O osamosvojitvi se govori malo, kot da bi nam bilo nerodno, da smo sredi evropskega prepiha še Slovenci kot dvomilijonski narod uspeli ustvariti svojo državo, ugotavlja Rosvita Pesek.
Ključni dogodki v procesu osamosvajanja, odziv tujine na željo Slovencev po samostojni državi, odnos Slovencev do osamosvajanja. To so ene izmed tem, o katerih smo se ob prihajajočem dnevu državnosti na Planet Siol.net pogovarjali z zgodovinarko in novinarko Rosvito Pesek.
Kateri so po vašem mnenju ključni dogodki v procesu osamosvajanja Slovenije?
Gre za več prebojev: preboj na intelektualni ravni, kamor štejemo leto 1987 in 57. številko Nove revije. Preboj na ravni civilnega poguma, kamor štejemo leto 1988 – Roško in upor proti centralizaciji in predvsem proti JLA. In tretje: preboj na operativni ravni leta 1989 z nastajanjem številnih novih zvez, pozneje strank, njihovim povezovanjem v Demos in zmago na volitvah.
Pomembno je tudi bilo, da je politika razumela željo ljudi po samostojnosti in razpisala plebiscit, na katerem so ljudje to svojo voljo po samostojni in neodvisni državi z 88,5 odstotka tudi jasno izrazili. Nato je morala politika izvršiti voljo ljudi, kar se je zgodilo šest mesecev po plebiscitu, ko so v skupščini sprejeli Temeljno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije.
Z njo je Slovenija sebi in svetu razglasila, da je v srcu Evropa nastala nova država. Nato pa je bilo treba to razglašeno samostojnost še ubraniti z oboroženo silo in prepričati svet, da si zaslužimo svojo državo, in doseči njeno mednarodno priznanje.
V zgodovinopisju sta bila po osamosvojitvi dva pogleda. Na eni strani je Janko Prunk v knjigi Slovenski narodni vzpon zagovarjal tezo, da je razvoj slovenske zgodovine na nek način peljal v smeri proti samostojnosti, nekateri drugi zgodovinarji pa so zagovarjali mnenje, da je bila odločitev za slovensko državo nek revolucionarni dogodek, prelom … Vaše mnenje?
Stvari so morale dozoreti. Zato sem omenila intelektualni preboj. Je pa res, da je slovensko politiko v začetku devetdesetih letih prejšnjega stoletja odlikovalo še nekaj več. Večina drugih držav, kjer so komunistični režimi padali kot domine – od Poljske in Romunije –, je morala zamenjati oblast in vzpostaviti temelje večstrankarskega, svobodnega življenja.
Pri nas pa je to bil vzporeden pojav. Režim je padel, stranke so zaživele, odšli smo na prve večstrankarske volitve, potem pa se s komunizmom kot sistemom in njegovimi posledicami praktično nismo več ukvarjali.
Takratna slovenska vladajoča elita je takoj po prevzemu oblasti padla v novo nalogo, v zapuščanje Jugoslavije in vzpostavljanje temeljev nove države. Pred takim izzivom ni stala nobena evropska državna politika, niti nemška ne. Tam se je razdeljen narod združeval v eno državo.
Pri nas pa se je morala nova demokratična politična struktura spopasti z izzivi in posledicami prejšnjega sistema in še vzpostaviti novo državo. To jo veliko dela.
Omenili ste, da je morala Slovenija prepričati tujino, da si zaslužimo svojo državo. Veliko držav je nasprotovalo osamosvojitvi oziroma so bile zadržane, recimo ZDA. Zakaj? Kje so razlogi za to?
Zame je bilo eno od trpkih spoznanj, ki pa so ga svetovni politiki kar mirno priznali, to, da stvari v Jugoslaviji niso poznali in jih tudi niso dobro razumeli. Skrbelo jih je le to, da bo zdaj kotel na Balkanu spet počil in da bi nekaj čez 20-milijonska Jugoslavija začela razpadati na koščke. Zato je bilo za tujce težko razumeti željo Slovencev in Hrvatov po nastanku svojih nacionalnih držav. Ponujali so nam denar, da bi ostali sestavni del SFRJ.
Je pa tudi res, da ima kar nekaj evropskih držav – od Španije, Francije do Velike Britanije – težave s tem, da bi preveč zagovarjali pravico narodov do samoodločbe. Spomnimo se Baskov in Kataloncev, ki še vedno nimajo svoje države.
Vedno so se postavljale meje majhnim narodom – češ ali ste zmožni preživeti. Ste "upravičeni" do svoje države? Naj vas spomnim, da je znani ekonomist Aleksander Bajt leta 1990 rekel, da Slovenci nismo sposobni samostojnega preživetja in da bomo kmalu postali deseta avstrijska provinca.
Na koncu je tujina vendarle z velikimi težavami in odpori pogoltnila cmok slovenske in hrvaške samostojnosti. Očitno so bili slovenski politiki takrat dovolj odločni, pogumni in dovolj modri. In imeli so dobro izkaznico – 88,5-odstotno plebiscitno podporo za samostojno Slovenijo.
V tujini smo imeli tudi zaveznike. Nemčija Helmuta Kohla, Avstrija na čelu z zunanjim ministrom Aloisem Mockom … Kje je bil njihov vzgib, da so bili bolj naklonjeni Sloveniji?
Kakšni so bili dejanski vzgibi kanclerja Helmuta Kohla, vam težko pojasnim. Po besedah Lojzeta Peterleta, ki je imel kot krščanski demokrat poseben privilegij, da se je kmalu po svojem imenovanju za predsednika slovenske vlade srečal s Kohlom, je bila Kohlova politika od vsega začetka približno enaka: "Nemci ne moremo biti dvolični, če smo zahtevali pravico do samoodločbe zase in združili nemški narod, tega ne moremo odrekati vam."
Velikokrat se govori o osamosvojitveni enotnosti, pogosto z obžalovanjem, da je ni več. Je osamosvojitvena enotnost sploh obstajala oziroma se lahko ponovi?
Pred nami ni več takih izzivov. Izziv po samostojni državi je enkraten izziv. O tem, ali boš imel svojo državo ali ne, se ne odločaš vsakih 20, 30 let. Slovenci smo na to čakali od pomladi narodov. Ta izziv se je ob padanju železne zavese pojavil znova, spodbujen z željo po demokratizaciji političnega prostora.
Na nek način sta nas tudi Slobodan Milošević in njegova velikosrbska politika potiskala iz Jugoslavije. Ti pospeški so bili številni – od vsiljevanja skupnih šolskih jeder, poskusa izvoza jugurtne revolucije oz. mitingov, na katerih so takratno slovensko vodstvo pošiljali v ZDA …
Naj vas spomnim na bes slovenskih poslancev januarja 1991, ko se je izvedelo, da sta Srbija in Vojvodina vdrli v sistem NB-ja Jugoslavije in iz njega odnesla 18 milijard dinarjev. Zgrožen je tudi bil predsednik zvezne vlade Ante Marković, ki 11 dni o tem ni vedel nič. Takrat so tudi Američani predsedniku vlade Lojzetu Peterletu prvič rekli: "… da bomo s tistimi, ki nas kradejo, težko živeli skupaj."
Ob obletnicah osamosvojitvenih dogodkov se velikokrat poudarja, da se Slovenci ne zavedamo dovolj pomena osamosvojitve.
O osamosvojitvi se govori malo, kot da bi nam bilo nerodno, da smo sredi evropskega prepiha še Slovenci kot dvomilijonski narod uspeli ustvariti svojo državo. Ko pa gre za praznike, se pa še politika pogosto spre. Tako si na te svetle dogodke vsako leto nalijemo nekaj pelina.
Žal je to veljalo že za tisto prvo osamosvojitveno proslavo 26. junija 1991 na trgu pred skupščino, ki bo za večno zapisana v našo narodno zgodovino, saj smo z njo sebi in svetu naznanili nastanek nove države.
Za takratno opozicijo, predvsem mladince, je bilo vse sporno: od nadškofa Alojzija Šuštarja, ki je blagoslovil lipo, do častnega voda, ki je stal na ploščadi. Zanje je scenosled te prireditve predstavljal patetično burko in osmešene elemente realsocialističnih proslav.
Torej imamo že kar nekaj "tradicije" glede političnih prepirov o naših proslavah. Na srečo je vsaj narod zdrav, kot je nekoč zapisal Janez Trdina, saj se zunaj Ljubljane prazniki praznujejo sicer bolj skromno in preprosto, a z veliko več naboja. In ponosa.
1
