da "gre za neprecenljiv mozaik epigrafičnih, heraldičnih, genealoških in topografskih virov, ki na novo osvetljujejo v nacionalno-zgodovinskem spominu na rob odmaknjeno plemstvo"), je pri verodostojnosti Jelinčičevega plemiškega porekla sicer nekoliko previden. Pravi, da zanesljivih virov o tem kljub iskanju za zdaj še ni našel, medtem ko nam Preinfalk pojasni, da njegova trenutna raziskava zajema zgolj slovenske in avstrijske arhive ter da ga madžarski še čakajo v prihodnosti. V prihodnosti, natančneje še letos, pa nameravata avtorja izdati tudi drugi del knjige, v kateri bosta sledila začrtani poti prve in tako predstavila še drugi sklop tukaj živečih družin, ki so pridobile svoj plemiški naziv v 19. in 20. stoletju. Preinfalk upa, da se njuno delo pri tem ne bo ustavilo, saj je njegova želja predstaviti čim več rodbin, tudi starejših, ki so dolga leta krojile usodo ljudi na Slovenskem.