Naši nogometaši

V prvi vrsti so bili Sašo Taraniš, Ivan Lotrič in Klemen Petrin (sloviti lokalni mesar), v drugi vrsti Igor Vidmar, za mizami v ozadju pa drugoligaši, ki o nogometu nimamo veliko pojma. Na trenutke je bilo vesoljsko, kot da smo tam, na tistem južnoafriškem stadionu. In potem drugi polčas. Padejo prve kletvice. Potem že kakšna zmerljivka na račun slovenskega nogometaša. Zadnjih petnajst minut pridejo na vrsto demoralizirajoči komentarji v slogu "Jasno, saj ne morejo ..." Po koncu tekme smo vseeno zmogli dostojen aplavz – kot da bi ga nogometaši tam dol lahko slišali. Kot da bi jim moralo biti kaj mar.

Naslednje jutro sem bil še bolj presenečen. Pričakoval sem vznesene časopisne naslove, na primer Senzacionalen remi Slovenije ali pa Boj do zadnjega diha za točko. Ne, vsi po vrsti so nam dajali vedeti, da smo navadni "luzerji". Da smo tekmo v resnici izgubili, saj so imeli slovenski nogometaši zmago že v rokah, pa so jo poceni zapravili. Nihče več se ni hotel spomniti, kako so isti mediji pred tekmo pobožno navijali, da bi Slovenija v tekmi z ZDA osvojila vsaj točko, in da si zmage ni upal napovedati praktično nihče. Čista nekoherentnost. Čeprav je to mogoče preozek izraz za nekaj, kar se skozi šport in njegovo medijsko posredovanje zelo očitno kaže kot tipična poteza naroda, nek starodaven urok, večni mentalni črv naše samozavesti.

Nihče se tudi ne spomni več, kako medijske veličine selektorju Matjažu Keku ob prevzemu nogometne reprezentance niso bile pripravljene priznati prav velike možnosti. Tudi mladi ekipi, ki jo je sestavil, v glavnem niso bili naklonjene. Potem se je v Mariboru na tekmi proti Rusiji zgodil kvantni preskok in že se je predsednik države drl na tribuni in se je premier rinil v slačilnico. Vsi so se hoteli sončiti z njimi, vsa Slovenija jih je oboževala. Tako kot pred pol leta Petro Majdič in Tino Maze.

Ni težko uganiti časopisnih naslovov ob slovenskem porazu. Ne bo manjkalo zamerljivih pripomb o kolektivni krivdi, padel bo kakšen personalni javni obračun in tudi kakšen grešni kozel bo imenovan. Se spomnite, kako so javno sesuvali Primoža Peterko, ko ni več osvajal zlatih medalj, pa Jureta Koširja in konec koncev Tomaža Humarja, ko še ni bilo jasno, da je umrl? (Takoj potem so mu spet začeli peti slavo.) Spomnite se tudi, kako so se ameriški mediji norčevali iz slovenske nogometne reprezentance pred petkovo tekmo. In kako so se angleški mediji norčevali iz slovenske tekme z Alžirijo. Ameriški so se po tekmi s Slovenijo kar potuhnili, angleški po tekmi Anglije z Alžirijo tudi.

Nekako bi še razumel, če bi rekel, da je bila naša zmaga proti Alžiriji srečno naključje, Srečko Katanec. On je lahko pač osebno prizadet, ker je sedanja selekcija učinkovitejša in uspešnejša od njegove, medijska ofenziva nihilizma pa je bedasta. Kar se mene tiče, so naši v petek zmagali. Še nikoli nisem videl tako složnega in bojevitega slovenskega športnega moštva – z depresivno pozirajočim selektorjem vred. Mi pa kot da komaj čakamo, da bomo lahko rekli: "Jasno, saj ne morejo..." In skačemo, ker smo Slovenci, toliko bolje, če po glavi nekoga, ki smo ga še dan prej povzdigovali do neba.