Najpomembnejša postranska stvar

Urbana legenda pravi, da se je razpad nekdanje Jugoslavije začel ob nogometnih zelenicah, kjer je navijanje za svoje moštvo proti tekmecu preraslo v agitiranje proti nasprotniku na tribuni. Od kletvic do orožja je bila kratka pot. Daljše poti so vedno tiste, ki zadeve vračajo v normalno stanje. Na športnih obračunih med klubi nekdanje skupne države je manj politike, odnosi, navkljub odprtim vprašanjem med državami, postajajo vse bolj umirjeni. V Bosni in Hercegovini je Portugalska katalizator napetih medetničnih trenj, ki jih spodbuja za prebivalstvo nepotrebna želja premnogih politikov in lokalnih političnih veljakov o nedotakljivosti njihovih vrtičkov. Ta trenja so se pred nedavnim manifestirala ob robu nogometnih igrišč s smrtno žrtvijo. Čas za streznitev. Čas za odgovorno politiko. Čas za diplomacijo.

Primerov je ogromno. Namizni tenis, rokoborba, ... Kitajska se je z lanskimi igrami v Pekingu predstavila svetu v drugačni podobi. Igrala je na duh olimpizma, na duh enotnosti, risala sodobno, prijazno podobo. Ves svet, povezan z eno žogo ali kladivom. Lepa misel. Ste mar nasedli? Bržčas ne, ker so menda zahodni mediji obremenjeni s človekovimi pravicami. Vsaj nekdo! A zgodilo se je nekaj, kar je svet obrnilo na glavo. Zahodni svet. Tisti drugi je na glavi že lep čas. Gospodarsko-finančna kriza je povzročila še večjo odvisnost med tistim Zahodom, ki vodi vrednotne komponente demokratičnega sveta, torej ZDA, in Kitajsko, ki vse bolj vodi strateško gospodarsko politiko. Tako kot lani pred olimpijskimi igrami je slišati le jalove kritike sistema, ki z očitki o protekcionizmu drugih ohranja nizko vrednost svoje valute, nizko ceno dela in nizko vrednotenje delovne sile. Drugače, kot da ne gre. Navodila so jasna, imejte žogo ves čas na očeh. It's the economy, stupid. Logika je preprosta, ne kritiziraj tistega, ki plačuje tvoj dolg: A logika je vsaj dvojna, saj je kupna mašinerija v ZDA še vedno eden ključnih razlogov za to, da Kitajska sploh lahko kupuje ameriški dolg. Turčija in Armenija sta od nogometne diplomacije (tudi od tega, da za obisk tekme ni potrebno pripraviti uradnega ali delovnega obiska) izvlekli veliko več kot zgolj prevlado turških nogometašev. Dobili sta normalizacijo odnosov, čeprav zamere in različni pogledi - na zgodovino - ostajajo. In bodo ostajali še naprej. Turški primer sicer jasno kaže na prevlado iracionalne komponente državne kontinuitete, ki se z današnjim vodstvom navezuje na sistem, ki je načrtno preganjal drugače misleče in drugačne. Taka logika je sicer dokaj pogost pojav tudi pri drugih, ki skrbno loščijo neomadeževano različico zgodovine.

Slovensko-moskovski politično-nogometni dogodki so prikaz okrepljene politične dejavnosti med državama, ki se zrcali tudi prek pogodbe o izgradnji Južnega toka. Dejstvo je, da na osnovno vprašanje oskrbe s plinom ta pogodba nedvomno odgovarja. Prav tako na interese strani, ki sta bili druga do druge v zadnjih letih kar nekako zadržani. Glede diverzifikacije virov pa ta pogodba pač ne zadosti. Z Južnim tokom bi se morala interesno vodena energetska, tudi diplomatska diplomacija šele začeti, tako kot so dodatne kvalifikacije zgolj ovira na poti na svetovno prvenstvo.