Revolucija in enakopravnost spolov v Egiptu

Zelo pomembno vprašanje je, s kakšnimi merili se bo pravzaprav meril demokratični napredek države. Najrazvitejše demokratične države, zbrane v G8, so že dale vedeti, da jih zanima predvsem svoboda trga. Njihovo sporočilo je mogoče interpretirati nekako takole: osvobodite trg – in trg bo osvobodil vas! Ni kaj, za tržne fundamentaliste je svet res preprost.

Vsi tisti, ki vidijo v demokraciji najprej svobodo ljudi in človekove pravice, bodo imeli z napredkom precej večje težave. Kako težavna bo tranzicija, so pokazala zadnja šokantna razkritja, ki se nanašajo na sistematično spolno nadlegovanje žensk. Če je prehodna vlada te obtožbe še do pred kratkim zanikala, je zdaj neimenovani general za CNN priznal "testiranja deviškosti", vendar očitno ni imel občutka, da bi bilo s tem karkoli narobe: "Priprta dekleta niso bile kot moja ali vaša hčerka. To so dekleta, ki so z moškimi protestniki šotorila na Tahrirju, pri njih smo našli molotovke in droge." Da ne bo kakšnega nesporazuma: to je bilo mesec po Mubarakovem odhodu.

Izjave v bistvu ni treba komentirati, saj pove vse. Edina podrobnost, ki je tukaj zares pomembna, je ta, da so oblasti vsaj pri osemnajstih ženskah na najbolj grob in primitiven način kršile osebno integriteto. Zanimivo naključje je, da se ravno v teh dneh tudi v Evropi ponovno problematizira povezava med oblastjo in spolnimi zlorabami. V Berlusconijevi Italiji potekajo o tem že kar nekaj časa obsežne razprave, po obtožbah Dominiqua Straussa - Kahna pa so se zdaj začele tudi v Franciji. Kdor te razprave vsaj približno spremlja, je lahko presenečeno ugotovil, da je Strauss - Kahnov primer dejansko zgolj simptom. To egiptovske ženske bržkone ne more navdajati s kakšnim posebnim optimizmom. Vse kaže, da so demokracija in človekove pravice v Evropi zašle v slepo ulico – verjetno ne bi bila pretirana trditev, da so bile na nek čuden in sprevržen način žrtvovane trgu.

Sicer pa so povezavo med oblastjo in spolnimi zlorabami presenetljivo dobro tematizirali že v antiki. Težava je v tem, da so se prek krščanske morale nekatere poante precej zabrisale, zato prihaja na tem področju praviloma do nesporazumov in nerazumevanja stvari. Dobrega politika pri poganih so – za razliko od despota – opredeljevali strogost, samonadzor in zmernost. Glavni motiv za to kajpada ni bil krščanski koncept greha, ki bo s strani Boga tako ali tako enkrat sankcioniran na onem svetu, marveč prepričanje, da tisti, ki ne zmore obvladovati svojih telesnih impulzov, ne bo zmogel obvladovati niti razmer v državi. Skratka, bistvo dobrega politika je v tem, da zna narediti red najprej v lastni hiši. (To seveda ne pomeni, da v antiki ni bilo razuzdanih vladarjev, pomeni le, da ti niso uživali moralnega in siceršnjega ugleda.)

Da tržna svoboda v tem pogledu ne prinaša kakšnih pametnih rešitev, so v zadnjem času najglasneje opozorili protestniki v Španiji. Težava ni samo v tem, da je ženska postala objekt, tržno blago, težava je v tem, da so to postali praktično vsi. To se konec koncev najlepše kaže na ravni govorice: delavci v strogem smislu besede so izginili, nadomestili so jih kadrovski viri, nekaj, kar je pač na razpolago na način stvari.

In nič drugače ni z oblastniki. Ko skušajo psihiatri pojasniti njihove zlorabe, se največkrat zatekajo v razlage, da so odvisniki od seksa. To je po eni strani prikladno opravičilo, kajti v tem primeru očitno odpade njihova moralna odgovornost, v bistvu pa gre za isto stvar: tudi oni so podrejeni neki instanci, ki jih presega; tudi oni so razpoložljivi. Skratka, niso resnični gospodarji. Njihova moč je navidezna.