Stanko Polanič: Velika gradbena podjetja so potopili direktorji, ne pa kriza

Stanko Polanič, večinski lastnik Intering Holdinga, ki ima v lasti gradbeno skupino SGP Pomgrad, meni, da je slovensko gradbeništvo kos vsem načrtovanim infrastrukturnim projektom, da pa imamo težave zaradi bank. Pravi, da nas čaka še veliko nasedlih nepremičninskih projektov in da bi se lahko tudi zaradi tega nepremičnine pocenile.

Je gradbeništvo na dnu?

To je težko reči. Jaz mislim, da lahko še pričakujemo slabe novice. To je za gradbeništvo normalno. Poglejmo samo čez mejo, v Avstrijo, kjer krize skoraj ni bilo, pa je šlo pred kratkim v stečaj veliko podjetje Alpine Bau. Nekaj podobnega bo moralo storiti še eno podjetje. Za gradbeništvo nikoli ne moreš vedeti, ali je očiščeno. Tudi zaradi sorazmerno visokih tveganj, povezanih z unovčevanjem bančnih jamstev.

ZAKAJ IMAMO NEUSTREZNO ZAKONODAJO

Zaradi stečaja avstrijskega podjetja Alpine Bau vsi delavci ne bodo ostali brez dela, saj je nekaj tisoč zaposlenih z že začetimi projekti že prevzelo drugo podjetje. Zakaj se to ni dogajalo pri nas?

Odgovor je preprost: gre za neustrezno zakonodajo, ki nam to onemogoča. V Avstriji, Nemčiji in skoraj vsej severni Evropi podjetja pri večjih projektih ustanovijo novo podjetje. V njem si vsa udeležena podjetja razdelijo vložek, jamčijo z vsem svojim premoženjem in nato prek tega vodijo projekt. Vsi partnerji so enakovredni, ne glede na to, kolikšen del je vsako podjetje na začetku prispevalo, razlika je le v tem, da bo tisti, ki je vložil manj, po končanem projektu imel manj dobička ali izgube. In ta sistem omogoča, da se lahko, če gre eno podjetje od ustanoviteljev nove družbe v stečaj, delo nemoteno nadaljuje. Tako je na primer veliko gradbeno podjetje Swietelsky po stečaju Alpine Baua prevzelo vse njegove obveznosti, projekte in zaposlene. Pri nas to ni mogoče, saj pri nas večje projekte gradimo po načelu konzorcionalnih pogodb, kar pomeni, da so v konzorciju vodilni partner, ki je nosilec posla, ter še en, dva ali trije tako imenovani partnerji, ki pa so v resnici podizvajalci.

Zakaj smo tudi tu ubrali svojo pot, namesto da bi uveljavili nekaj, kar deluje v tujini?

Ker velikim igralcem način arge pogodb ni ustrezal, ne SCT-ju, ne Primorju, ne Vegradu. Ta podjetja namreč niso želela imeti enakovrednih partnerjev, ker v nasprotnem primeru ne bi mogla vzpostaviti podizvajalskega odnosa in z njim ne bi mogla služiti.

Je težava našega gradbeništva tudi v tem, da ima premalo kapitala?

Ne, saj je za gradbeništvo značilno, da ima zelo nizko stopnjo kapitala. V tujini ga imajo še manj kot pri nas – v zahodni Evropi ta znaša od 25 do 30 odstotkov, medtem ko ga je pri nas do 40 odstotkov. V tujini velja prepričanje, da je gradbeništvo del gospodarstva, ki naj se vsaj deloma financira tudi iz avansov.

KAJ ZMORE SLOVENSKO GRADBENIŠTVO

Vrednost opravljenih del v gradbeništvu še naprej upada. Kaj je pravzaprav ostalo od te panoge na mestu?

Če gledamo številke, sploh ni tako kritično, kljub temu da je realizacija poslov upadla za okoli polovico. V razvitem gospodarstvu gradbeništvo dosega od štiri do šest odstotkov bruto domačega proizvoda. V Sloveniji imamo zdaj letno realizacijo okoli 1,5 milijarde evrov, kar pomeni okoli štiri odstotke. To ni slabo. Pravzaprav bistveno večje sploh ne bi smeli nikoli imeti, ker je to potem pregreto in se pojavijo ekscesi, kot smo jim bili priča.

Lahko Slovenci sami zgradimo večje infrastrukturne projekte?

Seveda. To, kar se govori v zadnjih letih, da nimamo izvajalcev za posamezne faze del, ni resnica. Vse to je izmišljotina in preprosto ni res. Imamo jih. Vendar je treba biti pošten, da tudi v najboljših letih nekaterih stvari niso delala domača podjetja. Za tunele sta na primer SCT in Primorje vedno najemala podizvajalce iz tujine.

Tudi za drugi železniški tir Divača‒Koper in tretjo razvojno os?

Kaj pa je pri tej tretji razvojni osi, česar ne bi znali narediti. Kaj pa je pri drugem tiru Divača‒Koper takšnega, česar ne bi znali narediti. Vse smo sposobni narediti.

Bi težava lahko bile reference, ki jih podjetja lahko izgubijo, ker v zadnjih letih niso delala večjih projektov?

Treba je vedeti, da večina naših gradbincev deluje doma, kjer pa projektov ni. Reference so ogrožene, če v kratkem ne bo premika na področju investicij. Dejstvo je, da reference zastarajo v petih do sedmih letih, s starimi referencami se ne moreš prijavljati na razpise.

Je danes gradnja zaradi večje konkurence kaj cenejša kot pred leti?

Ne, zagotovo ne, predvsem zaradi dražjih materialov, surovin. Je pa res, da je naš trg izjemno neurejen. Srečujemo se z nelojalno konkurenco, delom na črno, podjetji z nekaj zaposlenimi, ki z dampinškimi cenami še bolj uničujejo gradbeništvo.

KAJ PRIČAKUJEM OD VLADE

Kakšne poteze bi morala povleči država?

Mislim, da bi se v naši Sloveniji lahko vse uredilo, a je vprašanje, ali sploh obstaja volja. Država se mora kot naročnik vesti kot dober vlagatelj in postaviti jasna pravila igre, da ne bi prevladovale metode poslovanja izpod mize. Nelogično je, da lahko danes prek javnega razpisa podjetje z nekaj zaposlenimi in letnimi prihodki okoli 800 tisoč evrov dobi pet- ali šestmilijonski posel. Jasno je, da je to mogoče le z dobro povezavo z državnim uradnikom. Iz tega moramo izhajati, to je temelj. A pot do tega je še dolga, saj v politiko vedno znova prihajajo novi ljudje in s seboj pripeljejo svoje ljudi. S tem se kvari trg, odnosi se še poslabšujejo, ne plačujejo se davki in prispevki in vse bolj postajamo skorumpirana družba, ki jo težko najdemo v drugih državah Balkana, s katerega smo nekoč želeli pobegniti.

Pravite, da je državni posel težko dobiti brez povezav?

Nihče me ne more prepričati, da lahko podjetje s tremi zaposlenimi izpelje šestmilijonski projekt. Nihče se ne vpraša, kako bo to podjetje dela sploh izvedlo. Takšno podjetje se sploh ne bi smelo prijaviti na razpis, v normalnih državah se zagotovo ne bi. Nihče od odgovornih na naših uradih, ministrstvih in agencijah se ne vpraša, kakšno tveganje prevzema država, ko podjetju daje posel velikosti šestkratnika njegove realizacije. Nihče od teh se ne vpraša, ali bo to sposobno narediti, banka pa, zakaj sploh daje jamstvo za takšen projekt. Pri tujih bankah jamstva zagotovo ne bi dobilo, pri državnih bankah NLB, NKBM, Abanki pa lahko.

VELIKA GRADBENA PODJETJA SO POTOPILI DIREKTORJI, NE PA KRIZA

Bi danes še vedno imeli velik gradbeni sektor, če ne bi bilo krize?

Takšnega kot v najboljših letih konjunkture zagotovo ne. Celo prepričan sem, da so največje gradbince v propad vodili prav njihovi direktorji, ne kriza. V največjih podjetjih smo imeli namreč vodstveno strukturo, ki je prihajala iz nekih drugih časov, drugega okolja, kjer je bila država sorazmerno večja. Država, v kateri smo živeli, je imela dober sloves v nerazvitem tretjem svetu in naša podjetja, ki so bila organizacijsko boljša od tekmecev iz Jugoslavije, so to znala izkoristiti. Znani so iraški projekti. Po tem pa so ti vodilni ljudje zrasli in so mislili, da so vsemogočni. Vendar so pozabili, da so ti časi mimo, da za njimi ne stoji več država in da živimo v bistveno manjši državi. Tega so se premalo zavedali. Prav tako tudi dejstva, da bo treba po gradnji avtocest in investicij, predvsem v šolstvu, močno zmanjšati zmogljivosti. Ljudi za tako velika gradbena podjetja nimamo, nismo jih niti šolali niti vzgajali. Tudi Ivan Zidar ni bil primeren.

Bi lahko rekli, da politika ni naredila nič za gradbeni sektor?

Po izbruhu krize so naši politiki začeli sanjariti, da bi zmogljivosti izvozili v tujino, a so pozabili, da moraš za to izpolnjevati nekatere pogoje. Moraš imeti investicijski potencial za delo v tujini. Tega nismo imeli. Moraš biti stroškovno učinkovit. Tudi to nismo imeli. Prav tako nismo bili konkurenčni in nismo imeli novih tehnoloških rešitev. Preboj našega gradbeništva v tujino je bil iluzija. Pahor se je fotografiral z Gadafijem in govoril o velikih poslih, a ni bilo nič.

PRIČAKUJTE NIŽJE CENE STANOVANJ

Ali banke res ne financirajo nepremičninskih projektov?

Naše banke zdaj menijo, da nepremičninskih projektov sploh ne financirajo. To je bila nekakšna direktiva, tako da novih projektov ni. Dejstvo pa je, da težav, če bi naše banke v preteklosti financirale projekte z zdravo kmečko logiko, danes ne bi bilo. Vendar so takrat tudi banke umetno vzdrževale kupno moč, ki je že v najboljših časih ni bilo toliko, kot bi si je želele.

Bomo v prihodnje še slišali o kakšnih nasedlih nepremičninskih projektih?

Zagotovo, po vsej Sloveniji so zaloge neprodanih stanovanj velike. V težavah so predvsem tisti investitorji, ki so večino projekta financirali z bankami. Kar nekaj je namreč takšnih, ki so imeli le med pet in deset odstotkov lastnih sredstev in ti, če še niso propadli, so danes zelo blizu konca.

Lahko zaradi tega pričakujemo nižje cene nepremičnin?

Nekateri investitorji bodo z visokimi cenami še čakali, a je vprašanje je, koliko časa lahko še zdržijo, saj je to odvisno od financiranja. Po drugi strani pa bodo banke prisiljene prodajati zastavljene nepremičnine po bistveno nižjih cenah. Nekatere nepremičnine se bodo tako zagotovo pocenile.