Dan državnosti praznik le za izbrance

Pred dnevi pa je završalo selektivno vabljenje veteranskih organizacij na proslavo, kar je Slovence ponovno razdelilo na vaše in naše. Predsednik državnega zbora Gregor Virant je pod kritikami javnosti očitno popustil in tik pred zdajci na slavnostno sejo državnega zbora le povabil praporščake 13 slovenskih organizacij. Ali je torej dan državnosti praznik vseh državljanov? So samostojnost države dosegli le osamosvojitelji, ali imajo zasluge za nastanek države tudi tisti Slovenci in Slovenke, ki so se za državo borili v prejšnjih dveh svetovnih vojnah?

Osebno se mi zdi razpravljanje o stvareh, ki narod razdvajajo, škodljivo in me osebno žalosti. Delitev je Slovence že pripeljala pred kočevska brezna in namesto da iščemo dobro, iščemo pomanjkljivosti. Navsezadnje je treba gledati tudi z drugega zornega kota. V primeru borcev gre za starejše ljudi, ki stvari sprejemajo bolj čustveno. In ker je letos ravno leto medgeneracijskega dialoga, se mi vse skupaj zdi še bolj nespametno.

Iskreno, bila sem navdušena, ko smo dobili svojo državo, da je Slovenija začutila svoj lastni narod in zadihala z lastnimi pljuči. Slovenija je mlada demokracija, ta mladost pa je izgovor, da ne moremo živeti skupaj. V prejšnji državi nismo mogli živeti skupaj z drugimi narodi, zdaj ne moremo živeti sami s seboj. Tako smo hrepeneli po lastnem otroku, da smo ga takrat, ko smo ga vzeli v naročje, močno poškodovali. Pa ne zaradi razvajanja, ampak zato, ker so si vsi želeli prilastiti očetovstvo. Ogorčena sem in žalostna, ker me na proslavo ne bo, čeprav sem želela sedeti v prvi vrsti, zdaj pa ne vem, česa bi se lahko oprijela.

Mi nismo dorasli, da bi imeli svojo državo. Medtem ko se ukvarjamo z oslovo senco, izgubljamo dragocen čas in energijo za takšne nepotrebne stvari. Pred nami in vso Evropo so problemi, ki so pomembni za življenje vseh nas. Politiki ne znajo razviti koncepta, da bi nam jutri šlo vsaj tako dobro kot pred krizo.

Mislim, da ob državni proslavi ne bi bilo prav, da se ljudi razdvaja, ker je tega že tako ali tako preveč. Po drugi strani pa razumem zdajšnjo vlado, da se želi otresti nekaterih nevidnih sil. V vsakem primeru bi vladi predlagal, da na proslavo ob državnem prazniku povabi tudi druge, da bo ta praznik praznik vseh državljanov.

Nisem na tekočem z dogodki glede državne proslave, ne poznam ozadja spletk, ne podpiram političnih, verskih, rasnih ali nacionalnih vojn, vseeno pa: kdor se bori za plemenito stvar, je vreden enakega spoštovanja ne glede na tekočo politično stran. Vem le to, da je težko biti pripadnik "tujega" naroda, čeprav se sam ne počutiš tujca. Ne morem pa si predstavljati, kako je žrtvovati življenje za eno državo, jo izgubiti, geografsko in čustveno, tvoja vera vanjo pa je od drugih zanikana, požrtvovalnost ignorirana, dostojanstvo vzeto.