"Pahorja sem videl kot bodočega profesorja najvišjega ranga"

Kakšne ambicije ste imeli kot otrok? Ste si tako kot večina dečkov želeli postati pilot, zdravnik, policist ali gasilec?

Kot otrok sem sanjal o tem, da bom vojak, oficir slovenske vojske ali pa mornarice. To je trajalo do konca gimnazije, vendar ker vojska in mornarica nista bili slovenski, se za to nisem odločil.

Prihajate iz Tržiča. So vam kdaj očitali, da ste kot Gorenjec "škrti"? Kako ste jim odgovarjali?

Seveda so mi pogosto očitali, da sem Gorenjec. Torej "škrt". Odgovarjal sem na dva načina: ali sem rekel, potem pa vi plačajte, ali pa sem z nasmehom poklical natakarja in plačal. Eno ali drugo je bilo odvisno od razpoloženja.

Med drugim ste bili tudi pokrovitelj Pokala Vitranc in motokrosa v Tržiču. Kako blizu sta vam alpsko smučanje in motošport?

Res je, bil sem pokrovitelj – nekajkrat, tudi Zlate lisice na Pohorju. Tudi Planico sem podpiral z dejanji. Alpsko še vedno smučam, seveda mojim letom primerno, torej zadržano. Motošport pa je, da se še vedno vsak dan vozim z Bleda v Ljubljano in nazaj, seveda ne z motorjem, temveč z avtomobilom.

Ali sodite med goreče športne navijače ali tekme spremljate bolj umirjeno?

Če sem na hokejski ali košarkarski tekmi, se močno razvnamem. Čeprav si dopovedujem, da pravzaprav sodobni vrhunski šport ni več šport, ampak "biznis". To je res čisto drugače, kot je bilo v moji mladosti. Težko je navijati za naše, ko pa v "našem" moštvu marsikdaj naših skorajda ni več.

Več let ste kot diplomat preživeli v tujini, med drugim ste službovali tudi v Etiopiji in Indiji. Kaj vam je iz časov diplomatske službe najbolj ostalo v spominu? Katera država in njeni običaji so vas najbolj presenetila?

Glede mentalitete in običajev je bilo izjemno zanimivo v Etiopiji in Indiji, v obeh. V Indiji je še posebej vznemirljiva njihova duhovnost, pa tudi odnos do življenja. V Etiopiji pa nekajtisočletna tradicija njihove državnosti, tudi filozofija, o čemer Evropejci navadno nimamo pojma. V diplomatski službi mi je najbolj ostalo v spominu in me je najbolj vznemirjalo, sploh na začetku, da po tisočletni vladavini tujcev sodelujem pri ustvarjanju neodvisne države Slovenije in njenem uveljavljanju v svetu.

Bili ste mentor Borutu Pahorju pri diplomski nalogi Prizadevanja neuvrščenih za mirno reševanje sporov med članicami gibanja. Kako se spominjate vajinega sodelovanja?

Borut Pahor je bil izjemno nadarjen in kultiviran študent, še posebej nadarjen za problematiko mednarodnih odnosov. Videl sem ga kot bodočega univerzitetnega profesorja najvišjega ranga, saj je bil tudi odličen govorec, predavatelj. Zdelo se mi je tudi, da je bilo v tistih časih v političnem življenju, za kar se je odločil, še preveč zavor in ovir za osebo, kakršen je on, sproščen v govorjenju, skratka Evropejec v pravem pomenu besede. Takrat, ko je diplomiral, to niso bile posebej konvertibilne lastnosti. Upam, ko se politično ozračje pri nas temeljito umiri, da bova našla čas za daljši, sproščen pogovor.

Kako si naberete energijo po napornih dneh? Še vedno igrate tenis?

Delam dobesedno od jutra do poznih večernih ur, a to me veseli in na nek način daje smisel mojemu življenju. Trpim, če moram sedeti na kakšnem nesmiselnem sestanku ali premlevati prazno slamo v kakem lokalu. Tega se izogibam. Tenisa in golfa ne igram več, če najdem čas, rad hodim v naravi, uživam ob vsem, kar vidim, veselim se, da vso to lepoto še gledam, včasih pa tudi pomislim, kdo ve, kolikokrat še.

O čem se ljudje najbolj motijo o vas?

Verjetno o tem, da številni mislijo, da hlastam za vsakodnevnimi užitki. V resnici rad berem, razmišljam in se tako rekoč pogovarjam sam s sabo. Včasih pomislim o raznih vsakodnevnih izkušnjah, da so to najlepši pogovori. Sam s seboj zlasti o tem, kaj je prav in kaj ne.

Na kateri dosežek ste najbolj ponosni in zakaj?

Najbolj sem ponosen na to, da lahko vsakomur mirno pogledam v oči, da nisem storil kakih velikih krivic, da se nisem izogibal odgovornosti, ne v odnosu do družine in tistih, ki so mi blizu, in ne do domovine.

Bi rekli, da sledite sodobnim tehnološkim trendom ali ste bolj klasičen tip človeka?

Tehnološki trendi me seveda prehitevajo. Ne dohajam več vseh teh novitet, ki jih nudi moderna tehnologija, zlasti na področju komunikacij. Včasih smo živeli kar zadovoljno in vse, kar je bilo treba, tudi naredili, brez tega, kar nudijo moderne tehnologije. Seveda pa vem, da za zdaj napredku človekovega znanja in ustvarjalnosti ni videti konca. Prihaja vedno novo, pa tudi novi ljudje, ki odraščajo s tem novim, in vse to, kar nas preseneča in včasih tudi navdaja z nelagodjem, je za njih nekaj samo po sebi umevnega in del njihovega časa.