Slovenka iz Maroka: Ko sem se vrnila v Slovenijo, je bil res šok #intervju

Pot vas je popeljala v oddaljeno kulturo, o kateri se zdi, da imamo Zahodnjaki veliko predsodkov. Povrh vsega ste šli tja kar sami. Kaj vas je vodilo?

V Maroko sem odšla zaradi študija in pisanja svoje magistrske naloge na temo feminizma in položaja tamkajšnjih žensk, pri tem pa sem opravljala tudi terenske vaje in pogovore z Maročani. 

Kako je kot ženska druge kulture prisesti k maroškemu moškemu in se z njim tudi intimno pogovarjati na štiri oči, pri tem pa se poskušati vživeti v njihov način življenja in mentaliteto?

Pogled na medino, stari del mesta Fez. Foto: Osebni arhiv

V nekaterih primerih sem bila resnično šokirana nad tem, da se za določene stvari v okviru izobraževanj preprosto kima, realnost pa je druga. To sem ugotovila predvsem takrat, ko sem imela intervjuje z moškimi študenti. Zares sem bila šokirana.

V kakšnem pogledu?

V nekem intelektualnem okolju so se strinjali, da mora biti ženska politično dejavna, ekonomsko neodvisna, da se sama odloči, ali se bo zakrivala in kako bo delovala. Ko pa sva bila z moškim sama, mi je kakšen celo povedal, da je zaročen in je strogo za pokrivanje ženske ter da ženska spada samo v dom, kjer bo skrbela za otroke in bo na voljo njemu. 

Moški so mi rekli, da se mora ženska pokrivati zaradi varnosti. Ah, pa kakšne varnosti nekaj!  V smislu nevarnosti, ki so, seveda, drugi moški.

Novice Slovenka, ki ji je selitev v Avstralijo spremenila življenje

Dejali ste, da ste se večino pogovarjali z mladimi. Se vam zdi zaskrbljujoče, da ste ob mladih začutili, da se ni nič spremenilo in da se tako tradicionalni okvirji, ki so tudi zatirajoči, ne bodo razbili?

Moj optimizem je res padel, ko sem videla, kakšno miselnost imajo mladi. Ker sem se zavedala, da so to mladi izobraženi ljudje, kot ste sami omenili. In ravno ti mladi ljudje bodo nadaljevali to, kar so začele generacije pred njimi.

Kraljeva palača v Fezu. Foto: Osebni arhiv

Kako se v Maroku gledajo na zakrivanje žensk? Se poleg verskega razloga za to odločitvijo skriva tudi to, da si ženske ne bo želel kakšen drug moški? 

Različni razlogi so, ni ravno pogosto, da bi imeli moški več žensk. Imaš lahko, če si lahko to privoščiš, ker moraš vsaki enakovredno zagotoviti stvari, ampak to danes ni več praksa.

Spoznala sem, da je pokritost čisto osebna stvar vsake ženske posebej in vsaka posameznica ti bo dala drug odgovor. Lahko bo zaradi boga, čistosti, mogoče zaradi učenja skromnosti ali pa je imela babico, ki se je pokrivala in ji je bila velik vzor. Brez težave so lahko tudi odkrite. Ampak veste, ženske se ne počutijo zaradi tega nič kaj ujete.

Vedno je lažje reči: ''Ah, tega pa pri nas doma ni.'' Veliko se govori, vse dokler se to ne dogaja pri tebi doma in dokler ne pride v tvoj intimni prostor.

Novice Slovenska učiteljica v ZDA: Če mi dajo v roke orožje, grem takoj v Evropo

Mislim si, da potem ženske niso obremenjene z videzom, ker so zakrite. 

Na voljo imaš različne vrste izražanja svoje lepote. Če se zakrivaš, še ne pomeni, da ne boš obremenjen s svojim telesom. Zanimiva je statistika v Savdski Arabiji, saj veliko kupujejo ličila in spodnje perilo. Pa se seveda lahko vprašamo, zakaj bi se ženske lepo oblačile, če so tako ali tako zakrite. Za sebe. In zakaj se ličijo, če ne pokažejo svojega obraza? Za sebe.

Pomembno je, da se zavedamo drugačnosti in dovolimo tistemu, da je to, kar je sam.

Kako pa ste začutili odnos moški-ženska?

Skrb vzbujajoče je, ker puncam moški marsikaj obljubljajo, tako se hitro spustijo v spolnost, potem pa sledi stavek: ''Pa saj se midva sploh nikoli nisva srečala,'' dekle pa je lahko celo noseče. Predstavljajte si, v kakšnem položaju je ženska, ki je že zaradi okolja tako stigmatizirana, potem pa postane še bolj.

Gre za to, kdo lahko pokaže svoje telo in kdo ne. Določenih spektrov ne bom mogla nikoli razumeti, ampak zaradi tega, ker prihajam iz druge kulture. Tako kot tudi oni ne bodo nikoli mogli razumeti, zakaj se jaz slečem, ko grem na nudistično plažo.

Veliko se ustanavlja različnih društev, ki pomagajo ženskam, pa tudi varne hiše. Veliko več se je začelo tudi govoriti. Je pa kljub temu res, da se nekaj lahko govori, nekaj pa se potem živi in sprejema doma, za štirimi stenami. Tudi mi smo se veliko pogovarjali o homoseksualnosti in so jo mnogi odobravali, ko pa smo zapustili razred, je bilo čisto drugače. 

Krema za posvetlitev kože. Takšnih in podobnih izdelkov je na tržišču veliko, kupijo se lahko tako v supermarketih kot na tržnicah. Foto: Osebni arhiv

Ste se kdaj počutili nelagodno ali ste celo občutili, da so vas vrednotili manj kot sebe, ker ste pripadnica druge kulture in vere?

Nikoli, prej me je motilo to, da so me vrednotili kot nekaj več. In to predvsem zaradi bele kože, ki je znak za višji statusni položaj, pri njih velja za nekaj izredno lepega. Včasih mi je bilo zaradi tega zelo naporno in neprijetno. 

Kako pa je hoditi po maroških ulicah kot tujec, povrhu vsega pa še kot ženska? 

Moram priznati, da me ni bilo strah. Ampak sem skrbela za svojo varnost, zvečer sem bila raje doma. Seveda je odvisno od dela, kje živiš. Sama nisem bila v turističnem delu in Fes je znan po kriminalu. Mi je pa ostala navada, da še vedno pogledujem za svojim hrbtom, ali kdo hodi za mano. 

Zdi se mi, da smo ljudje polni predsodkov in stereotipov o tem, kakšni so pripadniki drugih veroizpovedi in kultur. Kakšni so Maročani, kako ste jih začutili in spoznali?

To so zame najbolj dobrosrčni ljudje. Bila sem tudi na študiju v Franciji, pa sem se počutila veliko bolj osamljeno kot v Maroku. Seveda pa je odvisno od tega, kakšne ljudi spoznaš in skozi kakšno obdobje greš. Maroko je neverjetna izkušnja, spoznala sem tudi dve zelo dobri prijateljici.

''Hrana je zelo zelenjavna, sezonsko sadje imaš na vsakem koraku. Ampak je tudi zelo mastna, ogromno je olja in zaradi tega izpade zelo nezdravo. Marca sem že jedla jagode, študentje pa so se mi smejali. Jaz sem jim pa rekla: ''Pa vi sploh ne veste, kako pomemben dogodek v mojem življenju je to, da lahko marca jem jagode'' (smeh op. p.) Foto: Osebni arhiv

Verjetno se vam je nabralo kar nekaj izkušenj in doživetij.

Najbolj neverjetna izkušnja mi je bila obisk kopališča. Res nisem vedela, kaj naj pričakujem. Ko sem prišla notri, sem videla, da so vse ženske gole in zgoraj brez. Nisem mogla verjeti, kakšna razlika je to. Zunaj so bile vse ženske zakrite, potem pa sem prišla v neko okolje, kjer so bile zgoraj brez, pa četudi se med sabo niso poznale.

Novice Po vrnitvi iz ZDA: hčerkino otroštvo ima prednost pred sanjsko službo

Ali ženske to razgaljenost in intimo dojemajo kot medsebojno zaupanje?

Ja, seveda. Čudno bi bilo, da bi ostala oblečena. Smešno je bilo, ko so prišle zaposlene gospe in začele z mene vleči obleko. Res je bil šok. Jaz potrebujem čas in tudi pogum. One pa ne, kar obleko dol, vse dol. (smeh, op. p.) Po kopanju, ki je videti bolj kot polivanje z vedri vode, pa sem si izbrala še masažo, pri kateri si nisem mislila, da bo takšno trpljenje. (smeh, op. p.) To sploh ni bila masaža, glavo sem imela med nogami  gole ženske, ki je tako močno drgnila mojo kožo, da se ne spomnim, kdaj sem v življenju čutila takšno bolečino. (smeh, op. p.)

Vikend izlet v Rabat, Mančino najljubše mesto. Foto: Osebni arhiv

Omenili ste, da ste bili večkrat privilegirani zaradi bele kože. Ste to začutili tudi na kopališču z ženskami?

Niti ne, njihovo druženje sem dojela kot čas za njihovo povezovanje, intimno deljenje. Mlade in starejše ženske skupaj so druga drugo negovale, umivale lase, zalivale z vedri vode, vmes pa so se pogovarjale. To se mi je zdelo zelo lepo. Na takšen način se mi zdi, da človek pokaže človeku naklonjenost in da ga sprejme ter pokaže, da ga ima rad. Je pa res, da lahko človek kar hitro pozabi, kako smo si različni, in se moraš na to včasih tudi opomniti.

Vsaka ženska ima svojo življenjsko zgodbo, da se odloči za pokrivanje.

Novice Slovenka na Irskem: Skodelica kave redko stane manj kot tri evre

Se čuti, da je vera močno prepletena tudi takrat, ko se ljudje družijo zasebno?

Arhitektura, ki očara mnoge. Pri stolpu kralja Hassana II. v Rabatu. Foto: Osebni arhiv

Večina pogovorov, tudi v študijskem okolju, res poteka o veri, in to je nekaj, kar me je zmotilo, saj je tako močno prepleteno v vseh življenjskih spektrih, da je že neizogibna. Včasih mi je bilo preveč, ampak tega nisem izrazila na glas, ker se ne bi spodobilo.

Kako maroški moški gledajo na žensko z Zahoda?

(premislek, op. p.) Ne glede na vse sem še vedno ženska. Povrhu vsega pa ženska z Zahoda, ki bi lahko med njih prinesla kakšne naše miselnosti. Motilo me je, ker sem videla, da se na ženske z Zahoda gleda kot na ''lahke''.

Menite, da zaradi naše odkritosti?

Ne bi mogla reči, da ravno zaradi te naše odprtosti glede spolnosti, telesa, razmerij z moškim. Videla sem, da fantje vidijo v zahodnih puncah priložnost za spolne izkušnje in drugačna doživetja. To, da sem samo telo in zgolj neka možnost, me je žalostilo. 

Ko sem prišla v Slovenijo, mi je bila naša razgaljenost  šok. Vsepovsod okoli nas so gola telesa, na oglasih, panojih. V Maroku mi je všeč ravno ta neobremenjenost s telesom in ideali. Tudi jaz sem se začela drugače počutiti v svojem telesu, veliko bolje. Samo zato, ker sem na telo pogledala s čisto druge perspektive.

Do katere meje veste, da lahko greste? Kaj je za njih že preveč in nesprejemljivo?

Recimo vaše odkrite rame (pokaže name) bi bile že preveč. Čisto me je presenetilo, ko sem imela laneno krilo, ki je bilo ustrezno dolgo in korektno, ampak me je neki gospod opozoril, da se mi malo preveč vidi ven.

Mošeja v Casablanci pusti človeka brez besed. Prav gotovo je to eno izmed človeško ustvarjenih čudes sveta. V mošejo Manca ni smela stopiti, ker ni muslimanka, a kljub temu pravi, da je maroška arhitektura že na zunaj neverjetno lepa, ljudje pa so zelo topli. Foto: Osebni arhiv

Kaj vam je dala maroška kultura?

Priprave na tradicionalni maroški večer v okviru društva Enactus v Fezu. Foto: Osebni arhiv

Čutim, da sem postala še bolj zrela oseba. Spoznala sem, česa vse sem sposobna. Predvsem pa to, da si ljudje sploh nismo tako različni, kot pravijo, da smo. Človek raste v vseh pogledih. Ob stiku z drugačnimi tudi ti razmišljaš, od kod prihajaš in kaj si prinesel s sabo zaradi svoje kulture.

Fizična privlačnost ni samo to, da vidiš boke in oprsje. Ampak, da vidiš gibe in drugačne stike sporazumevanja.

Spoznala sem, koliko je vredno kritično mišljenje, začela pa sem tudi drugače gledati na našo vero, jo bolje razumeti.

Omenili ste, da so Maročani izjemno topli in srčni ljudje ter da ste z ženskami spletli prava prijateljstva. Kaj so vas naučile tako drugačne ženske od vas?

To, kako ljubiti človeka. Kako nekomu dati občutek, da je ljubljen, in kako pomemben je dotik. Pri nas ne boš videl dveh prijateljic, ki se držita za roko. Pri njih je to čisto običajno. Tako si izražajo ljubezen. Zelo lep občutek sprejetosti so mi pokazale tudi, ko sem prišla k njim domov in so se mi odkrile. To je pomenil znak zaupanja.

Novice Martina iz Maribora, ki je na Nizozemskem našla svoj drugi dom

Kaj pa začne človek v Maroku hitro pogrešati, kar ponuja Slovenija?

Hrano in kavo. Pa tudi kot narod se zelo veliko gibamo, veliko smo zunaj v naravi. To v Maroku zelo manjka. Narava je čudovita, ampak drugačna. Veliko je kamenja in peska. V Maroku pogrešaš to, da se lahko oblečeš v kratke hlače in stopiš na travo.

Fižol, jagode in druge dobrote sredi februarja. Foto: Osebni arhiv

Maročani zelo veliko uporabljajo taksi, promet pa je čisti kaos (smeh, op. p.).  Ko se peljem s taksijem, se bo voznik kljub temu, da mora mene nekam prepeljati, ustavljal kar ob cesti in spraševal ljudi, ali gredo v isto smer. In če gredo, jih bo pobral. To se mi je zdelo smešno. Tudi avtomobili se ne vozijo po pasovih, temveč kar sredi črte. Ne vem, zakaj. Tako se vozijo tudi, če je gneča. Takrat se pač spravijo kar trije avti na dva pasova vodoravno. 

Kako ste se počutili, ko ste obiskali domačo Slovenijo in zopet padli v čisto drugo okolje, pa čeprav je vaše domače?

Ko sem prišla v Slovenijo, je bil res šok. Prišla sem na plažo in si mislila: ''Pa kaj ste vi vsi samo nagi?'' (smeh, op. p.)

Verjetno se ni lahko kot ženska znajti v kulturi, kjer lahko pričakujete nepričakovano na vsakem koraku. Kaj vas žene, da sledite sebi?

Ženejo me priložnosti, da se lahko spoznamo ter zrušimo stereotipe in predsodke, ki nikoli ne bi smeli biti ovira pri spoznavanju novega. 

Ljubezen je ljubezen. Ne glede na to, ali si musliman ali katoličan. Če se z nekom začutiš in si ob njem sproščen, vidiš, da religija sploh ni toliko pomembna.

Hvaležna sem svojim staršem. Šele ko greš zelo daleč, vidiš, koliko je na preizkušnji zaupanje. Je pa v meni globoko gonilo misel na mojo staro mamo. Ona je bila ves čas doma in ni imela priložnosti, kot jih imam jaz. Bila je izjemno ponosna na nas, vnuke. Veste, takšne reči ti veliko pomenijo v življenju.

Mošeja v Casablanci. Foto: Osebni arhiv

Družina je družina. To je intimni prostor ljudi. Sem pa ob obiskih opazila, da se moški umaknejo in pustijo ženskam prostor za druženje in intimnost. 

Bi lahko rekli, da ste začeli dojemati drugače ne samo sebe, temveč tudi svoje primarno okolje v Sloveniji?

Vsega je bilo po malem. Začela sem bolj sprejemati določene aspekte pri nas v domovini, ki so mi bili sicer tuji. Recimo vera, v katero sem se začela bolj poglabljati. Ob stikih s tujimi kulturami pride trenutek, ko se tudi sam vprašaš, kakšno popotnico ti je dala tvoja kultura in s čim te je mogoče omejila. So pa Maročani veliko bolj odprti kot mi, a imajo tudi svoj poseben temperament. 

Vidim se povsod. Na koncu se zdi, kot da ne veš, kaj hočeš, ampak si pravzaprav tako širok. Izjemno cenim zgodbe, pogovor. Ker vidiš, koliko ti lahko človek z vprašanji dovoli, da se mu približaš.

Se znebi človek s stiki drugačnih kultur strahu pred neznanim ali je to nekaj, kar ostane v človeku?

Ne, to vedno ostane in to moraš sprejeti. Gre se za to, ali boš ti dovolil, da te strah premaga, ali boš šel čez njega. Enako je s predsodki. Smisel je pa ravno v tem, da zbereš moč in greš čez.