Vitez Silvio tretjič

Italijanska politika je zaznamovana s kratkimi mandati vlad, s težavnimi koalicijami in z vedno težavno, ponavadi dokaj močno opozicijo. Tokrat očitno ne bo kaj dosti drugače. Ko je Silvio Berlusconi sredi devetdesetih let minulega stoletja stopil v politiko, je očitno prepričal s svojim sloganom, ki ga delno navajam v zgornjem stavku. Postanite tako bogati, kot sem jaz. Očitno imajo ljudje radi njegov uspeh. Njegovo predrznost. Njegovo sporočilo, češ da je človek, ki je zmožen poskrbeti za zadeve. Radi imajo njegov videz. Morda to, da je z vsakim dodatnim letom videti mlajši. Daje vtis, da bi lahko zanje in za Italijo storil isto, kot je storil zase in za svoja podjetja.

Zdaj, ko ima še tretjič možnost sestaviti vlado, Italijani še vedno le sanjajo, da bo dosegel tisto, kar jim znova obljublja. Nedvomno bi sam Silvio dejal, da so tudi njemu v njegovih mesecih vladanja z opozicije pod noge metali polena in tako ni mogel dostaviti naročenega. Najbrž se kaj takega zgodi številnim, če že ne vsakemu še tako premetenemu in uspešnemu poslovnežu ob vstopu v politiko. Neapeljske smeti so sinonim za vse, kar je narobe v sosednji državi. Kar ležijo tam, morda jih kdo kdaj obrne, a nič se ne zgodi. Le kopičijo se. In potem se zadeva reši. Vse dokler ne postane še bolj zapletena. Prav tako Italija ni imuna na globalne tržne pretrese, rast cen hrane, goriv. Vprašanje pa je, ali ima 71-letni poslovnež in medijski mogotec na ta vprašanja prave odgovore. Ali pa bo pometal le pred svojim pragom.

Glede na težavne razmere v sosednji državi, pa tudi konec koncev vsepovsod, kjer občutimo močno rast cen hrane, se pač volivci bolj kot programov in obljubljenih, včasih trpkih ukrepov, oklenejo tistega, kar si želijo slišati. Bolj kot tistega, kar bi jim morali povedati. Ali pa obratno. Kar bi morali volivci sporočiti izbrancem. Namreč, da si v nasprotju z republikanskim pristopom želijo več vlade in večjo drznost pri uravnoteževanju trgov. Kar je »na terenu« v smislu ukrepanja relativno omejeno in obenem težko, saj je osrednje gonilo evropskega združevanja prav liberalizacija trgov. Republikanski pristop nižanja davkov je privlačna zgodba, a je le redkokdaj zgodba o uspehu. Spomnim se nekega počasi odhajajočega voditelja, ki je najprej storil prav to, danes pa je prav ta država v izrazito nezavidljivem položaju. No, saj ni vse v davkih, a nekakšen nauk pa v tem obstaja.

In ker v predvolilni kampanji izrečeno ne šteje kaj dosti, še toliko manj, če imaš v lasti večino medijev v državi, potem je težko pričakovati, da bo tisti zgornji slogan zares padel na plodna tla. Silvio Berlusconi bi se tokrat moral lotiti krepkih gospodarskih in socialnih reform za blagor vseh. In to je pravzaprav vse, kar bi volivci od voditeljev morali zahtevati.