Nedelja, 19. 10. 2025, 16.58
1 ura, 7 minut
Gasilec Marjan Bolhar: Nikoli si ne bi odpustil, če bi se komu kaj zgodilo. Za vsakogar tukaj bi bil pripravljen umreti. #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,56
Poleg redne službe gasilca se je Marjan Bolhar do pred nekaj let profesionalno ukvarjal s kikboksom. Takrat je bilo vse, tudi družinsko življenje, podrejeno športu, pripoveduje Bolhar. Prizna, da je bilo izredno naporno. A je vztrajal, ker je vedel, za kaj. Za medaljo.
"Ker vem, da imam za sabo dobro ekipo, nikdar nisem začutil, da je moje življenje ogroženo. Zaupam ekipi, varujemo drug drugega, saj je varnost na prvem mestu. Nikoli si ne bi odpustil, če bi se komu kaj zgodilo. Za vsakega sodelavca bi bil pripravljen umreti, za Slovenijo bi bil pripravljen umreti," nam pove poklicni gasilec in nekdanji vrhunski športnik Marjan Bolhar. Z njim smo se srečali v prostorih Centra za zaščito in reševanje Domžale, kjer se, poleg v ringu, počuti najbolj domače.
Srčnost, empatičnost in vztrajnost so vrednote, ki odlikujejo našega tokratnega sogovornika. Marjan Bolhar je že 17 let predan gasilec. Kot pravi, čuti veliko odgovornost, da dobro opravlja svoje delo in pomaga ljudem. Vsakogar, ki razmišlja o tem, da bi postal gasilec, spodbuja, naj poskusi. "Če si nekdo tega zares želi, naj se potrudi in opravi sprejemno testiranje. V gasilskih vrstah bo dobrodošel. Sicer pa kmalu ugotoviš, da ni dovolj, da ti je ta poklic samo všeč, ampak mora biti to tvoje poslanstvo. Ljudje ti zaupajo in ti moraš njihovo zaupanje upravičiti," meni Bolhar.
"Vem, da bom domov prišel živ in zdrav, ker imam za sabo takšno ekipo."
Vsi za enega, eden za vse
Poleg želje pomagati ljudem, ga je h gasilstvu pritegnilo timsko delo ekipe, ki diha kot eno. Varujejo drug drugega in, kot pravi Bolhar, kolegom v ekipi popolnoma zaupa. Naj bo intervencija še tako zahtevna, nikoli ni začutil, da bi bilo njegovo življenje ogroženo: "Ker vem, da imam za sabo dobro ekipo, nikdar nisem začutil, da je moje življenje ogroženo. Zaupam ekipi, varujemo drug drugega, saj je varnost na prvem mestu. Nikoli si ne bi odpustil, če bi se komu kaj zgodilo. Za vsakogar tukaj bi bil pripravljen umreti, za Slovenijo bi bil pripravljen umreti."
Drug drugega zelo dobro poznajo, saj skupaj preživijo celo več časa kot doma z družino. "Zelo smo povezani, veliko se pogovarjamo, smo prava ekipa. Če ne bi bilo tako, ne bi zdržali pritiskov, ki so del takšne službe. Po večjih, težkih intervencijah vse analiziramo. Pogovor je vedno najboljša terapija."
Ob našem obisku je že dišalo s skupne kuhinje, kjer je vsak dan eden od sodelavcev zadolžen za pripravo kosila. "Če ne drugje, se tukaj naučiš kuhati," se pošali Marjan Bolhar.
Ženi je dal obljubo
Enako kot podpora sodelavcev je pomembna podpora domačih. Bolhar prizna, da brez podpore družine, še posebej žene, danes ne bi bil tukaj, kjer je: "Z ženo sva skupaj že 27 let. Še preden sem postal poklicni gasilec, je sprejela moje delo. Podpora domačih je izredno pomembna. Veliko sem bil zdoma in kot se rado reče, je tri stebre v hiši podpirala žena. Nase je prevzela velik del bremena. Ko sem še tekmoval, je bilo vse podrejeno kikboksu. Doma smo recimo imeli dve kuhinji, saj sem moral jaz paziti na vsak grižljaj hrane. Nisem smel jesti kruha, kavo sem začel spet piti šele nekaj let nazaj. Ko se pripravljaš na tekmovanja, je v boju pomembna vsaka malenkost. Mogoče bi še vedno tekmoval, a sem ženi obljubil, da bom končal kariero."
Zaupa nam, da ima na vsaki intervenciji v žepu uniforme majhno igračko, ki jo je pred leti na skrivaj vzel svojemu sinu. "To je za srečo. Sinu sem šele pred kratkim povedal, da je vedno z mano," z nasmehom na obrazu pove Bolhar.
V žepu uniforme ga na vsaki intervenciji spremlja sinova igračka, ki mu prinaša srečo.
Vrhunski šport je krut
Še preden je šel med gasilce, se je v življenju Marjana Bolharja vse vrtelo okoli športa. V mladosti je treniral BMX, a je zaradi poškodbe ta šport opustil in vstopil v svet borilnih veščin. Začel je kot boksar, nato pa se je v celoti posvetil kikboksu. Do leta 2020 se je profesionalno ukvarjal z njim.
Šport mu je dal veliko, med kikboksom in gasilstvom lahko potegnemo kar nekaj vzporednic, razmišlja Bolhar: "Šport te nauči discipline, vztrajnosti in poslušnosti. Tako kikbokser kot tudi gasilec morata imeti neko znanje, a na koncu nikoli ne veš, kaj te čaka. Ko greš v ring, ne veš točno, kaj te čaka, in enako je, ko greš na intervencijo."
Veliko ljudi ga je spraševalo, kako mu poleg redne službe gasilca uspeva zmagovati v ringu. Imeti moraš fokus in dober načrt, pove Bolhar. Velikokrat se je zgodilo, da se je vrnil s tekme in šel takoj naslednji dan v službo, ali pa je delal do zadnjega in šel naslednji dan na svetovno prvenstvo, kjer je osvojil medaljo.
"Imam tri otroke in nikogar ne bom v nič silil, ne v šport ne v gasilstvo. Samo usmerjal jih bom. Podpora je velika, apetiti majhni. Po pravici si niti ne želim, da bi šel kakšen od otrok v vrhunski šport, ker vem, koliko je odrekanja. Če si bodo to želeli, pa jih bom pri tem seveda podprl."
"Ob redni službi sem imel v času tekmovanj celo tri treninge na dan. Velikokrat se je zgodilo, da sem že pred službo naredil enega ali celo dva treninga, po službi je sledil še eden. Že sama služba gasilca je izredno psihofizično naporna, a nisem si mogel privoščiti, da bi bil v službi ali na treningu utrujen. Zavedal sem se, da moram trenirati, če želim doseči to, kar sem si zadal. To je bila medalja. Vrhunski šport je krut, veliko je odrekanja. To je cena, ki jo plačaš, če želiš uspeti kot vrhunski športnik," pripoveduje Bolhar.
V zelo lepem spominu so mu ostali sprejemi, ki so jih ob vrnitvi s tekmovanj v njegovo čast in ob uspehih doma pripravili sodelavci in člani kluba. "Za to sem izredno hvaležen. Čeprav sem bil ob vrnitvi domov izredno utrujen, ob takih trenutkih začutiš, da je ves trud poplačan."
Marjan Bolhar je gasilec v Centru za zaščito in reševanje Domžale. Njegova specializacija je potapljanje, specializiran pa je tudi za reševanje na divjih vodah in reševanje iz dvocevnih predorov.
Devetinštiridesetletni Marjan Bolhar se je do leta 2020 profesionalno ukvarjal s kikboksom in v svoji bogati športni karieri zbral več kot 300 nastopov. 15-krat je osvojil naslov državnega prvaka, odmevne rezultate je dosegel tudi v tujini. V Beogradu je zmagal na balkanskem prvenstvu, osvojil je prvo mesto ter naziv Best Fighter v Italiji in enkrat v Beogradu.
Dvakrat je zmagal na North America Championship v Torontu in zasedel tretje mesto na ameriškem odprtem prvenstvu v kikboksu v Las Vegasu. Leta 2018 je osvojil naslov svetovnega prvaka Oceanije v kikboksu. V Turčiji je bil razglašen za najboljšega borca in za to prejel nagrado Best Fighter. Uspešno športno kariero je sklenil s tekmovanjem na WAKO Odprtem prvenstvu Oceanije 2019. Leta 2020 se je na povabilo Arnolda Schwarzenegerja udeležil dobrodelnega dogodka za kalifornijske gasilce, kjer je kot edini Evropejec tekmoval v postavi desetih najboljših poklicnih gasilec.
V svoji športni karieri se je vseskozi tudi izobraževal in pridobil licenco trenerja boksa in trenerja kikboksa. Prav tako se ponaša z nazivom mojster borilnih veščin, 4. dan v kikboksu, in mojster borilnih veščin, 1. dan v aikidu.
"Ne počutim se dobro, če sem nekoristen"
Ker svojo strast in znanje o borilnih večinah rad predaja naprej, je v Domžalah ustanovil klub borilnih večin. Borilnih veščin uči tudi otroke s posebnimi potrebami v OŠ Roje in upokojence v Domu upokojencev Domžale, kjer so stanovalci navdušeni nad njim.
"Zavedam se, da meni nič ne manjka, in zato dajem tistim, ki mogoče nečesa, kar jaz imam, nimajo. Ne počutim se dobro, če sem nekoristen. Moj dan mora biti zapolnjen, 24 ur je premalo za vse, kar si zadam narediti," o tem, kaj ga žene pri tem, da ljudem lepša dneve, pove Bolhar.
"Nikoli nisem potreboval nekoga, da bi me motiviral. Mene motivira disciplina in pripadnost športu ali gasilstvu. Mogoče sem eden tistih, ki bi se morali držati malo nazaj. Od sebe vedno dam vse, kar imam."
