Veliki pok

Petarde in vse pokajoče izdelke, ki jih iz neznanega razloga povsem legalno prodajamo v trgovinah in nekaj dni na leto prav tako povsem legalno mečemo naokoli, sovražim iz dna duše. Če našega "novoletnega razpoloženja, veselja in praznične topline" ne moremo razkazovati drugače kot s sprožanjem mini uličnih bombnih napadov, potem je z nami nekaj resnično narobe. Pa sploh ne vem, kje se najdejo ti navdušeni pokalci. Poznam namreč precej ljudi, ki jih je petard strah, še več takih, ki se ravno zaradi kombinacije pirotehnike in mraza ne bi nikoli odločili za silvestrovanje na prostem, odkar nisem več v najstniških letih, pa se mi še ni zgodilo, da bi bila v družbi ljudi, ki mečejo petarde in so pripravljeni za njih odšteti ne vem koliko denarja. Sklepam, da pirotehnični izdelki niso poceni, pa čeprav sem zadnjič slišala reklamo, ki je obljubljala 30-odstotno znižanje tovrstnih artiklov. Super, naredimo si zalogo!

Pravzaprav je prav neverjetno, koliko tolerance imamo do petard. Saj vem, to je v stilu z našim neskončnim odpuščanjem in logiko, da se nam to že ne more zgoditi. Tako kot se nesreče zaradi alkohola dogajajo le drugim, tiste s pirotehniko pa so še bolj zasmehovanja vredne, saj se zgodijo le ljudem, ki "ne znajo". Vsi mislijo, da obvladajo, fotografije scefranih prstov in vsakoletna poročila o nesrečah, ki jih povzroči pirotehnika, pa ne ganejo nikogar več, čeprav bo prav letos družina iz Ljubljane svoje praznike zaradi bližnjega srečanja z zablodelo raketo preživela v stanovanjskem kontejnerju. Res veseli prazniki.

Petard in navdušenja nad njimi res nisem nikoli razumela. Vsi prijatelji so verjetno že siti mojega trkanja po prsih, ker nikoli v življenju nisem vrgla petarde, niti ne čutim nobene potrebe po tem. Ne vem, morda bi vsi morali imeti doma kakšno prestrašeno žival, slišati par grozljivih zgodbic, imeti prirojen odpor do kulture pokanja. Kulture? Prav nič kulturnega ni v tem. Trgovine mastno služijo, deca so navdušena, raja poka in se veseli dalje. Po možnosti z vsemi desetimi prsti.

Če bi nas opazovali vesoljci, bi verjetno mislili, da se nam je zmešalo. Ves planet nekaj ur skupaj sproža ognjemete. Vendar te še razumem, pok je pri ognjemetih v drugem planu in z njimi včasih ustvarijo prave vizualne umetnije. Petarde, sploh tiste, ki spominjajo že na mini granate in našo okolico spreminjajo v vojno območje, pa so nekaj drugega.

Saj vem, da so pirotehnična sredstva, katerih glavni učinek je pok, prepovedana, a vseeno takih vidim - no, pravzaprav slišim – največ. Kje točno jih ljudje najdejo, ne vem, a kot berem tudi nadziranje pirotehnike, ki je v prodaji, ni preveč uspešno, zakon pa kot ponavadi sam sebi namen.

Pri nas smo imeli petarde v hiši samo takrat, ko jih je oče dobesedno pretihotapil iz Avstrije, tako kot vsi ostali. S sestro sta jih petdeset zmetala na vrt, verjetno se nobena žival ni več opomogla od te šok terapije. Tudi sosedi so redno, vse praznične dni, na določene intervale odpirali vhodna vrata in ven zmetali par petard. Hecno. Jaz pa sem ob spremljavi pokanja in zavijanja avtomobilov tam na balkonu držala tisto prskalico v rokah in se mi je zdelo fino. Ampak to so bila še leta, ko se mi je zdelo fino tudi to, da sem lahko bila budna do polnoči in srknila šampanjec; sedaj se mi zdi fino, če praznike preživim s čim manj pretresi. Tudi to prinesejo nenehno višje letnice na koledarju ...