Olga Kacjan: Zdaj igram vlogo babice, ki je tiho (video)

Olga Kacjan je letošnja dobitnica Borštnikovega prstana, najprestižnejše igralske nagrade za življenjsko delo. V obrazložitvi za nagrado so med drugimi pohvalnimi besedami zapisali tudi, da je Olga skromna in nevsiljiva osebnost, da ne želi pisanja o sebi in se ne pojavlja v prvih bojnih vrstah, a je bila vseeno opažena. V časih, ko si viden le tako, da se rineš naprej, je to vredno pohvale. Skromnost in domačnost sem kaj kmalu doživela tudi sama. Ob povabilu na pogovor sem ji predlagala prijeten lokal v stari Ljubljani, a mi je gospa nagrajenka po esemesu odgovorila: Živjo. Ali se lahko dobiva na Bavarcu, kjer delajo najboljši burek v Ljubljani? Fama o gledališki divi je padla in moj začetek je bil veliko lažji. Z burekom v roki, ki ji je, kot je zaupala, pomagal v stresnih obdobjih miriti bolečine v želodcu, sva se usedli v enega izmed navadnih lokalov na Bavarskem dvoru in v zelo sproščenem vzdušju klepetali skoraj uro. Seveda se spodobi, da je več govorila gospa, jaz sem zapisovala.

Pogovarjava se dva dni po veselem večeru. Ali je za vas, ki ne slovite kot medijsko izpostavljena oseba, naporno? Je okoli vas preveč medijskega pompa? Po eni strani je naporno, poleg tega je zdaj že okej, saj navdušenje medijev počasi mineva. Malce je naporno, ker so mi postavljali težka vprašanja, ampak saj je konec koncev prav, da si postavljaš življenjska vprašanja. Gledališče ne more spreminjati sveta, lahko pa vsaj človeka spodbudi k premišljevanju o tem, kdo smo, kam gremo, kje smo.

Vidim, da na intervju niste prišli s prstanom. Ga ne boste nosili? Prstan je na pravem mestu doma, na pokalu, ki sem ga dobila na Hrvaškem v hitrostnem kotalkanju. Mislim, da sem bila v petem razredu osnovne šole.

Zakaj pa prav zraven njega, imata enako vrednost? Poleg imam še druga priznanja, sicer pa ta dva dosežka nekako povezujem. Kotalkanje je bilo zame pravi športni podvig, kar pa zadeva Borštnikovo nagrado, sem nadvse vesela in odlično sovpada s 40 leti dela igralke in odhodom v pokoj.

Ste ga že nosili na prvi predstavi v Slovenskem mladinskem gledališču? Ne.

Ampak ta prva predstava je bila nekaj posebnega? Na oder sem dobila vse telegrame in vrtnice.

Ste prva igralka iz Slovenskega mladinskega gledališča, ki je prejela Borštnikov prstan. To je tudi svojevrstno priznanje vašemu gledališču. Res je. In to sem povedala tudi v svojem govoru na podelitvi. Upam, da sem z njim utrla pot za nove igralce in njihove dosežke.

Včasih se zdi, da igralcem iz manjših gledališč ni namenjene toliko pozornosti kot tistim iz večjih hiš. Ste imeli kdaj občutek, da je nekaj podobnega tudi pri nagradah? Opomniti vas moram, da Slovensko mladinsko gledališče ni majhno gledališče. Tukaj moramo pognati zgodovinski spomin, čustveni spomin. Ne bi se spuščala v razdeljevanje. Jaz dojemam vsa gledališča enako.

Si igralec v Sloveniji želi biti del ansambla v SNG Drami? Moja pot je bila pač takšna. Ko sem končala akademijo, sem svojo diplomsko nalogo odigrala v Mali drami. Nato sem sodelovala še v predstavah Spati v barvi, Oče in pozneje v režiji Ljubiše Ristića na velikem odru v predstavi Cement. Moja naklonjenost je bila usmerjena k Drami, tudi profesorja in takratnega direktorja Drame sem povprašala, ali je kakšno mesto zame, pa je rekel, da mi takrat zaposlitve ne more ponuditi. Z možem sem se preselila v Beograd, preživela šest let tam in rodila dva otroka, Miloša in Ajdo. Poti so zavile drugam.

Po končani akademiji za gledališče ste preživeli desetletje kot svobodna umetnica. Kot so zapisali v obrazložitvi, ste na oder stopili pripravljeni na drzne izzive in tveganja. Vam je ostalo v spominu kakšno tveganje iz tega obdobja? Imam občutek, da se tveganje nadaljuje. Tudi današnji čas zahteva od nas veliko poguma, drznosti, navdušenja. Potruditi se moramo, da uporabimo svojo domišljijo in znanje, kar v težjih okoliščinah pride toliko bolj prav. Treba je združiti skupne moči. V gledališču, četudi gre za monodramo, človek ni nikoli sam. Kaj šele v projektu, ki združuje več ljudi.

Je pa prav SMG znan po kolektivni igri, ne? Da, res je, rečem hvala Bogu. Prej smo se pogovarjali o nogometu in kako je pomembna kolektivna igra. Človek se v takšnem skupinskem športu poleg veselja in užitka, ki ti ga šport da, nauči tudi kolegialnosti, ki je zelo dobra v gledališču oziroma kjerkoli drugje.

Z gledališčem KPGT ste gostovali v ZDA in Avstraliji, nato ste s Pandurjevo Šeherezado prepotovali pol sveta. To vam verjetno še zdaj zavidajo številni kolegi. Mislim, da ne. Seveda je krasno potovati, ampak je naporno. Na začetku teh velikih turnej je bil poudarek na Južni Ameriki in gostovanja so bila zelo naporna. Včasih smo po dveh dneh potovanja še isti dan igrali in šli spet naprej. Pozneje je bila boljša organizacija in tudi bolj razkošno, s sabo sem lahko peljala tudi otroka. Po dva dni smo gostovali, potem pa sta bila dva dneva prosta. Spomnim se, da smo šli na Karibe, se potapljali. Da, to pa je bilo dobro.

Ste kot otrok hodili v gledališče oziroma kako ste se zaljubili v igranje? Bila sem zelo aktiven otrok. Imela sem privilegij, da sem 11 let živela v Zagrebu in da so mi starši veliko ponudili v duhovnem smislu. V ulici, kjer sem stanovala, sem lahko opazovala, kako je v mesto prišel cirkus, potem sem lahko opazovala projekcije filma na odprtem. Takrat so igrali Tarzana še z Johnnyjem Weissmullerjem.

Poleg tega sva šli s sestro vsako nedeljo v gledališče, ni bilo pomembno, katera predstava je bila na sporedu. Do konca osemletke sem si ogledala tudi skoraj ves repertoar klasičnih oper. Poleg tega smo doma veliko brali. Moja babica Milka je zelo lepo pripovedovala. Poleg tega, če že govorim o svoji družini, moram omeniti strica, ki je bil diplomat v Južni Ameriki in Mehiki. Ko je prišel k nam na dopust, nam je s sabo prinašal svet v malem. Si lahko predstavljate, da mi je bral Don Kihota v španščini? Od njega sem se naučila pokončne drže, takšne, kot bi jo človek moral imeti, čemur se trudim slediti že vse življenje. Človek mora biti zvest samemu sebi, delo dobro opraviti in zvečer z mirno vestjo lepo zaspati.

Dobro je, da ste takšnega človeka s pokončno držo spoznali že v otroštvu. Res je. Takšne ljudi imam tudi v svoji širši družini. Takšni so bili moj oče, moja mati, moja otroka in zdaj imam dva čudovita vnuka. Zdaj sem stopila v klub babic, ki so tiho. To je zelo dobrodošlo. Lepo je, da so babice z vnuki, nimajo pa se kaj vmešavati v to, kakšne so zadeve med starši. Z vnukinjo Oljo hodiva na balete in opere. Letos se nama pridruži še mlajši Borja. Želim, da bi jima ponudila to, kar so meni starši. Česar nisem mogla ponuditi svojim otrokoma, ker to ni bilo časovno mogoče, lahko ponudim svojim vnukom. Vsega drugega imajo otroci na pretek.

In ker smo zdaj že nekaj časa klepetali, mislim, da je čas, da nekaj zapojem. Včeraj sem pri Odmevih omenila Svetlano Makarovič in njeno izštevanko Rdeče češnje. Ta pesem sega zelo daleč v mojo zgodovino, v leto 1975/76, ko smo osnovali glasbeno skupino Sanje, ki ni bila dolgega veka. Osnoval jo je Matjaž Jarc, v njej je bil tudi Vlado Kreslin. (Potem je Olga s svojim globokim, nizkim glasom zapela, op. a.)

Rada gledam rdeči mak, pa črnega še rajši. rada imam temo in mrak, vsako leto rajši. So na pragu stali, življenja preštevali, ta so moja, ta so tvoja, ta so pa njegova.

Ali ste s skupino imeli tudi kaj nastopov? Niti ne. Spomnim se enega, ki smo ga imeli v okolici Izole, v nekem nočnem baru. Mislim, da naša glasba ni bila primerna občinstvu, nismo jim bili preveč všeč. Začeli so nam metati drobiž po tleh, jaz pa sem strumno pobrala vsak dinar posebej in se lepo zahvalila. Pozneje smo si v pekarni kupili tople žemljice. (smeh)

V vaši biografiji se mi je zdelo zanimivo, da ste nekaj mesecev preživeli v Burundiju. Lahko to malce razložite? Moj oče je dobil službo v Burundiju. Moji starši so bili "umetniki kemije". (smeh) Oče je naredil doktorat in se prijavil za delovno mesto v tujini. Ker je govoril francosko, je dobil mesto v francoski koloniji. In tako tam preživel skoraj 15 let. Tako sem o Afriki veliko izvedela, na obisku pri njih pa sem tudi sama malce spoznala deželo, malce prisluhnila njihovemu jeziku kirundščini. Moram vam na kratko opisati, za kaj gre. To je poseben jezik, jezik opisovanja, ki se ga tujci zelo težko naučijo. Za rdečo barvo rečejo, to je rdeča barva, kot je barva kamna na jezeru Tanganika ob petih popoldne. To ni popolnoma tako, ampak samo da začutite smer, kako se pravzaprav opisuje v njihovem jeziku. Spoznala sem tudi njihovo vedrost življenja. Oče in mama sta sezidala peč za peko posode in bila sem prisotna na eni od takšnih prireditev. Pred prvo uporabo mora biti peč vsaj 48 ur nenehno prižgana, kar pomeni dva dni zabave. Nekaj smo spili, jedli in plesali. Uživanje. To je moja neprecenljiva izkušnja!

Večina Slovencev se vas še vedno spominja po vlogi, ki ste jo odigrali pred 40 leti. Po vlogi Katice iz filma Povest o dobrih ljudeh. Vas to moti? To je bil moj prvi film in ima seveda posebno mesto. Pri 22 letih sem tako dobila že zelo veliko vlogo. Snemali smo v Prekmurju, v okolici Črenšovcev. Bila je lepa izkušnja.

Pri predstavile Fragile! ste bili dramaturginja predstave. Posebna izkušnja za igralko, ki pozna občutke, kako je stati na odru in kako prenesti besedilo? Super izkušnja, ampak sem pogrešala občutke, ki sem jih doživela kot igralka. Na premieri predstave, ki jo študiraš dolgo časa, so posebni občutki. Igralci so to doživeli, jaz kot dramaturginja pa ne. Sedela sem v gledališču ali pa doma in jih gledala. To pa sem pogrešala. (smeh)

Vaši soigralci so pohvalili vašo senzibilnost za sočloveka, dostopnost, skromnost in predvsem prefinjen humor, ki ste ga pokazali tudi na slovesnosti. Leta 1995 ste dobili naziv žlahtna komedijantka na Dnevih komedije v Celju za vlogo Pepeta v predstavi Klovni. Tega Pepeta smo malce podoživeli v nedeljo zvečer, ne? Vsak človek ima v sebi svojega klovna. Leta 1995 smo v režiji Eduarda Milerja naredili meni zelo drago predstavo. Ivo Godnič, Janez Škof in drugi. Takrat se mi je meni zelo drag Pepe zelo posrečil. Priložnosti za komedijo nisem imela veliko, zato je še veliko bolj dragocena vsaka priložnost, da lahko nastopim. Takrat pride na plan ta moj Pepe. Klovni so povezani z mojim otroštvom, z otrokom, klovn je takšno sončno, občutljivo bitje, nagajivo, ne hudobno. Klovn nas vedno znova nagovarja, da poiščemo otroka v sebi.