Obamov padec

Tako v Kairu ali v Accri, z govoroma za "muslimanski svet" in za Afriko kot z svojim zvezdniškim predvolilnim nastopom v Berlinu je predsednik Obama dal vedeti, da so ZDA veliko bolj pripravljene prisluhniti drugim. To seveda še ne pomeni upoštevanja, a vseeno. Že sam izraz pripravljenosti sodelovanja (ne glede na razloge, mar ne) je v bistvu več kot je zmogla vlada prejšnjega predsednika. Dokazi o poslušanju in spremembi še prihajajo, njihovi rezultati bodo lahko pozitivni ali negativni. Nekaj pa je že zdaj jasno. Padec priljubljenosti ameriškega predsednika je bolj kot ne padec priljubljenosti v ZDA. Sorazmerno s velikostjo težav, s katerimi se sooča in s pričakovanji, ki so spremljala gospoda Spremembo.

Nedvomno so zadeve, pri katerih EU, Bližnji vzhod in še kdo potrebuje ameriško poslušanje in sodelovanje zelo pomembne, a se nas ne dotaknejo tako močno, kot bi se nas (oziroma se nas) težave v realnih sektorjih gospodarstva. Vse večje število brezposelnih in malo otipljivih indikatorjev, da bo kmalu bolje. Začetna frustracija z Bushem se je polegla, Obamov imidž postaja vse manj zloščen in vse bolj soočen s trpko realnostjo milijonov Američanov. V ZDA čakajo določene dele gospodarstev, da oplemenitijo fiskalne spodbude, stimulacijske pakete, ki segajo v milijardne višave, s čimer naj bi znova okrepili povpraševanje ter na drugi strani ponudbo delovnih mest. Tako tudi pri nas čakamo, kako in kdaj se bo zgodilo okrevanje gospodarstev, v katera izvažajo slovenska podjetja. Soodvisnost med različnimi akterji kaže na preplet okoliščin na mikro ravni in nakazuje soodvisnost na makro ravni. Strateški in gospodarski dialog s Kitajsko je povsem na mestu. Podobno kot z Rusijo, ameriški predsednik trenutno odstranjuje s poligona aktualnosti tiste zadeve, ki motijo. Človekove in delavske pravice, tudi že pred tem zminimaliziran spor o Tajvanu, vse to se je - podobno kot resen razkol z Rusijo glede Ukrajine in Gruzije ali po drugi stran poskus ponujene roke za Iran - umaknilo z dnevnega reda s ciljem zagona trajne gospodarske rasti.

Sporna vprašanja se umikajo nespornim področjem sodelovanja. Menda bomo vsi skupaj imeli veliko več od tega. Ni pa to že recept za napredek v odnosih med državami, še manj za normalizacijo odnosov znotraj njih. Če si dovolim dokaj divjo primerjavo; s tem je podobno kot pri boju s terorizmom. Teroristi dosežejo največ že s tem, če spremenijo naš način življenja; z zamejevanjem svobode in pravic ter s pristankom na omejitve, slabosti. Tudi finančno-gospodarska kriza na svoj način "grozi" s podobnimi ukrepi, pri čemer v ospredje stopa predvsem boj za ohranjanje pravic in položaja v družbi. Ameriški predsednik je obljubljal, da bo bolje, a ne še tako kmalu. Ljudje so slišali le, da bo bolje. So torej sami krivi, da se njihova previsoka pričakovanja ne uresničujejo?