Pavle Ravnohrib: Spet sem vzljubil delo v gledališču

Vas oder privlači že od otroštva? Nikakor ne. V osnovni šoli mi je bilo nastopanje sila odveč, imel sem grozovito tremo … Za ta poklic sem se odločil šele v gimnaziji, prav gotovo po zaslugi prof. slovenščine Ruše Mahkota. Katera oseba vas je doslej najbolj zaznamovala? Zanesljivo starši s svojimi vrednotami, ki so jih živeli. Z njihovim vzorom mi je uspelo zgraditi enak svet vrednot – z leti sem postal tudi trden v svojih stališčih in načelen v ravnanju. Po svoje dopolnite stavek: Naj sosedu … Hočete reči – crkne … Tako se v tej deželi pač vedemo, žal. Namesto znosnih odnosov smo razdiralni in škodoželjni. Kulturni boj, ki se ga gremo, pač ni nikomur v prid, morda peščici posameznikov, ki na ta račun dobro služi. Radi dobro jeste ali dobro pijete? To se zadnja leta opazi že z letala. Nisem pa izbirčen – po načelu sv. Frančiška, ki je rekel svojim bratom: Jejte vse, kar vam z ljubeznijo dajo na mizo. Kako pripomorete k čistejšemu okolju? Pri okoljskih vprašanjih sem precej zoprn. Potrošniške trike hitro spregledam. V trgovino obvezno hodim s košaro in ne jemljem plastičnih vrečk; kupujem izdelke z manj odvečne embalaže. Odpadke ločujem že od otroštva – na kmetih biološke odpadke od nekdaj predelujemo v kompost … Smrtni greh se mi zdi pitje vode iz plastenk, na to opozarjam tudi svoje bližnje. Moj greh pa so vožnje, to priznam, a žal so nujno zlo. Če bi bil javni promet bolje urejen in hitrejši, bi ga uporabljal. Najpomembnejši vir informacij – tisk, televizija ali internet? Tudi tu sem zelo previden – "ločujem" tudi informacije: smrt manipulaciji – svoboda obveščenosti! Kako si napolnite baterije po napornem dnevu, tednu, mesecu? Narava, narava, narava … In če je mogoče – čim manj ljudi! V čem se ljudje najbolj motijo o vas? Pravzaprav me ne zanima, kaj si ljudje mislijo o meni. Moj krog prijateljev je ozek; moji ljudje so do mene iskreni in jaz do njih. Na kateri svoj dosežek ste v zadnjem letu najbolj ponosni? Aprila sem zamenjal svoje ustvarjalno okolje; iz Slovenskega mladinskega gledališča, s katerim sem živel tri mesece manj kot trideset let, sem odšel v Anton Podbevšek Teater v Novo mesto. Birokratsko vodenje SMG mi je ustvarjalni prostor tako zožilo, da sem se odločil oditi. Z APT sem vzpostavil izjemno konstruktiven in odprt dialog. Znova diham. Spet sem vzljubil delo v gledališču. Če že sprašujete, na kaj sem ponosen, sem torej zanesljivo na nov cikel svoje ustvarjalne rasti. Kje se vidite čez deset let? Na Modrem planetu – upam, da še v istem "agregatnem stanju".