Megla v Kabulu

Pričakovati, da bodo afganistanske varnostne sile, z njimi pa tamkajšnja neizvoljena oblast uspele v manj kot letu dni prevzeti nase odgovornost, ki bi jim jo rad dal generalni sekretar Nata, je skorajda iluzorno. Ne trdim, da je nemogoče. A če vzamemo v resen precep zdajšnje razmere, potem se o čem drugem kot o umiritvi oz. ureditvi razmer sploh ne da razpravljati. Tega pa ni moč storiti brez tujih sil. Trenutne varnostne razmere ne dopuščajo resnejših, torej finančnih, pristopov trajnostnega razvoja ali še manjšega imenovalca, zagona obnove in razvoja. Tudi politična realnost je nejasna. Na tiste z nadzorom nad nekim ozemljem je izrazito težko pokazati, njihovo vlogo in »opus« težko opredeliti. Taliban, trgovec, lokalni vojaški poveljnik, klanski voditelj, morda celo predsednikov brat,… Povečini so tisti, ki so z Bushem na čelu uradno skušali Afganistanu prinesti demokracijo, mirno zamenjali oportunizem lokalnih poveljnikov, gospodarjev vojne, za željo po preobrazbi tradicionalne afganistanske družbe. Le kaj je močnejše od tradicije in trdovratnejše od navad?

Predsednik Obama je ponoči govoril o krepitvi in o umiku. Za vsakogar nekaj. Krepitev vojaške navzočnosti se glede na trenutne razmere zdi smiselna poteza. Dodatne enote so lahko prvi korak, a ponovitev delno pozitivne iraške izkušnje s povečanjem sil (vsekakor s poudarkom na sodelovanju lokalnih, klanskih voditeljev) pri umiritvi v Afganistanu je vprašljiva. Za razliko od slednjega je Irak dejansko že deloval kot država, struktura upora je drugačna, drugačen je teren. Ob inavguraciji za svoj drugi mandat je nedavno tudi Hamid Karzaj obljubil vse, kar so tuji gostje želeli slišati. Za blaginjo vseh. Predvsem pa za svojo lastno.

Nedavno je generalni sekretar Nata na obisku pri nas govoril o tem, da bi odhod iz Afganistana pomenil, da bi teroristi oziroma Al Kajda znova našli zavetje. Tako, zlahka. Malce poenostavljeno. A to veliko pove o uspešnosti vojne proti terorizmu. Morda še več kot tisoč drugih besed o vojni, ki se po osmih letih še vedno ukvarja z osnovnim vprašanjem, kako se je lotiti? Glede na potek vojne proti terorizmu bi pričakovali, da bo poudarjeno vojaško razumevanje boja proti terorizmu že povsem jasno označeno za anahronizem. Uspeh je z novim pristopom označen že kot zgolj napredek v zmožnostih afganistanske vlade in njenih varnostnih sil, ne glede na to, da cilj ni povsem jasno opredeljen, čeprav ga je že lep čas slutiti. Umik. Z umiritvijo afganistansko-pakistanske manufakture uporništva. Brez romantičnih besed o demokraciji, sodobni ureditvi, razvoju. Dokler Zahod dejavno soustvarja zamegljen privid delujoče države, je (bila) vsakršna resna razprava o prihodnosti Afganistana nerealna. Zato je dobro, da je avgustovska volilna farsa potekala, kot je. Sicer maske morda sploh ne bi padle.