Nova Evropa

Obdobje po zlomu komunizma in razpadu Sovjetske zveze, Jugoslavije je bilo obdobje priljubljenega ameriškega predsednika, gospodarske renesanse in vključevalne politike, ki je med evropske rumene zvezdice pripeljala dobršen del Evrope. Ob ukvarjanju s sabo tudi obdobje evropske neodločenosti na Balkanu. Simbolični zmagi nad starim redom predstavljata tudi Natovo posredovanje v nekdanji Jugoslaviji ter vključitev držav nekdanjega vzhodnega bloka v EU in NATO.

Evropska »možnost« je odvisna od prepoznanja nujnosti, pravočasnega ukrepanja in doslednosti politik. Evropska unija se je po napadu na Irak leta 2003 in širitvi leta 2004 utrudila. Njena moč in obenem osrednjo gonilo delovanja je bila prav njena »možnost«. Možnost sprejemanja, potencial širitve, izvoz gospodarskega modela. S tem pacifikacija območja, redefiniranje notranjih vrednot ter preobrazba sistemov v funkcionalne. S širitveno utrujenostjo se zdi, da je unija precenila pozitivne učinke širitev navznoter. Po Rumsfeldovo delitev na stare in nove članice, na združene zrele in manj zrele je marsikje povzročila vzpon skrajnejših strank ter odklon k nacionalnemu. Politika se ob blišču dinamike ni pretirano ukvarjala z negativnimi možnostmi. Z razslojevanjem v uniji, z migracijami in s premiki delovnih mest v cenejše dele.

Proces evropeizacije je za prebivalstva držav blagodejen. Manj za elite, ki se odpovedujejo tradicionalnim praksam. Državi, ki sta v EU vstopili zadnji, procesa nista izvedli v celoti. V Bruslju pač radi vidijo uspehe in ustvarjalno dinamiko svoje mehke moči. A romunski in bolgarski primer zdaj sporočata zahodnobalkanskim elitam, da vse skupaj ni tako zelo resno. Ocena o razširjenosti korupcije na Hrvaškem ter srbska zadržanost glede sodelovanja s Haagom sta tako sprejeta kot politična očitka. Nedvomno obstaja tudi evropski moralni dolg do Balkana, pa tudi smer evropske politike širitve je le ena.

Pričakovanja na tej strani Atlantika glede ZDA delno kažejo na to, da Evropska unija ob pomanjkanju pravega, enotnega voditeljstva to išče v Washingtonu. V zadnjih osmih letih je Bruselj pogrešal pomanjkanje čutov za realnost in pragmatizem v ameriški vladi. Barack Obama v Evropi velja za voditelja, ki bo ZDA znova ustoličil na moralnem prestolu zahodne mednarodne skupnosti, brez izključevanja evropskih interesov. Obetajo se nove možnosti. Pri čemer Evropa s pogledom, uperjenim čez Atlantik daje vedeti, kako kreira lastne politike. Bolj kot to še naprej živi idejo na mednarodnopolitičnem področju razdrobljene povezave držav, krepkeje ekonomsko povezanih. Cinizem o eni telefonski številki (ali pristopu) Bruslja je zgolj zabaven opis realnosti, ki pa veliko pove o ameriški zaznavi »cincave« Evrope.