Urban Vehovar: V Sloveniji smo enaki v revščini

Sociolog Urban Vehovar je profesor na pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Z njim smo se pogovarjali o slovenskih bogataših, tezi o izginjanju srednjega razreda in revščini v Sloveniji.

Revija Manager je ta teden objavila svojo že tradicionalno lestvico najbogatejših Slovencev. Tako kot se je povečalo bogastvo bogatašev drugod po svetu, se je povečalo tudi bogastvo slovenskih bogatašev. Skupaj na 3,3 milijarde evrov, 14 odstotkov več kot lani. Obenem se pojavljajo trditve o vse večji revščini v Sloveniji. Smo torej tudi pri nas priča pojavu, da so bogatejši vse bogatejši, revni pa vse revnejši? V izhodišču je treba ločiti procese, ki se dogajajo v ZDA ali Nemčiji, in tisto, kar se dogaja v Sloveniji. V ZDA se je res zgodilo zelo ekscesno prilivanje dobičkov višjih slojev. Vsi podatki kažejo, da zgornji odstotek v zadnjih 20 letih nesorazmerno bogati, medtem ko dohodki srednjega sloja nazadujejo.

V Sloveniji pa moramo iskati razloge za bogatenje višjega sloja predvsem v specifični tranziciji oziroma načinu, kako je precej teh ljudi prišlo do svojega premoženja. V naši državi se je namreč vzpostavil nekakšen razred tako imenovanih novih bogatašev, ki svojega bogastva niso ustvarili z inovativnostjo, prizadevnostjo in podjetnostjo, ampak zaradi političnih zvez in svojega političnega zaledja. To je v Sloveniji precej velika težava.

Kdo po vašem prevladuje med slovenskimi bogataši? Tisti, ki so prišli do bogastva z lastno ustvarjalnostjo, lastnimi poslovnimi idejami, ali gre večinoma za ljudi, ki so obogateli v obdobju tranzicije na sporne načine? Po Managerjevi lestvici se vidi, da počasi z nje izginjajo novi bogataši, da se plenilske elite počasi umikajo. Govorim samo o tistih, katerih premoženje je razvidno. Na drugi strani pa se pojavlja vedno več pravih podjetnikov, kar je dober trend.

Toda na lestvici ni vrste ljudi, ki imajo svoj denar v bankah v državah, ki omogočajo visoko raven davčne tajnosti. Tako je kup ljudi, ki jih sploh ni na lestvici. Samo v Mariboru živi od 20 do 30 evrskih milijonarjev, ki so obogateli s plenjenjem v času tranzicije in jih ni na tej lestvici.

Če boste upoštevali vsa velika mesta v Sloveniji, boste zagotovo prišli do številke nekaj sto ljudi, ki so evrski milijonarji, mogoče celo stomilijonski evrski milijonarji, a imajo svoj denar v davčnih oazah. Kljub temu je s srednje- in dolgoročnega stališča pomembno, da je na lestvici najbogatejših zmeraj več poštenih podjetnikov, ki so sposobni razširjati dejavnost svojih podjetij in zaposlovati ljudi.

Kanadska novinarka Chrystia Freeland meni, da pojav superbogatašev ogroža kapitalizem in demokracijo. Da preveč denarja v rokah maloštevilnih ogroža legitimnost kapitalizma in demokracije. V katerikoli družbi in v katerikoli ureditvi imate vedno težavo z nadzorom elit. In več kot imajo te elite moči – od finančne do politične – večje težave boste imeli z njihovim obvladovanjem. Ljudje, ki imajo moč, težijo k temu, da imajo še več moči. Če ni nadzora nad elitami, bo demokracija ostala samo še lupina.

To je težava demokracije v ZDA, kjer je ta v popolnoma deformirani obliki, saj lobiji in korporacije, ki so za njimi, prek financiranja volilnih kampanj obvladujejo tako demokrate kot republikance. Podobno je na ravni EU, kjer gre prav tako za vpliv lobijev in kapitala, ki posega v demokratični proces in ga deformira. Zato je vedno treba imeti strogo zakonodajo, ki vzpostavlja nadzor nad lobiji, prav tako je treba razčleniti povezavo med politiko in gospodarstvom, šele potem je mogoče imeti zdravo gospodarstvo.

Teza Freelandove je tudi, da srednji razred izginja. Se strinjate s to tezo? Velja tudi za Slovenijo? To zagotovo velja za ZDA. V Sloveniji pa imamo težave z gospodarskim razvojem oziroma imamo blokado gospodarskega razvoja. Dokler ni uspešne industrije, ne bo toliko priliva v državno blagajno, da bi lahko financirali tisti del srednjega razreda, ki je del javnega sektorja.

Težava Slovenije je, da je večji del slovenskega gospodarstva že nekonkurenčen. Imamo ogromen paradržavni sektor, ki pleni nas, državljane, in državno blagajno. Paradržavni sektor je tako močan, da zavira razvoj zasebnega sektorja, tega sestavljajo srednja in mala podjetja, ki nimajo povezav s politiko. To so edini zdravi podjetniki, ki jih imamo v Sloveniji. Šele ko bomo v Sloveniji obrzdali plenilske elite, lahko računamo, da bomo imeli več zaposlenih v srednjih in malih podjetjih, šele takrat lahko upamo na preboj razvojne blokade.

Prav tako pri nas sindikati pogosto manipulirajo z govorjenjem o srednjem razredu. Ne vem, ali sploh dobro vedo, kaj je to srednji razred. Sklicevanje na srednji razred pogosto uporabljajo kot populističen poziv za akcijo. Sindikati so preprosto del težave, del skupin, ki so vzpostavile razmere, kot vladajo v Sloveniji danes.

Smo Slovenci, gledano v evropskem oziroma svetovnem merilu, zelo družbeno razslojeni ali gre še za precej egalitarno družbo? Slovenija je izjemno egalitarna družba, to potrjuje Ginijev koeficient. Smo najbolj enaka družba na svetu. Težava je v tem, da smo enaki v revščini. Povprečni neto osebni dohodek je nekaj manj kot tisoč evrov, prag revščine znaša nekaj manj kot 600 evrov. Mi smo v resnici enaki v revščini, nismo kot Švedska, ki ima tudi nizek Ginijev koeficient, vendar so Švedi enaki v premoženju oziroma bogastvu.

To je spet posledica razvojne blokade, zaradi česar je revnih v Sloveniji vse več. Ginijev koeficient ne kaže realnega stanja, saj je v naši državi bistveno več revnih, kot jih kaže statistika. Ta revščina se počasi širi iz nižjih v višje sloje. Zdaj tudi višji srednji sloj čuti, da ne more nadaljevati življenjskega sloga potrošnje, ki so ga imeli še pred dvema letoma. Zgornjih pet odstotkov je sicer nesorazmerno bogatih in preživi brez težav, preostali del družbe pa je v vedno večji stiski. To je spet posledica neučinkovitega gospodarstva.