Slovenski literati niso vojaki, ki bi si jih želela JLA

Kaj ste si želeli postati kot otrok? Kolikor se spominjam, sem najprej hotel postati zdravnik. Mama je bila bolničarka in sem jo pogosto obiskoval v ambulanti v Slovenj Gradcu. In zdravnik ("dohtar", se je reklo) je bil zelo ugleden človek. "Seveda ne tisti zdravnik, ki reže," sem nekoč na operacijski mizi, ko so mi šivali s koso porezano nogo, razlagal kirurgu. Nekoliko pozneje sem na podobno učiteljevo vprašanje odgovoril, da bom v življenju vse. Seveda je bil učiteljev odgovor, da se bom počasi moral odločiti, ker vse pa le ne bom mogel biti. Takrat sem namreč požiral dela Jacka Londona, ki je bil vse: boem, pisatelj, iskalec zlata, mornar in še kaj. Pa mi je bilo tako življenje všeč. Po koncu gimnazije sem hotel študirati matematiko, pa sem se zadnji trenutek premislil. Za preživetje in užitek pa sem se ukvarjal z marsičem: pisanjem, urednikovanjem, raziskovanjem, uradovanjem in še kakšnim -anjem. Kdaj ste začutili klic, da se postavite v bran ljudem, ki se jim godijo krivice? Tega klica nisem nikoli začutil. Že od otroštva se nisem strinjal s krivicami, ki jih nekateri doživljajo. Doma so nam kot otrokom prepovedali poniževati šibkejše, se norčevati iz otrok s hibami – kar otroci, ki tak vzorec dobijo pri starših s kompleksi, z velikim veseljem počnejo. Taki so bili približno tudi nauki v šoli, ki sem si jih ne le zapomnil, ampak tudi prevzel. Kakšna je zgodba okrog vaših dolgih las? Nič posebnega. Bežigrajska gimnazija, kamor sem takrat hodil, je bila edina srednja šola, ki ni imela nič proti dolgim lasem ali načinu oblačenja svojih dijakov. Če govorimo o dolgih laseh, so bili to lasje, ki so se dotikali ušes, da ne bo pomote. Pozneje pa so zrasli še daljši. "Zaradi mene lahko hodite tudi nagi v šolo, le da znate," je nekoč dejala neka profesorica. Druge niso bile tako svobodne. Prijatelj Aji si je v neki drugi srednji šoli vsako jutro počesal lase in si nadel lasuljo s kratkimi lasmi, da je ustrezal šolskim zahtevam. Po cestah so nas včasih lovile tudi "frizerske patrulje", ki so strigle dolgolasce. Nekateri so se branili s pretepom, jaz pa sem bil že takrat legalist in sem pobegnil na milico in zahteval zaščito. Res je šel z mano miličnik in malo pokramljal s "frizerji" in od takrat sem imel mir. A to je bilo v časih, ko so policijo še ubogali. Ali drži anekdota, da ste s sošolci stavili, kdo bo v srednjo šoli "pokasiral" več cvekov? Res je, to je ena od bolj "bebavih" izkušenj iz mojega življenja. Z Bardom Lucundusom, poznejšim uspešnim slikarjem, s katerim sem si delil klop v razredu, in pesnikom Chubbyjem, ki je hodil v paralelko, smo stavili. Zmagal je Bard, ki so ga zaradi nezadostnih izključili že v polletju, s Chubbyjem pa sva si z istim številom cvekov na koncu leta delila drugo mesto. A te neumnosti ne predlagam nikomur: je le način, kako po mnogo težji poti končaš srednjo šolo. Kako si napolnite baterije po napornem dnevu, tednu, mesecu? Počivam, buljim v zrak, najraje pa kaj fizično delam: sekam drva, režem drevesa, kopljem jarke, vozim "karjolo". Ste vraževerni? Če da, kako je to videti v praksi? Nisem vraževeren. Ne verujem v vraga. O čem se ljudje najbolj motijo o vas? Ne vem. Še sam se mnogokrat motim o sebi, kako se ne bi tudi drugi o meni. Kako ste dosegli, da ste se zaradi domnevne norosti izognili služenju vojaškega roka? V JLA mesec dni skoraj nisem jedel in spal, prepeval sem pesem Bijelog dugmeta: Šta bi dao da si na mom mestu, pa so se me oficirji naveličali. A takrat, sredi sedemdesetih let, je bila javna skrivnost, da slovenski literati niso ravno vojaki, ki bi si jih JLA želela. Tako da sam nisem kakšna posebna izjema; kar mnogo mojih pesniških prijateljev so zaradi različnih razlogov napodili iz vojske. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi si nadeli kravato in suknjič? Nekdo bi me moral lepo prositi. Suknjič si tudi brez prošnje kdaj pa kdaj nadenem. Imam celo dva doma. Na kaj ste v življenju (če odštejemo družino) najbolj ponosni? O tem bom razmišljal takrat, ko ne bom mogel več delati, pa mi bojo spomini, "če jih bom še kaj imel", kot je napisal Chubby v svoji oporoki, ko mi je zapustil morebitne honorarje po njegovi smrti, govorili, da čisto zaman pa le nisem živel.