Nauk iz Bukarešte

Vstopanje v mednarodne organizacije je zoprna reč. Predpostavlja sprejemanje pravil igre, ki jih predpostavljajo pravila, določena s posamičnimi interesi držav članic. Pravila igre za vstop v organizacijo se imenujejo merila ali standardi in so predvsem tehnične narave. Težje je brez subjektivnih izrazov označiti posamične interese držav, ki tvorijo drugo raven meril. Nedvomno so to posebni interesi, ki zrcalijo posebnost družbe, ki jih postavlja in so za zunanjepolitično rabo spleteni glede na zahteve notranjepolitične razprave. Vsaka država, ki je okusila postopek približevanja organizacijam, se tega zaveda in na daljši rok, ob pridobitvi za to potrebne samozavesti, začne delovati na enak oziroma na podoben način. Kot to pač velevajo interesi.

V boju interesov je bilo v Bukarešti povsem jasno, da je Makedonija po svoje tudi žrtev druge fronte, saj je grški ne ostal skoraj povsem v senci odnosov med Natom in Rusijo. Širitev na vzhod, ki mu v Moskvi ostro nasprotujejo, je vprašanje, ki ga Nato za svojo prihodnost pač vidi kot veliko pomembnejše od zaključnih korakov stabilizacije na Zahodnem Balkanu, k čemur naj bi pripomogla vabila za članstvo. Od padca Berlinskega zidu, nato razpustitve Varšavskega Pakta do danes je želja po strateškem obvladovanju pogojno rečeno ideološko izpraznjenega prostora vodilo zavezništva. Pri čemer je Putinova Rusija povsem drugačna kot je bila Jelcinova, in to bo– no, zdaj pa ugibam – za vsaj desetletje ustavilo Natovo širitev na Vzhod. Da se nikomur ne mudi, je bilo jasno tudi v Bukarešti, kjer so prevladali ekonomski, energetski interesi Evrope pred že omenjenim ameriškim strateškim pristopom.

A grški ne Makedoniji – ki v tem primeru nikakor ni povsem nedolžna - je predvsem simbolno veliko bolj »nevaren«, kot so v Atenah pripravljeni priznati. Glede na to, da so v Skopju zadostili vsem pogojem, ki jih prinašajo merila za vstop, je zavrnitev povabila za Skopje dokaz, da merila in standardi niso najbolj važni. Sporočilo za regijo je težavno. Integracija v evroatlantske povezave je že ves čas mišljena kot gonilo modernizacije Zahodnega Balkan. Za Nato, ki se praviloma odloča s soglasjem in ne z vetom, je to bržčas preskus verodostojnosti, saj je zdaj pristal na to, da še tako varnostno nepomembno vprašanje, kot je vprašanje imena, prevlada nad varnostnimi pomisleki za državo ali regijo. Torej, povej mi, kako ti bo ime in povem ti, kaj lahko dobiš. Grško-makedonski primer kaže, da tisti, ki so v teh povezavah, brez ogorčenja ali močnejšega odziva, lahko poleg standardnih izpostavijo še kakšno nestandardno merilo. Nikakor to ni ne prvič (tudi Slovenija se je s podobnim soočala ob vstopanju v EU) in ne zadnjič. A tokrat za jasno in javno potrdilo, da lahko za vstop v multilateralni okvir, države povsem legitimno izpostavijo ali celo pogojujejo rešitev bilateralnega problema.