Miro Cerar: Otrok socializma, ki pozna slepe ulice socializma (video)

Zdi se, da je rojen pod srečno zvezdo. Na volitvah je zmagal 41 dni po ustanovitvi Stranke Mira Cerarja. Še 43 dni je potreboval, da je postal mandatar. Izvoljen je bil na svoj 51. rojstni dan, poslanci Stranke Mira Cerarja pa so mu v državnem zboru peli slavo, kot da ne bi šlo za predsednika stranke, ampak za duhovnega vodjo.

Miro Cerar tudi med intervjujem daje vtis mirnega duhovnega vodje. Kljub temu smo tu in tam zaznali notranje brbotanje. Zdi se, da ga razhod z enim od ključnih sooblikovalcev stranke Bojanom Dobovškom še vedno vznemirja. Dobili smo občutek, da ga zapušča potrpljenje do nekdanjega strankarskega tovariša, ki je še vedno član poslanske skupine SMC.

Miro Cerar nam je povedal, zakaj ni mesija, čeprav je Stranka Mira Cerarja ena od znanilk boljše družbe. Razložil nam je, zakaj se ozira proti Novi Sloveniji Ljudmile Novak in kje vidi stične točke z Združeno levico Luke Mesca. Izvedeli smo, zakaj SMC ni LDS in kje se križa s pokojnim predsednikom vlade in države Janezom Drnovškom.

Stranka Mira Cerarja je nenavadna stranka, ki jo vodi otrok socializma. Otrok socializma, ki išče poti v kapitalizem s človeškim obrazom.

Osem mesecev po ustanovnem kongresu svoje stranke sedite v premierskem stolčku. Kakšni so občutki, kot bi rekli športni komentatorji? Občutki so mešani. Po eni strani je ta služba zelo naporna, odgovorna, po drugi strani pa moram biti seveda hvaležen volivcem in vsem drugim, ki so v tej politični zgodbi pomagali meni in kolegom v vladi, da lahko uresničujemo to, kar smo si zadali.

Zadali smo si pravo stvar za Slovenijo, za državljane – pripeljati to našo deželo iz krize. Vzpostaviti moramo normalno družbo in ozračje, uspešno, razvojno in trajnostno naravnano državo.

Od ustanovnega kongresa mi je ostala v spominu struktura ljudi, ki so bili tam. Dobil sem vtis, da bo šlo za intelektualno močno stranko, v kateri so se aktivirali ljudje višjega srednjega sloja. Presenetil pa me je kanček nekakšnega mesijanstva, z nekaj pretiravanja bi rekel tudi neke slepe vere v vas kot voditelja. Koliko tega je ostalo v vaši stranki? Ko sem spremljal poročanje medijev in javnomnenjske odzive, sem zaznal pripisovanje nekega mesijanstva, karizme drugim politikom in tudi morda nekaterim drugim javnim osebnostim. Ne, sam se ne počutim nič mesijanskega. Sem zgolj človek, ki ima voljo in pamet, da izpolni to, kar si je zadal.

Nisem za to, da bi razvijali kult osebnosti, mesijanstva. Naša država ima glede na svojo tradicijo, mentaliteto državljanov in naroda veliko boljšo perspektivo, če ne razvije takega kulta. Pomembno je, da imamo močne posameznike v politiki, znanosti, umetnosti, gospodarstvu. A to ne bi smelo prerasti v pretirano čaščenje.

Verjamem pa, če dovolite, da se je takrat, tudi na kongresu, vame in v našo stranko koncentriralo pričakovanje številnih Slovencev, ki še vedno obstaja, po boljši, bolj pošteni, razvojno naravnani, spodobni družbi. Mi smo eni od znanilcev takšne družbe, o tem sem še vedno prepričan. Verjamem, da je bila na kongresu ta energija tako močna.

Iz magnetograma državnega zbora bom citiral vašo poslanko Klavdijo Markež. Na seji, na kateri ste bili izvoljeni za predsednika vlade, je dejala: "… O tem slišimo in govorimo vsak dan, pa tudi tako čutimo, toda vsi mu zaupamo kot zaupamo tudi svoji stranki, Stranki Mira Cerarja." Omenjal sem vero v vodjo, tole zveni zelo patetično. Kako ocenjujete delo poslanske skupine? Zdi se, da deluje nekako v ozadju. Včasih so nastopi kakšnega poslanca morda res izzveneli nekoliko naivno, odkrito, ampak ravno v tem je kakovost, ki jo prinaša naša stranka. To so ljudje, ki pošteno mislijo to, kar počnejo. Ni razkoraka, hinavščine.

SMC s svojimi cilji misli resno, za nami ni nobenih ozadij, klik, lobijev, zato lahko včasih, za nekoga morda kar preveč preprosto, povemo resnice o nas samih in tudi o tem, kar si mislimo.

Žal je bil do zdaj politični prostor prepreden z drugačnim načinom komuniciranja, velikokrat tudi nekoliko hinavskim, žaljivim. Čeprav je to vedno del politike, je treba ravno to, kar prinaša naša stranka, vzeti kot novo kakovost, ki bo pripeljala do višje politične kulture. Mislim, da jo skupaj s preostalimi počasi vzpostavljamo.

Vaša srečna okoliščina so ugodne gospodarske razmere. Če bi vprašali Alenko Bratušek, bi verjetno rekla, da je to njena zasluga. Koliko zaslug si po petih mesecih vladanja pripisujete vi? Mislim, da je ravno to, da si vsak poskuša pripisovati zasluge in pozabi na druge, preveč enostransko. Vlade Alenke Bratušek ter gospodov Janeza Janše in Boruta Pahorja so imele zasluge za razvoj države. Tudi naša vlada že ima nekaj zaslug, a tega ne bi poudarjal. Pomembno je, da vlada ne ruši tistega, kar je bilo narejeno dobro.

S čim se boste lahko pohvalili, ko se bodo državljani leta 2018 ozrli na vaš mandat, če bo vlada seveda zdržala do konca? Naj najprej povem, da nam je uspelo v kratkem času sprejeti dva rebalansa proračuna in izpolniti zelo zahtevna merila iz pakta stabilnosti. Tako je vlada omogočila gospodarstvu, da še naprej nemoteno deluje v vedno bolj prijaznem okolju in da ohranjamo socialni mir.

Želim si, da bi vlada izpeljala koalicijske projekte, eden od bistvenih je sprememba zdravstvenega sistema. Potrebujemo spremembe v korist ljudi, krajše vrste, ustrezne storitve, racionalno trošenje, normalne pogoje za delo medicinskih sester, tehnikov, babic, zdravnikov. Denar mora biti namenjen bolnikom in tistim, ki v zdravstvu garajo za njih.

Popolnoma neizogibno je, da se lotimo številnih sprememb na področju javne uprave. Gre za številne procese optimizacije in to že delamo.

Pri vas se lahko pojavijo morebitne težave pri razkoraku med izrečenimi idejami in izvajanjem v praksi. Vaš nekdanji član Bojan Dobovšek je dejal, da ste ga med pogovori o sestavi vlade videli bolj v parlamentu kot pa na položaju notranjega ministra. V oddaji Požareport je dejal, da ste ga vi v parlamentu videli v takšni vlogi, da bi discipliniral poslance, ker niste vedeli, kako bodo glasovali. Dobovšek veliko govori tudi o lobijih, ki naj bi prodrli v SMC, zato je izstopil iz stranke. Najprej me preseneča prvi del vprašanja, da sem pogosto v razkoraku med tem, kar izjavljam, in tem, kar se dogaja.

Nisem rekel čisto tako, rekel sem, da je to vaša morebitna težava. Tu in tam se je razkorak pokazal. Kakšen je razkorak med tem, kar govorim, in tem, kar delam?

Moram priznati, da se ta trenutek ne morem spomniti konkretnega primera. Tudi jaz ne. Glede gospoda Dobovška: težav nimam jaz, težave ima on. Če res meni, da so za nami lobiji, je to pač njegova predstava. Če res tako govori, če o tem morebiti komu predava, če meni, da sem ga pri čem razočaral in da stranka ni prava, potem me res preseneča, zakaj ostaja član naše poslanske skupine.

To ni težava moje drže, ampak njegove. Vedno sem jasno povedal, tudi njemu najmanj trikrat v osebnem pogovoru, zakaj vidim njegovo vlogo v parlamentu kot zelo pomembno, zakaj sem vesel, da je bil izvoljen, in da upam, da bo predstavljal politiko SMC. Za to se ni odločil. Izredno sem začuden, ko govori o lobijih, ozadjih. Tega ni. To so nam ves čas poskušali prilepiti. Do danes se ni pokazalo nič, ker se ne more pokazati.

To sprašujem, ker je Dobovšek pomembno sooblikoval stranko, gre za močne besede, prav je, da slišimo tudi vašo plat zgodbe. Še en pomemben nekdanji član SMC je Peter Jamnikar. Gospoda Dobovška sem razumel, kot da je bilo sodelovanja z Jamnikarjem konec takoj po zmagi SMC. Zakaj se je zgodil ta razkol? Tu so se res pojavila razhajanja. Gospod Jamnikar je storil nekaj dejanj, ki so bila v nasprotju z vrednotami SMC. Kazala so na to, da želi rušiti prizadevanja stranke. Kljub večkratnim opozorilom in mojim pogovorom z njim od tega ni odstopil.

Za kaj je šlo? SMC je želel vzpostaviti na drugačen način, vzpostaviti svojo strukturo in pravzaprav narediti razdor. Mi pa nismo stranka razdora, ampak sodelovanja, zato smo nekaj časa to potrpežljivo spremljali, upali, da bo gospod Jamnikar prenehal, se morda vrnil v pozitivni vlogi. Žal se ni odločil tako, zato smo se morali odločiti, da se politično razidemo.

Z opozicijsko NSi sodelujete pri zakonu o dostojnem pokopu. Širokega soglasja ni videti. Je smiselno zakon sprejemati s tesno parlamentarno večino? V zakonodaji že imamo rešitve o dostojnem pokopu, o pietetnem odnosu do žrtev druge svetovne vojne in žalostnih povojnih dogodkov. Marsikdo me opozarja, da je večja težava pravzaprav v neizvajanju zakona. Kljub temu je prav, da se pogovarjamo o predlogu NSi, ker si s tem podajamo roko pri skupnem razmisleku, kako zadevo izboljšati. Če bomo to lahko storili z novim zakonom, prav, če je to mogoče storiti z boljšo prakso ali dopolnitvijo zdajšnjega zakona, pa tudi.

Predlog Združene levice o izenačitvi pravic istospolnih parov z raznospolnimi bo sprožil veliko polemik. O podobnem vprašanju smo že imeli referendum. Boste vztrajali pri rešitvi, ki je za marsikoga nesprejemljiva? Mogoče bomo morali spet na referendum, če ne bo drugače odločilo ustavno sodišče. Mislim, da je to tudi ciljna vrednostna orientiranost naše stranke, zato je tudi korektno, tako smo govorili tudi v predvolilnem času, da tako podpremo pravice LGBT.

Seveda pa je treba razumeti, da družba glede tega ni poenotena in da obstajajo demokratične možnosti, ki bodo pripeljale do točke, ko bo zakon sprejet, težko pa ocenjujem, ali bo temu sledil še referendum.

Prav je, da vsakdo zagovarja svoje vrednote, da iščemo skupne poti, kjer se lahko stikamo. Če včasih družba še ni pripravljena sprejeti novosti, jih bo pač zavrnila, morda na referendumu, a v SMC verjamemo, da je zdaj trenutek, da podpremo to usmeritev. Mi bomo za tem stali in gremo naprej.

Vaša politika včasih spominja na politiko LDS. To je bila velika stranka, Janez Drnovšek je znal sklepati koalicije in se pogovarjati z drugim političnim polom. Moj način dojemanja in vodenja politike ni takšen, kot je bil pri LDS. Morda je deloma res podoben načinu gospoda Janeza Drnovška, čeprav menim, da so tudi med nama določene razlike. Moj način vodenja politike bo mogoče zanesljivo ocenjevati šele čez nekaj časa.

Premalo časa sem v tej vlogi, tudi sam še iščem najboljše poti. Imam sicer dolgoletno izkušnjo spremljanja politike od blizu, a nisem bil nikoli v aktivni politiki. Imam vodstvene izkušnje, a vodenje vlade je specifika. Mislim, da se hitro učim, in upam, da gremo v pravo smer. Za kakršnokoli oceno je verjetno še prezgodaj, vsekakor pa je ne bi želel dajati o sebi. Naj ocenjujejo volivci, javnost, strokovnjaki.

Če se vrnem k LDS. To je stranka, ki je končala v politični ropotarnici, danes je obrobna stranka. V nekem trenutku je bila podobno močna kot vaša. Zakaj verjamete, da usoda SMC ne bo usoda LDS? Dolgoročno so vse usode enake, vsi nekoč prenehamo obstajati, tudi stranke in ljudje. Gre bolj za to, da si želim, da bi SMC opravila nalogo. Če je to mogoče v dveh letih, bom zadovoljen in se lahko umaknem. Če za to potrebujemo šest ali osem let, bom vesel, če nam jih bo dano izkoristiti.

Slovenija mora zaživeti kot normalna, evropska država z normalno socialno blaginjo, s trajnostno naravnanostjo gospodarstva in spodobnimi medsebojnimi odnosi.

Če dosežemo točko, da bo tudi mlada generacija lahko miselno in zares prevzela te vzorce ravnanja, potem se lahko umaknemo v miru. Želim si, da bi se umaknili, šele ko bi dosegli te cilje, da bo družba zaživela.

Poznamo veliko politikov, ki so rekli, da so tu samo za en mandat, a potem nismo videli, da bi odšli sami. To je velika težava slovenske politike. To je težava človeške narave. Strinjam se in si samo želim, da me ne bi prevzela kakšna prevelika sla po oblasti.

Na političnih foteljih naj bi bilo nekakšno lepilo. Težko je vstati iz njih. Jaz ga sicer za zdaj sploh ne čutim. Moram reči, da to svojo novo službo dojemam predvsem kot odgovornost in delo. Morda tudi zato, ker sem že v letih, ko imam za seboj zelo bogato poklicno življenje. Ne nazadnje sem bil v javnosti velikokrat izpostavljen, tako da tega ne vidim kot slast.

Stranka Mira Cerarja 7. marca ne bo več Stranka Mira Cerarja. Kakšno ime si boste nadeli na kongresu? Pred volitvami sem napovedal, da gre le za začasno ime. Ime tudi zame nekako ni bilo prijetno, ampak je bilo nujno, da se je stranka lahko v zelo kratkem času identificirala, prepoznala. Verjamem, da bomo izhajali iz kratice SMC in da bo ostala tudi v jedru novega imena.

Znotraj kratice boste našli novo vsebino? Tako je. Pravzaprav gre za to, da bomo poskušali z ubeseditvijo izraziti to, kar smo, ker smo vsebino, cilje in vrednote že opredelili. Želeli bomo na kratek način povedati, kaj in kdo smo, ter obdržati kratico, da bomo tudi prek nje ostali prepoznavni.

Za konec bi se vrnil v vaše otroštvo. Izhajam iz vaše izjave za Mladino. Rekli ste, da ste otrok socializma. To, da se pogovarjate z ZL, ki razglaša demokratični socializem, torej ni ravno naključno. To, da sem rekel, da sem otrok socializma, naj bi pomenilo in tako čutim, da sem v mladosti pač živel v socializmu, da sem šel skozi šole, skozi ves proces izobraževanja, da sem služil vojaški rok. Zelo dobro ga poznam v izvedbi, kot je bil prisoten v Jugoslaviji. To je bila neka posebna oblika socializma ali komunizma, kot mu danes rečejo številni. V totalitarnosti je bil mnogo milejši kot v mnogo drugih sistemih po svetu.

Zato se tudi svojega otroštva, ki je bilo zelo apolitično – veliko je bilo športa, igre, prijateljstva, radovednosti v šoli, o kulturi, znanosti – spominjam predvsem po prijetnih zadevah.

V čem je bistvo te izjave? V tem, da razumem, kako je bil socializem drugačen v primerjavi z nekom, ki se v njem ni rodil ali živel. Marsičemu, kar Združena levica vehementno in ognjevito zagovarja, nasprotujem, ker sem živel v režimu, v katerem se je izkazalo, da takšne ideje še niso primerne za družbo. Nekatere so že vnaprej zgrešene, nekatere morda pomenijo nekaj, kar se bo uresničevalo, ko bodo ljudje dosegli neko višjo stopnjo razvoja.

Zdaj so zagotovo utopične, zato se v SMC tudi konceptualno v marsičem ne strinjamo z ZL. Jih pa vedno poslušam, v njihovih izjavah in analizah vidim marsikaj koristnega. So izvrstni kritiki družbe, ki ima številne pomanjkljivosti.

Bistvena razlika pa je, kako te pomanjkljivosti presegati. Mislim, da mi ravno to, da sem otrok socializma, toliko bolj pomaga pri tem, da razumem, kje je socializem zašel v slepo ulico in kje ni bil uresničljiv, in se zato trudim v mislih in dejanjih ohraniti tisto, kar me je dobrega naučil. Na primer solidarnost, povezanost, koherentnost družbe.

Če lahko številni narodi v Evropi, Avstrijci, Španci, Norvežani ali pa Švedi, skozi parlamentarno demokracijo kakovostno, dobro živijo, varujejo človekovo dostojanstvo in pravice, imajo uspešno gospodarstvo in tudi socialno življenje, si ne znam predstavljati, zakaj Slovenci tega ne bi bili sposobni.

Torej kapitalizem s človeškim obrazom. Pravzaprav da, tudi s slovenskim obrazom. Z značilnostmi slovenske mentalitete in tradicije moramo obarvati duh kapitalizma. Žal smo ga v devetdesetih letih ustoličili v najbolj vulgarni obliki, hkrati smo temu dodali veliko mero koruptivnosti, negativne zvijačnosti. Rezultat tega je bilo tudi plenjenje nekaterih na račun drugih.

Zdaj smo tam, kjer smo, smo v krizi, razmere so težke. A sem optimist, verjamem, da gremo v pravo smer. Prvi pokazatelji tega so že tukaj, mi jih spodbujamo in upam, da bomo šli skupaj naprej, v normalno, skupno in boljšo prihodnost.