Slovenci vedno znova – kljub aferam, ki občasno pretresejo kakšno dobrodelno organizacijo – dokazujemo, da smo dobrodelen narod in da nam je mar za soljudi. Tokrat o slovenskih botrih tujim otrokom.
"Botrstvo se mi zdi odlična zamisel, ker si to lahko privošči vsakdo, ki ima službo, saj gre za 21 evrov na mesec. Če lahko s tem nekomu pomagam, zakaj pa ne?" se sprašuje Darja z Gorenjske, ki je "posvojila" otroka iz Angole, denar pa nakazuje prek Misijonskega središča.
Slovenci smo dobrodelni
O tem, da smo Slovenci dobrodelni narod, ni nobenega dvoma. Radi priskočimo človeku v stiski, kar dokazujejo tudi razne pomoči ob naravnih katastrofah v Sloveniji, veliko ljudi sodeluje pri zbiranju denarja tudi prek televizijskih oddaj, kot je na primer oddaja Maria Galuniča Spet doma, znan pa je tudi že nekajletni dogodek v ljubljanskem Tivoliju, ko se denar za potrebne pomoči zbira z organizacijo koncerta na prostem, sredstva pa so namenjena žrtvam kaznivih dejanj, ki jim pomaga Beli Obroč. In čeprav velja splošno prepričanje, da bi bilo bolje, če bi pomagali svojim otrokom kot tujim, pa preseneča, da je botrov, ki finančno podpirajo otroke tretjih držav, precej.
"Odzivnost Slovencev za pomoč otrokom v državah v razvoju ter za izvajanje programov izobraževanja za razvoj je pohvalna. Kljub pavšalnim mnenjem je zavest Slovencev visoka, prav tako informiranost. Včasih smo bili sami država prejemnica Unicefove pomoči, danes je naša odgovornost, da sami prispevamo za otroke današnjih držav v razvoju, seveda ob dodatni skrbi za domače otroke," je zapisala Mateja Kozole iz službe za odnose z javnostmi na Unicefu.
Si z dobrodelnostjo peremo vest?
"Velikokrat slišim, da si Slovenci z dobrodelnostjo peremo vest, zato je zelo pomembno, kaj te vodi v to, da se odločiš za botrstvo. Pri nama z možem je to predvsem želja, da za seboj pustimo boljši svet, kot smo ga dobili mi, in v to je všteto vse; od dobrih odnosov z ljudmi do pomoči v domačem okolju, ko smo organizirali novoletno praznovanje za brezdomce, različne ekološke in druge tabore, pa vse do tega, ko vsak dan gledamo, koliko težav je na svetu, in si mislimo, da tako ali tako ne moremo ničesar spremeniti. S tem se ne morem strinjati, saj bi bil svet, če bi človek naredil eno samo tako stvar, bistveno boljši," je prepričana Darja.
"Za botrstvo devetletni deklici iz Gane sem se odločila po tistem, ko je moja sestra v Gani izdelala diplomsko nalogo na to temo in mi je podrobno opisala, kakšne težave imajo. Meni 22 evrov, ki jih prek društva Humanitas namenim deklici, ne pomeni toliko, oni pa lahko s tem denarjem, ki jim resnično veliko pomeni, naredijo veliko," pojasni Helena iz Vodic. Del darovanega denarja gre za deklico, ki se je rodila materi samohranilki s štirimi otroki, del pa za vso skupnost, za izobraževanje …
Meni se to ne zdi ne vem kako huda dobrodelnost, še dodaja Helena: "Eni pač dajo v pušico po nedeljski maši, drugi svoji najljubši natakarici … A dejstvo je, da me poročila o Afriki vedno ganejo. Vem, da ne morem spremeniti sveta kot ameriški predsednik, lahko pa prispevam drobno malenkost k boljšemu svetu."
Šolanje pri nas obvezno, v tujini ne
"Od februarja lani omogočava z možem šolanje zdaj 17-letni deklici iz Kolumbije, denar pa nakazujeva prek fundacije Bosa noga, katere ustanoviteljica je pevka Shakira," pojasni tudi Janja iz Ljubljane in dodaja, da komunikacija deluje izključno prek fundacije, saj naj ne bi bilo zaželeno, da bi se varovanec in boter čustveno preveč navezala. In zakaj pomagate otroku iz tujine in ne iz Slovenije? "Seveda je tudi pri nas veliko otrok, ki potrebujejo pomoč, a glavni razlog je, da je pri nas šolanje otroka obvezno po zakonu, drugje pa ne," pravi Janja.
Obveznosti, ki jih imajo otroci do svojih botrov, so pridno učenje, nekajkrat na leto pa botri od svojih varovancev dobijo tudi kakšno zahvalno pismo, v katerem sporočajo tudi, kako napredujejo.
Unicef: Posvojitev bi poglobila razlike med otroki iste lokalne skupnosti
Program Starši otrok sveta, eden od Unicefovih programov, ne pomeni posvojitve na daljavo, opozarjajo na Unicefu. "Naš program je usmerjen k vsem otrokom v lokalni skupnosti, ki potrebujejo pomoč. Zgradimo na primer vodnjak za vso vaško skupnost namesto samo za enega, zgradimo šolo za vso vas namesto plačevanja šolnine zgolj enemu otroku," pojasni Kozoletova. "Izbira posameznega otroka bi pomenila selektiven pristop in privilegiranost posameznikov, kar je v nasprotju z Unicefovim delovanjem, zato posvojitev izbranega otroka na daljavo ni mogoča," so prepričani na Unicefu in poudarjajo, da bi neposredna posvojitev še dodatno poglobila razlike med otroki iste lokalne skupnosti.
Unicefovi Starši otrok sveta so mesečni darovalci, s prispevki pa zagotavljajo potrebščine, kot so čista voda, izobrazba, zdravstvena oskrba. Osem evrov pokrije stroške hrane za 200 otrok na mesec, s 15 evri lahko kupijo 54 mrež proti malariji, z 20 evri na mesec je zagotovljeno cepivo proti šestim otroškim nalezljivim boleznim za 12 otrok.
Rednih mesečnih darovalcev je na Unicefu okoli 13 tisoč, vseh tistih, ki darujejo, pa več kot 30 tisoč, kažejo podatki Unicefa. "Leta 200 je bilo na Društvu Unicef zaposlenih šest oseb, prispevek za programe pomoči otrokom je znašal nekaj manj kot milijon evrov. Danes nas je 12 zaposlenih, prispevek za programe pomoči otrokom pa je bil za leto 2010 več kot dva milijona in 400 tisoč evrov," pojasni Kozoletova.
Pomembno je zaupanje v organizacijo
Neuradno naj bi zaradi domnevnih nepravilnosti na Unicefu že opazili osip darovalcev; teh naj bi bilo okoli 1200 manj. Ali torej lahko zaupamo, da denar resnično dobijo tisti, ki so ga potrebni? "Seveda je veliko odvisno od zaupanja v organizacijo, prek katere daruješ. Jaz naj bi sicer načeloma zaupal organizaciji, da gre denar res za te otroke. Načeloma mi je vseeno, komu je namenjen, da je le za otroke, pa tudi ne verjamem, da gre ves denar prav zanje, zato dolgoročno razmišljam o neposrednem 'sponzoriranju' prek človeka, ki ga osebno poznam, mu zaupam in mu bom osebno izročil denar" je za siol.net pojasnil tudi Tomaž, tudi eden od botrov.
"Popotniki, ki hodijo po svetu, večkrat poročajo o tem, kako pomoč ni prispela do tistih, ki jim je bila namenjena, ali celo, da stvari, ki smo jih mi namenili ogroženim, prodajajo v trgovinah. Zato sem se pred odločitvijo pozanimala, kako je v resnici s pomočjo na terenu. Če bi ugotovila, da se denar porablja za druge namene, bi zagotovo prenehala sodelovati," pravi Helena.