Misel na veto

V zadnjem tednu dni je postalo jasno, da so v predvolilnem boju zanemarjene razlike s Hrvaško daleč od tega, da bi potihnile. Razprava, ki sta jo v okviru meddržavnih komisij ob načelnem in neformalnem dogovoru začela premiera Janša in Sanader na Bledu, očitno še ni prinesla resne identifikacije točk, ki naj bi jih reševali s pomočjo tretjega. Sicer politične volje glede reševanja odprtih vprašanj v odnosih s Hrvaško po enem mesecu slovenske vlade še ni možno ovrednotiti. Lahko pa zaključimo, da po do zdaj slišanem slovenski premier navkljub pregovorni zadržanosti in odprtosti, ki ju izpričuje v razpravah navznoter, v odnosih s Hrvaško deluje povsem drugače. Odločno in premočrtno. Umirjena retorika ni v nobenem pogledu spremenila vsebine prejšnjega, v javnih nastopih bolj robatega obdobja. Spomnimo se, da je do nedavno zunanji minister Dimitrij Rupel že pred meseci opozarjal na nesprejemljivost vsebine pogajalskih okvirov, na podlagi katerih se približuje Hrvaška.

In zakaj gre? Gre za prejudicranje meje? Hrvaška pravi, da pogajalski okvir tovrstnih dokumentov ne vsebuje. Slovenska stran, da so tudi sklici na take dokumente problematični. Vztrajanje pri tem, da gre za odprto vprašanje med EU in Hrvaško je dokaj smelo dejanje. Res je, da se Hrvaška pogaja v Bruslju, a je tudi sama Evropska komisija večkrat poudarila, da je mejno vprašanje stvar obeh držav. Izničenje vsebovanih dokumentov ter tistih, na katere se Hrvaška v pristopnih pogajanjih sklicuje s tem, da bi pristopni okvir vseboval zavezo, da ne prejudicirajo meje, je za Hrvaško vsaj težavno, če že ne nesprejemljivo. S tem bi se odpovedala nekaterim dokumentom, ki bodo del postopka reševanja odprtih vprašanj. Za ceno zastoja v pogajalskem procesu?

Odvisno od tega, kako daleč bo šla Slovenija. Na pristopni konferenci za Hrvaško naj bi v petek Zagreb odprl do deset poglavij, medtem ko bi jih ob za Hrvaško najljubšem scenariju zaprl do pet. Do zdaj je slovenska politika zeleno luč za zaprtje poglavij dala v dveh oziroma treh primerih, medtem ko bi ob nepopustljivem vztrajanju Hrvaška odprla zgolj eno poglavje. Ker je uporaba veta dokaj zoprna reč, še posebej, če gre za majhne in dokaj neproblematične članice, bo Slovenija kljub vztrajanju pri svojem morala pokazati nekaj dobre volje. V tem pogledu Hrvaška morda lahko upa na kaj več kot eno odprto poglavje, res pa je, da bo povsem jasno sporočilo tistih poglavij, ki utegnejo ostati zaprta.

Slovenska politika je, kot vse kaže, sprejela nauke približevanja naše države uniji ter povsem jasen nauk iz Bukarešte aprila letos, ko je na vrhu Severnoatlantskega zavezništva Grčija zaradi spora o imenu Makedoniji zaprla vrata zavezništva. Reči, da je bila Grčija deležna tedaj kaj več kot nekaj privzdignjenih obrvi, bi bilo pretiravanje. Resda je Evropska unija v tem pogledu morda bolj pragmatična, a vseeno. Interesi članic so interesi članic. Poljskih, litovskih in še kakšnih vetov smo se že navadili. Morda bo tokrat poskusila tudi Slovenija. Ni edina, ki Hrvaški še ne želi dati zelene luči. A ne zaradi razlogov, ki izhajajo iz odprtih dvostranskih vprašanj.